Jedro

Za utemeljeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odstavka 111. člena ZDR mora biti kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja hujša. Vsaka kršitev še ne more predstavljati resnega in utemeljenega razloga za odpoved. Hujša kršitev je pravni standard, merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda pa določa sodna praksa. Skladno s temi merili sodišče v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali določeno ravnanje, ki se očita delavcu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ustreza pravnemu standardu hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 31. 1. 2008; da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja in po njem ter jo razporediti na delovno mesto „vodja oddelka I“, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ter po predhodnem odvodu in plačilu prepisanih davkov in prispevkov Davčni upravi RS, tožnici izplačati plačo in regres za letni dopust za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače pa do plačila, vse v osmih dneh, ter ji povrniti stroške postopka (1. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo, smiselno zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Tožnica poudarja, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi trdila, da imajo očitane kršitve vse znake kaznivega dejanja tatvine po 211. čl. KZ. Sodišče prve stopnje o domnevnih znakih kaznivega dejanja tatvine ne zapiše ničesar, prav tako opis domnevnih kršitev, kot ga podaja sodišče, ne vsebuje očitka, da bi si tožnica prisvojila kakršenkoli denarni znesek. Opis vsebuje le očitek, da ni izdala računa in na blagajni ni evidentirala opravljene prodaje oz. nakupa. Vsekakor iz obrazložitve izhaja, da si tožnica ni prisvojila nobenega denarnega zneska. Če bi si tožnica prisvojila kakršenkoli denar, v blagajni ne bi mogel biti višek. S tem pa izgubi očitana kršitev tožnice bistveni del svoje teže. Tožnica, glede na ugotovitve sodišča, zgolj ni izdala računa. Takšno ravnanje pa zagotovo ne predstavlja tako hude kršitve, da bi bila upravičena podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani sodbi je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj je bil potvorjen celoten historični dogodek, ki se je tožnici očital. Tožnica ni opustila izdaje računa, ampak so priče neverodostojno in lažno izpovedovale nasprotno, vse z razlogom, da bi tožnico obremenile. Sodišče je vero pričam poklonilo zgolj iz razloga, ker so bile opozorjene na dolžnost govoriti resnico. Ob takšnem razlogovanju bi bilo vselej potrebno verjeti vsem pričam in v večini primerov sploh ne bi bilo mogoče odločiti, če bi se pojavili vsaj dve priči z nasprotnima trditvama. Predvsem priča M.M. je imela izrazit motiv škodovati tožnici in zaradi tega tudi krivo pričati, preostale priče pa so delovale kot njeno orodje (N.G. in G.Ž.), ali pa so krivo pričale v strahu pred izgubo zaposlitve ali napredovanjem (J.J. in M.K.). Vse navedeno je tožnica izpostavila že tekom postopka na prvi stopnji. Vse ključne priče so bile M.M. podrejene, le-ta pa je zaroto zoper tožnico skovala potem, ko je tožnica razkrinkala njene nepravilnosti pri poslovanju. Priča M.M. je zatrjevala, da priče N.G. ne pozna (kljub temu, da jo je imenovala kar S.), sodišče pa v navedbe priče N.G. ni podvomilo, kljub temu, da iz izpovedbe N.G. izhaja, da pozna hčerko priče M.M., in sicer sta kolegici že iz srednje šole. Tožnica je že v postopku na prvi stopnji izpostavila nenavadna naključja, da je ravno priča N.G. dvakrat naletela na tožnico in vsakič ni prejela računa, pa na to tožnice ni opozorila, po drugi strani pa je v izpovedbi izkazovala neverjetno veliko stopnjo zaskrbljenosti za domnevno storjeni prekršek. Sodišče bi moralo podvomiti tudi v izpovedbo J.J. Le-ta je svojo izpovedbo spreminjala, sodišče pa je to dejstvo preprosto spregledalo tako, da jo je štelo za nepomembno. Navedena priča je namreč najprej opisovala, kako sta s pričo M.M. opazovali dogajanje okrog prodaje medvedka kritičnega dne, kar je priča M.M. kategorično zanikala, po soočenju, pa je priča J.J. svojo izpovedbo spremenila, saj njena prvotna izpovedba v celoti nasprotje izpovedbi priče M.M. Med pričami je očitno obstajal dogovor o tem, kako tožnico obremeniti. Tožnica je namreč vseskozi trdila, da spornih medvedkov ni prodala, sodišče pa ji kljub izrazito pristranskim izpovedbam drugih prič, ni verjelo. Edina, ki naj bi tožnico pri prekršku videla, je bila priča N.G., na njeno (ne)verodostojnost pa je tožnica opozarjala že tekom postopka. Ker se je v predmetni zadevi tožena stranka sklicevala zgolj na izpovedi prič, pri čemer pa nobena ni videla spornih ravnanj, je zaradi pomanjkanja drugih dokazov potrebno sprejeti oceno, da kršitev ni dokazana in je zato odpoved nezakonita. Kar se tiče bloka, je tožnica priznala, da je pri izstavitvi bloka očitno pozabila izstaviti račun, vendar je to pripisati gneči, ki je bila takrat v trgovini zaradi predprazničnega časa. Takšna neznatna kršitev, ki je tožnica ni zanikala, pa ne more predstavljati razloga za izredno odpoved. Glede navedene kršitve tožnici ni mogoče pripisati niti naklepa niti hude malomarnosti, ampak so napaki botrovale okoliščine, ki so takrat vladale v trgovini. V kolikor kršitve ne ustrezajo standardu izredne odpovedi, se mora delodajalec opreti na druge delovnopravne institute. Tako izredna odpoved ne more biti zakonita, če gre za majhen pomen kršitve in če je napoved za nadaljnje sodelovanje pogodbenih strank ugodna. Na to kaže sicer dolgoletno in uspešno sodelovanje med delavcem in delodajalcem, ustrezno delo delavca po obsegu in kakovosti in podobno. Razloga za izredno odpoved tožena stranka ni izkazala, sodišče pa tudi ni obrazložilo, zakaj šteje kršitev tožnice za tako znatno, da je opravičljiva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 31. 1. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko 4. 12. 2007 ob 10.30 uri, 6. 12. 2007 ob 16.15 uri in 10. 12. 2007 ob 17.05 uri stranki za prodano blago, potem ko je že prejela kupnino, ni izdala računa, in tudi ne evidentirala na blagajni prodaje oz. nakupa. Iz izredne odpovedi je razvidno, da je dne 7. 12. 2007 v blagajni manjkalo 6,00 EUR, kolikor je približna kupnina, ki jo je delavka prejela za dne 6. 12. 2007 prodani artikel (ki preko blagajne ni bil prodan), ter da delodajalec upravičeno sklepa, da je navedeni denar vzela prav delavka. Tožena stranka je tožnici tako očitala tudi, da je s takšnim ravnanjem izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 211. čl. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami). Delodajalec je odločil, da takšno delavkino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja in hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izgubil zaupanje v delavko, to pa predstavlja tako okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, kasneje pa smiselno enako tudi v pritožbi zatrjevala, da očitanih kršitev z dne 4. 12. 2007 in 6. 12. 2007 ni storila, kršitev z dne 10. 12. 2007 pa je priznala, obenem pa je zatrdila, da je neizstavitev računa pripisati decembrski gneči v poslovalnici.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi zaslišanja tožnice, zaslišanja prič ter listin, ki so bile predložene v spis je ugotovilo, da so tožnici vse tri hude kršitve v celoti dokazane, da jih je tožnica glede na vrsto in naravo dejanj lahko storila le naklepoma ali iz hude malomarnosti, in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja in pritrjuje pritožbi, ki poudarja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je najmanj preuranjena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem, ali je tožena stranka v izredni odpovedi tožnici utemeljeno očitala, da ima njeno dejanje vse znake kaznivega dejanja, ni z ničemer opredelilo. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ni v zadostni meri razčistilo dejanskega stanja, v posledici česar je ostalo dejansko stanje glede tega odločilnega dejstva nepopolno ugotovljeno. Tožnica ima prav, ko poudarja, da je tožena stranka izredno odpoved podala tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, sodišče pa se neutemeljeno ni opredelilo do tega, ali je tožena stranka tožnici kršitev po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR tudi utemeljeno očitala. Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je delodajalec upravičeno sklepal, da je bila prav tožnica tista, ki je iz blagajne vzela denar (kot se to navaja v izredni odpovedi), niti ni objektivno presojalo samih navedb tožene stranke glede manjka denarja v višini 6,00 EUR, kot naj bi ga izkazovala blagajna na dan 7. 12. 2007 zjutraj. Tožnici je bilo v izredni odpovedi namreč očitano, da naj bi dne 6. 12. 2007 prodala medvedka v vrednosti 6,50 EUR, za katerega ni izdala računa, čeprav ga je stranki izročila (artikel preko blagajne ni bil prodan). Zvečer 6. 12. 2007 se je stanje na blagajni še ujemalo, naslednjega dne pa je bil zabeležen primanjkljaj v višini 6,00 EUR, kar naj bi izhajalo iz izpiska blagajniškega zvezka, ta denar pa naj bi zagotovo vzela tožnica. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz listin v spisu izhaja, da naj bi bil majko 6,00 EUR dne 7. 12. 2007 zjutraj ugotovljen tako, da je v blagajni fizično manjkalo 6,00 EUR glede na dan prej (priloga B12 - 6. 12. 2007- 157,37 EUR, dne 7. 12. 2007- 151,37 EUR), medtem ko je priča M.M. v postopku pri delodajalcu izpovedala, da sta se zvečer blagajna in denar ujemala, in da bi blagajna dne 6. 12. 2007 zvečer morala pokazati višek denarja v vrednosti 6,50 EUR, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da za medvedka ni bil izdan račun (glede na njeno izpovedbo v postopku pri delodajalcu in prilogo B12 bi torej po izračunu pritožbenega sodišča dne 6. 12. 2009 zvečer v blagajni moralo biti 163,87 EUR in ne 157,37 EUR). Glede na podatke v spisu je bilo naslednjega dne zjutraj v blagajni 151,37 EUR, kar je 12,50 EUR manj od zneska, kot bi ga morala izkazovati blagajna zvečer dne 6. 12. 2009 po navedbah priče M.M. V konkretnem primeru je najmanj, kar je potrebno ugotoviti, s čim se je stanje na blagajni dne 6. 12. 2007 zvečer ujemalo (torej ali se je ujemalo s stanjem prodanih artiklov, zabeleženih v računalniku, ali s čim drugim) oz. drugače povedano, koliko denarja bi blagajna dne 6. 12. 2007 zvečer izkazovala, če bi tožnica medvedka prodala, izdala račun in denar položila v blagajno. Če namreč tožnica medvedka dne 6. 12. 2007 ni blokirala in računa ni izdala, denarja pa tudi ni položila v blagajno, potem je jasno, da sta se zvečer blagajna in denar ujemala, saj v blagajni ni bil zaveden nakup medvedka, viška pa tudi ni bilo, ker tožnica denarja ni položila v blagajno. Če bi tožnica denar od prodaje medvedka položila v blagajno, artikla pa ne blokirala, potem bi blagajna dne 6. 12. 2007 zvečer morala izkazovati višek v znesku 6,50 EUR glede na blokirane artikle, vendar takega viška blagajna glede na podatke v spisu ni izkazovala. Če pa je tožnica denar od prodaje medvedka vzela in ga torej ni položila v blagajno, potem pritožbenemu sodišču ni jasno, od kje dne 7. 12. 2007 zjutraj manjko v blagajni v znesku 6,00 EUR. Ali je torej tožnica vzela denar od prodanega in ne blokiranega medvedka in nato še dodatnih 6,00 EUR iz blagajne? Dejansko stanje v zvezi z navedeno kršitvijo z dne 6. 12. 2007, predvsem v delu, ki se nanaša na storitev kaznivega dejanja, je popolnoma nerazjasnjeno, posledično se sodišče prve stopnje do bistvenih okoliščin v zvezi s tem, ali je tožnica denar vzela ali ne, oz. ali je njenemu ravnanju navedenega dne mogoče očitati znake kaznivega dejanja, ni opredelilo. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje se kot rečeno, ni opredelilo do očitane kršitve po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, temveč je iz njegove obrazložitve razbrati le, da je tožnica storila kršitve po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZPP (čeprav sodišče na str. 4 sodbe pavšalno navaja, da so vse tri hude kršitve po 1. in 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR tožnici dokazane). S tem v zvezi so utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem, zakaj meni, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katere je utemeljena izredna odpoved (če smatra, da tožničinemu ravnanju ni mogoče očitati znakov kaznivega dejanja), ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti teža kršitve tako znatna, da upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je ultima ratio, saj ima za delavca hude posledice. Vsaka kršitev (ne da bi se upoštevala vsebina in okoliščine) zato še ne more biti resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Naloga sodišča je, da ugotovi naravo kršitve, oz. da ugotovi, ali je neko dejanje možno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Iz njegove obrazložitve mora torej jasno izhajati, zakaj meni, da je določena kršitev hujša in je v zvezi s tem upravičena (ter v posledici zakonita) uporaba instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Hujša kršitev je namreč pravni standard. Pravni standard pa je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal. Zato merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. Ni namreč le delodajalec tisti, ki v zvezi z odpovedjo pretehta pomen in težo kršitve pogodbenih obveznosti, temveč je tudi in predvsem naloga sodišča, da v sodnem postopku očitano dejanje samo objektivno presodi. Zato je nedopustno, da sodišče bistvenih dejstev oz. okoliščin, ki se nanašajo na težo kršitve, ne ugotavlja. Takšno postopanje sodišča je v nasprotju z bistvom delovnopravne zakonodaje, saj ne upošteva temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca.

Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da v sodbi ni objektivnih razlogov o tem, zakaj je sodišče verjelo določenim pričam, pa čeprav so le-te spreminjale svoje izpovedbe, tožnici pa ni verjelo, ko je ves čas trdila, da spornih medvedkov ne 4. 12. 2007 ne 6. 12. 2007 ni prodala. Samo dejstvo, da so priče opozorjene na posledice krive izpovedbe, ne more biti odločilno pri presoji o tem, ali določena priča (ali stranka) izpoveduje po resnici ali ne, saj so na navedeno opozorjene vse priče v postopku, prav tako pa tudi tožnica (kot stranka), če sodišče izvede dokaz z zaslišanjem strank (263. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče torej povzema, da se sodišče prve stopnje do bistvenih dejstev v zvezi s kršitvijo z dne 6. 12. 2007 ter s samo težo kršitev, ni v zadostni meri opredelilo, dejansko stanje je nepopolno ugotovilo, zato je njegova odločitev, najmanj preuranjena. Zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (2. odst. 88. čl. ZDR). Sodišče mora tak razlog ugotoviti, pri tem pa upoštevati dejstvo, da je dokazno breme na delodajalcu. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tožnica očitno vzorna delavka in je tožena stranka v vseh 35-ih letih, ko je bila pri njej zaposlena, do spornega dogodka ni imela razloga opominjati na njene delovne obveznosti (tem tožničinim navedbam tožena stranka ni oporekala).

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe. Glede očitanih kršitev z dne 4. 12. 2007 in 6. 12. 2007 bo preverilo tudi, ali je imela dostop do blagajne ob navedenih dnevih (in tudi sicer) le tožnica, ali tudi kdo drug, tožnico pa bo vprašalo, kako komentira dejstvo, da je bil medvedek dne 4. 12. 2007 ob 13.36 uri blokiran na njeni blagajni. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).