Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da po določbi točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca mora biti dejanje preganjanja zadosti resno tako po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določbi 2. odstavka 15. člena EKČP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev stroškov postopka, s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov v upravnih spisih in iz neprerekanih dejstev izhaja, da je tožnik ob vložiti prošnje podal izčrpno izjavo, na podlagi konkretnih in pravno-relevantnih vprašanj uradne osebe, ob pomoči tolmača in ob sodelovanju svetovalca za begunce in da je bil tožnik predhodno seznanjen s pravicami in dolžnostmi v postopku ob sodelovanju tolmača in ob navzočnosti predstavnice nevladne organizacije. Zaradi tega je sodišče prve stopnje, lahko enako kot v sodbi v zadevi U 1533/2004 z dne 16.8.2004, štelo, da je tožena stranka zadostila procesnim standardom iz določbe 29. člena ZAzil, ki sicer ureja postopek zaslišanja prosilcev za azil in je tožena stranka zato na ustrezen način ugotovila ključna dejstva. Po mnenju sodišča prve stopnje neprerekana dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila in uporabila, ne pomenijo dejanj preganjanja v smislu 1. člena ZAzil, v povezavi z vsebino določbe 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca. V obravnavanem primeru niti trajanje oziroma ponavljanje dejanj, ki naj bi pomenila preganjanje, niti narava dejanj preganjanja, v povezavi s preostalimi splošnimi okoliščinami v državi tožnikovega izvora in okoliščinami, ki so vezane osebno na tožnika, po presoji sodišča prve stopnje ne pomenijo dejanj preganjanja (na podlagi političnega prepričanja tožnika) v smislu 1. člena ZAzil, v povezavi z določbo 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavlja tožbene navedbe in ugovore ter še dodaja: Meni, da preganjanje oziroma grožnja s smrtjo zaradi urejanja dokumentov na območju, večinsko poseljenem s srbskim prebivalstvom, pomeni preganjanje zaradi političnega prepričanja. Iz vseh njegovih navedb je razvidno, da mu v njegovi državi grozi preganjanje in torej gre za zakonite pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji ter tudi, da ni zapustil izvorne države iz ekonomskih razlogov. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem, kot je predlagal, bi se samo prepričalo, da so njegove navedbe na zaslišanju pri toženi stranki resnične. Ker pa tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka in je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da spremeni izpodbijano sodbo, in sicer ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo toženi stranki v nov postopek, pri čemer naj tožena stranka ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji, določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi (Srbiji in Črni gori, Kosovo) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, kar je razlog za zavrnitev vloge v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pritožbeno sodišče meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da po določbi točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca mora biti dejanje preganjanja zadosti resno tako po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS, št. 33/94). Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na neprerekana dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila in uporabila, tožnikove izjave o njegovem preganjanju v domačem kraju na Kosovu niso utemeljene.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi moralo tudi sodišče prve stopnje zaslišati tožnika v okviru rednega azilnega postopka. Zakonodajalec je tako imenovani pospešeni azilni postopek vgradil v ZAzil z namenom pospešitve azilnih postopkov. V tem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnja za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, kar pa je tožena stranka ugotovila in kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in kar je pravilno potrdilo sodišče prve stopnje. Zato je neupošteven tožnikov pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev postopka in da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.