Jedro

Glede na ugotovitev sodišča sta bili družbi ustanovljeni s sredstvi „v mešani naravi“, toženec pa večjega dela na skupnem premoženju ni uveljavljal. Delež v družbi je ob prenehanju zakonske zveze še obstajal in bi zato spadal v skupno premoženje pravdnih strank, če ga toženec 9. 11. 1999 ne bi prodal. Ker ga je prodal, je tožnica upravičena do polovice zneska kupnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper 8. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se (tudi) v tem delu izpodbijana prvostopenjska sodba potrdi, v ostalem pa ostane prvi odstavek izreka drugostopenjske sodbe nespremenjen.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti del stroškov revizijskega postopka v znesku 330,50 EUR v 15. dneh od izdaje te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v času pred sklenitvijo zakonske zveze in v času trajanja zakonske zveze do njenega prenehanja. Toženec je postavil nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval izplačilo denarnega zneska v višini 834,58 EUR ter 1.251,88 EUR in zahteval ugotovitev, da je tožeča stranka dolžna priznati, da je osebno vozilo Daewoo Lanos izključna last toženca in mu izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik navedenega avtomobila ter ugotovitev, da glasbeni stolp Loewe Opta z zvočniki predstavlja njegovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi trisobno stanovanje v prvem nadstropju hiše v Ljubljani, v izmeri 85,50 m2, da sta deleža pravdnih strank na stanovanju enaka ter toženi stranki naložilo, da tožnici izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo tožničine solastninske pravice (točka 1 izreka). Tožencu je tudi naložilo, da tožnici plača 2.240,65 EUR s pripadki (iz naslova tožnici pripadajočega deleža vrednosti desetih reprodukcijskih slik – prvi odstavek 5. točke) ter 100.150,22 EUR s pripadki (iz naslova tožnici pripadajočega poslovnega deleža prodanih družb Ya. d.o.o. in Y. d.o.o. - točka 8. izreka). V preostalem delu je tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 5. in 8. točki prvega odstavka izreka tako, da je zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo 2.240,65 EUR s pripadki in 100.150,22 EUR s pripadki. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene očitke. Materialnopravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je predmet delitve skupnega premoženja le tisto premoženje, ki obstaja ob razvezi in obstaja tudi v času odločanja sodišča prve stopnje, v primeru ko je bilo premoženje odsvojeno v času trajanja zakonske zveze, pa da so lahko predmet delitve le denarna sredstva (prihranki). Takšno stališče je v nasprotju s 54. členom ZZZDR ter institutom neupravičene obogatitve. Skupna podlaga vseh revidentkinih zahtevkov je v tem, da gre za premoženje, ki je bilo skupno in na katerem ima tožnica lastninsko pravico in bi moralo sodišče pri določanju upoštevati vse pravne podlage, zaradi katerih je treba tožničinemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Odločitev pritožbenega sodišča glede zavrnitve zahtevka na plačilo 100.150,22 EUR je nerazumljiva in kontradiktorna, kar natančneje pojasni. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da revidentka ni navedla relevantnih trditev, kar dodatno podkrepi s citiranjem svojih navedb tekom postopka. Ker je toženec šele v pritožbi navedel, da je kupnino porabil za skupne namene, sodišče navedbe ne bi smelo upoštevati, saj gre za novoto. V zvezi z zahtevkom na izplačilo denarnega zneska iz naslova prodaje nepremičnine na L. navaja, da zahtevek temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Že v tožbi je navajala, da je s pogodbo o prodaji nepremičnine toženec v nasprotju z določbo 54. člena ZZZDR razpolagal s skupnim premoženjem, kupnino pa porabil za lastne potrebe. Glede denarnega zahtevka v zvezi z motornim čolnom in stanovanji v Izoli navaja, da je toženec skupna denarna sredstva brez tožničinega soglasja prispeval za nakup teh nepremičnin ter čolna in tako razpolagal s skupnim premoženjem v nasprotju z 54. členom ZZZDR. Čeprav je formalni lastnik tega premoženja toženčev oče, pa revidentka meni, da je upravičena do izplačila denarne vsote, kar je zahtevala s postavitvijo podrednih zahtevkov. V zvezi z avtomobili revidentka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo njenega dokaznega predloga (poizvedbe pri UE Ljubljana), s čimer ji je bilo onemogočeno dokazovanje toženčevega lastništva na avtomobilih. Meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da je izvedba dokazov v informativne namene prepovedana, nepravilno, saj ZPP ne vsebuje dokaznih prepovedi. V zvezi z zahtevkom, ki se na naša na družbo Y. m. d.o.o. navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe. Navaja okoliščine ustanovitve družbe in poudarja, da je prispevala zagonski kapital, da sodišče ni ugotovilo, koliko je takrat znašal ustanovitveni kapital za družbo in da je bila v družbi zaposlena; zato meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da družba spada v skupno premoženje. Predlaga, da revizijsko sodišče v izpodbijanem delu sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi oziroma da sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Velja načelo, da se skupno premoženje zakoncev deli glede na stanje stvari in pravic v trenutku delitve skupnega premoženja. Iz uveljavljene sodne prakse(1) tudi izhaja, da je zahtevek zakonca, da se določi njegov delež na posameznem delu premoženja, dopusten. Načeloma je prispevek zakonca k skupnem premoženju enak na vseh posameznih stvareh oziroma pravicah, ki sestavljajo skupno premoženje.(2) Seveda pa je treba najprej pravilno definirati oziroma ugotoviti, kaj v skupno premoženje zakoncev spada.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, ki ga v reviziji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP): pravdni stranki sta začeli skupaj živeti približno mesec dni pred sklenitvijo zakonske zveze 16.2.1991; razvezali sta se 1.11.1999; v skupno premoženje ne spadata stanovanji v Izoli; v skupno premoženje ne spada motorni čoln; kupnini za nakup in prodajo hiše na L. predstavljata posebno premoženje tožene stranke; družba Y. m. predstavlja posebno premoženje toženca; toženec je poslovni delež družbe Ya. d.o.o. prodal 9.11.1999, poslovni delež Y. d.o.o. pa 14.1.1999. Revizijske navedbe, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo oziroma dokazno oceno glede teh ugotovitev relativizirajo (kot npr. revizijske trditve v zvezi s lastništvom oziroma prispevanjem denarnih sredstev za nakup stanovanj v Izoli, motornega čolna, družbe Y. m. d.o.o.; da kupnina od prodaje hiše na L. predstavlja skupno premoženje (10. stran sodbe sodišča prve stopnje)), so zato neupoštevne.

Revizijska navajanja tožnice, da je toženec v zvezi z nakupom stanovanj v Izoli in motornega čolna prispeval denarna sredstva brez njenega soglasja, so neupoštevna, saj je tožnica po ugotovitvah v pravnomočni sodbi stanovanja in motorni čoln koristila; če se s takšnimi nakupi ali prispevanjem sredstev ne bi strinjala, bi se temu že takrat lahko uprla (pa se ni).

8. Premoženju, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, zakon pripisuje status skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Slednjega morata zakonca sporazumno upravljati, enako velja tudi za razpolaganje z njim. Zakon dopušča možnost, da se zakonca dogovorita, da le eden od njiju upravlja ali (in) razpolaga s celoto (ali delom) njunega skupnega premoženja. Pri tem mora upoštevati tudi koristi drugega zakonca. Ob odsotnosti drugačnega (izrecnega) dogovora, je zakon oblikoval domnevo, da je zakonec, ki mu je poverjena uprava premoženja, upravičen tudi do razpolaganja s slednjim.

9. Pravni posel, s katerim zakonec neupravičeno (brez soglasja drugega zakonca) razpolaga s skupnim premoženjem, je neveljaven, če zakonec, ki posel izpodbija, dokaže, da je bila tretja oseba nedobroverna; sicer ima zakonec, ki ni dal soglasja za razpolaganje s skupnim premoženjem, pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojeni skupni stvari. V primeru, da spornega posla ne izpodbija oziroma ga, glede na dobrovernost tretje stranke (pridobitelja), ne more izpodbijati, se uporabijo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi (členi 190-198 OZ).

10. Revidentka trdi, da gre pri večini njenih zahtevkov za primer, ko je tožena stranka razpolagala s skupnim premoženjem tako, da je le-tega odsvojila, denarna sredstva pa porabila za lastne, tožnici neznane namene. V skladu s 7. členom ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči sodišče v skladu s prosto dokazno oceno (8. člen ZPP).

11. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku glede plačila 100,150,22 EUR iz naslova tožnici pripadajoče vrednosti prodanih družb Ya. d.o.o. in Y. d.o.o. je revizija tožnice utemeljena. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje (v katero pritožbeno sodišče ne posega, temveč ji implicitno pritrjuje) sta bili družbi ustanovljeni s sredstvi „v mešani naravi“, toženec pa večjega deleža na skupnem premoženju ni uveljavljal. Delež v družbi Ya. d.o.o. je ob prenehanju zakonske zveze še obstajal in bi zato spadal v skupno premoženje pravdnih strank, če ga toženec 9.11.1999 ne bi prodal. Ker ga je prodal, je tožnica upravičena do polovice zneska kupnine.

Ker je s prodajo poslovnega deleža družbe Y. d.o.o. dne 14.1.1999, približno 10 mesecev pred razpadom zakonske skupnosti, tožena stranka pridobila znatna denarna sredstva (93.890,84 EUR), tožeča stranka pa nič, je tožbeni zahtevek tudi v tem delu utemeljen. Izpovedba tožene stranke, da je s kupnino od prodaje tega deleža poplačala dolg do H. A. v zvezi z hišo na L., je v nasprotju z neizpodbojno dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje (10. stran sodbe), da je bil ta dolg vrnjen iz prejete kupnine za hišo na L. Ker trditve tožene stranka nimajo opore v ugotovljenih dejstvih, je odločilnega pomena dejanska ugotovitev (14. stran sodbe sodišča prve stopnje), da tožnica od prodaje deleža v družbi ni prejela ničesar.

Takšni prodaji deležev v družbah pa imata za posledico kondikcijski zahtevek tožnice, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz prve točke izreka.

12. Tudi v zvezi z avtomobili revizija tožnice ni utemeljena. Sodišču prve stopnje procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni moč očitati, saj je sodišče poizvedbo pri Upravni enoti Ljubljana v zvezi z lastništvom vozil opravilo (l. št. 274). V dokaznem postopku pa sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da tožnica ni uspela dokazati, da je bil toženec lastnik vozil ob razpadu zakonske zveze, niti da je vozila odsvojil. Nestrinjanje z dokazno oceno pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stana (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ker je revidentka z revizijo delno uspela (v 1/5 glede na vsp), je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ob upoštevanju stroškovnika na l. št. 386 ter ob upoštevanju Odvetniške tarife toženi stranki naložilo delno povračilo revizijskih stroškov tožnice v višini 330,50 EUR. V pritožbene in prvostopenjske stroške postopka revizijsko sodišče ni posegalo, ker je pritožbeno sodišče uspeh s pritožbo (takrat tožene stranke) štelo za uspeh v manjšem delu glede na pretežno neutemeljeno redno pravno sredstvo in tožeči stranki niso zaradi navedenega nastali nobeni posebni stroški.

Op. št. (1): VS II Ips 734/94. Op. št. (2): VS II Ips 131/94.