Jedro

Toženec je dolžan plačevati stroške odvoza smeti, števnino in priključno moč v skladu z določbami občinskih odlokov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. I 235/2005 z dne 15.6.2005 v 1. točki izreka v veljavi za glavnico v znesku 190,59 EUR, za zakonite zamudne obresti, obračunane do 5.4.2005, v znesku 11,06 EUR, za zakonite zamudne obresti od glavnice 190,59 EUR od 6.4.2005 dalje ter za stroške obvestila z dne 31.4.2005 v znesku 6,26 EUR ter v 3. točki izreka sklepa o izvršbi v celoti. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in citirani sklep o izvršbi razveljavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 49,26 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, da sodba temelji na listinah, ki nimajo dokazne vrednosti in jih sodišče ne more uporabiti kot dokaz. Sodišče ni obravnavalo njegove nasprotne tožbe, sodišče tudi ni obravnavalo njegovih dokazov. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil dolžan plačati znesek 6,26 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti, saj jih tožeča stranka do izdaje sodbe ni zahtevala. Pri odločitvi o izvršilnih in pravdnih stroških bi moralo sodišče upoštevati načelo uspeha. Nadalje zatrjuje, da ni prejel računov in opominov, da so listine, na katere se sklicuje tožeča stranka, ponarejene in da tožeča stranka ni dokazala, da je račune in opomin prejel. Po njegovem mnenju ni dolžan plačevati števnine in priključne moči, ker mu tožeča stranka vode ne dobavlja.

Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o postopkih v sporih majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi napačne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zavezanec za plačilo vtoževanih komunalnih storitev, ki jih izvaja tožeča stranka kot javno gospodarsko podjetje na podlagi občinskih predpisov, in sicer Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki Občine B., Odloka o oskrbi s pitno vodo, Odloka o pokopališkem redu in pogrebnih svečanostih ter Odloka o tarifnem sistemu za obračun pitne vode iz vodovodnega sistema. Tožeča stranka je tožencu pošiljala mesečne račune, ki jih ni plačal, zato je sledil opomin pred vložitvijo predloga za izvršbo. Vso dokumentacijo, ki se nanaša na terjatve, ki so predmet tega postopka, je tožeča stranka predložila sodišču. Toženčeva pritožbena trditev, da ni prejel niti računov, niti opomina je nesprejemljiva, saj je v ugovoru proti sklepu o izvršbi sam navedel, da je račune zavrnil. Če je prejel račune, ni nobenega razumnega razloga, da mu tožeča stranka ne bi poslala tudi opomin pred vložitvijo predloga za izvršbo, zato so njegove trditve, da je listinska dokumentacija, ki jo je predložila tožeča stranka, prirejena za potrebe tega postopka, neutemeljene in neizkazane.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec obveznosti po zgoraj citiranih predpisih, ki predstavljajo materialno podlago v tem postopku, ni poravnal, je odločitev prvostopnega sodišča, da je to dolžan storiti, skupaj z obrestmi in stroški postopka za vse tiste terjatve, ki še niso zastarale, materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka je že v predlogu za izvršbo zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, saj jih je do vložitve predloga za izvršbo celo že izračunala in nato od zneska glavnice zahtevala zamudne obresti od 6.4.2005 dalje do plačila. Zato so tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka obresti do izreka sodbe ni zahtevala, neutemeljene in protispisne.

Sodišče prve stopnje je tožencu dovolj jasno pojasnilo, da je na podlagi Odloka o oskrbi s pitno vodo in Odloka o tarifnem sistemu za obračun pitne vode iz vodovodnega sistema dolžan plačati tako števnino, ki predstavlja strošek zamenjave števca, kot priključno moč, ki je ločena obračunska postavka, zato na dolžnost plačila ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka tožencu ukinila dobavo vode po določbi 45. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo, saj toženec ne zatrjuje, da bi bil ukinjen tudi njegov priključek za vodovodno omrežje v skladu z določbo 46. člena citiranega Odloka. Pritožbene trditve, da teh stroškov toženec ni dolžan plačevati, so glede na navedeno neutemeljene.

Sodišče je odločilo o izvršilnih in pravdnih stroških v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, ki pravi, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. V konkretni zadevi je bil tožbeni zahtevek sicer res deloma zavrnjen, vendar pa z zavrnilnim delom niso nastali dodatni stroški, saj stroške v pretežni meri predstavlja strošek plačila sodne takse, ki pa je bila glede na vrednost spornega predmeta obračunana v najnižjem znesku 600 točk. Odločitev o stroških postopka je iz navedenega razloga tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, saj bi bili stroški enaki, tudi če tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne bi vključila terjatev, ki sta zastarali.

Po presoji pritožbenega sodišča vsebuje sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij, zato ni podan niti zatrjevani pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je tudi toženčeva pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje njegovih dokaznih predlogov ni obravnavalo, saj toženec razen vpogleda v predloženo listinsko dokumentacijo toženec ni predlagal nobenih dokazov.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP.

Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi res zatrjeval, da mu je tožeča stranka v zadnjih treh letih povzročila škodo za več kot 5.000,00 SIT, zato zoper njo vlaga nasprotno tožbo v višini terjatev upnika do dolžnika. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje njegove nasprotne tožbe doslej ni obravnavalo, kar pa na odločitev v tem postopku ne vpliva. Sodišče prve stopnje bo moralo toženčevo tožbo vzeti v obravnavo v nadaljevanju postopka.