Jedro

Če se lokacijsko dovoljenje nanaša na poseg v podstrešje, bi lahko tožnik, glede na takrat veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82) - 68. člen, ugovarjal, da so se poslabšali njegovi pogoji bivanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 684/98-11 z dne 5.1.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo, s katero je tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 26.6.1997, ter odločila, da odločba Komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora občine L.Š. z dne 28.5.1990 ostane v veljavi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopni organ v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, katerega obnova je bila dovoljena z odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 14.1.1997, zaradi razloga po 9. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), nadomestil lokacijsko dovoljenje z dne 28.5.1990 ter investitorju P., trgovini z naftnimi derivati za B.Š. (prizadeto stranko v tem upravnem sporu) izdal novo lokacijsko dovoljenje za preureditev dela podstrešja v stanovanje v objektu R., na zemljišču s parc. št. 1276 k.o. S.Š., po lokacijski dokumentaciji z dne 7.5.1990, ki je s spremembo z dne 25.10.1990 sestavni del te odločbe. Tožena stranka ugotavlja, da je bil v času izdaje lokacijskega dovoljenja z dne 28.5.1990, predlagatelj obnove, to je tožnik, imetnik stanovanjske pravice, ki pa mu je prenehala dne 8.11.1991, ko je na podlagi kupoprodajne pogodbe postala lastnica stanovanja, kjer je imel tožnik stanovanjsko pravico, M.O. (tožnikova žena). Čeprav tožnik v času vložitve pritožbe zoper lokacijsko dovoljenje z dne 28.5.1990 (3.6.1992 in 12.8.1992), ki ju je bilo, glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 840/94 z dne 27.9.1995, potrebno šteti kot predlog za obnovo postopka, ni bil ne imetnik stanovanjske pravice, ne lastnik stanovanja, ga je bilo, glede na pravnomočen sklep o dovolitvi obnove, treba šteti za stranko v tem postopku.

Tožnik je bil v zvezi z obnovo postopka zaslišan. Ker iz sklepa o dovolitvi obnove ne izhaja, da bi bila predmet obnove tudi sprememba lokacijskega dovoljenja z dne 28.5.1990 (v tej spremembi z dne 15.5.1991 je bila spremenjena izmera podstrešja iz 120 m2 v 160 m2), o tej spremembi ni mogoče odločati v obnovi postopka. Prvostopni organ bi moral pri obnovi postopka upoštevati dejansko in pravno stanje v času izdaje lokacijskega dovoljenja z dne 28.5.1990. Tožena stranka je zato odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 14.1.1997, ki se je nanašala tudi na to spremembo, odpravila in odločila, da odločba prvostopnega organa z dne 28.5.1990 ostane v veljavi. Ker je prvostopni organ opravil ogled na kraju samem, ki se ga je udeležil tudi tožnik, kar je razvidno iz zapisnika Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 9.9.1996, ki ga je tožnik tudi podpisal, ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku. S predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska z dne 3.3.1989, za zemljišče s parc. št. 1276 k.o. S.Š., iz katerega izhaja, da je imetnik pravice upravljanja objekta, ki stoji na navedenem zemljišču, P.L. in s sklepom Delavskega sveta DO Trgovina z naftnimi derivati P.L. z dne 19.5.1989 (s katerim je bilo B.Š. dano soglasje za nameravani poseg v prostor), je B.Š. izkazal upravičenost razpolaganja z zemljiščem. S pogodbo (o sofinanciranju graditve hiše z dne 18.12.1953), glede na časovno razliko med njeno sklenitvijo in med datumom zemljiškoknjižnjega izpiska, tožnik ni izkazal drugačnega pravnega stanja, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Tožnik, kot imetnik stanovanjske pravice, bi lahko po določbi 3. odstavka 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, v nadaljevanju ZSR) zahteval, da sodišče v nepravdnem postopku izda sklep, s katerim ugotovi, da bi se s preureditvijo znatno poslabšali pogoji bivanja v hiši. S tem sklepom sodišče razveljavi soglasje hišnega sveta. Izdaje takšnega sklepa tožnik ni zahteval. Glede ugovorov, ki se nanašajo na sanitarno tehnične pogoje, sodišče ugotavlja, da je bilo poprejšnje sanitarno soglasje z dne 19.9.1989, dano pod pogojem, da se zagotovi primeren dostop do bivalnih prostorov, kar je prvostopni organ upošteval tudi v lokacijskem dovoljenju z dne 28.5.1990. Če investitor teh pogojev ne bo upošteval, je za ukrepanje pristojen inšpekcijski organ.

Tožnik v obširni pritožbi med drugim navaja, da ni bilo upoštevano dejansko premoženjsko stanje glede lastništva oziroma pravice uporabe in razpolaganja s hišo. Iz pogodbe o sofinanciranju graditve hiše z dne 18.12.1953 namreč izhaja, da so imeli poleg investitorja P. pravico uporabe na hiši še soinvestitorji P., S.p. in E.L. Soglasja teh soinvestitorjev investitor ni pridobil, zato je bilo izdano lokacijsko dovoljenje nezakonito. Ugotovitev tožene stranke, da je investitor zadostil pogojem za pridobitev lokacijskega dovoljenja po 53. členu Zakona o urejenju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, v nadaljevanju ZUN) glede dokazila o upravičenosti razpolaganja z zemljiščem, zato ni pravilna. Ker je dostop do stanovanja B.Š. po stopnišču neizvedljiv, prvostopni upravni organ takšnega pogoja ne more določiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano "sodbo zavrne kot neutemeljeno", da toženi stranki naloži odpravo svoje odločbe z dne 18.3.1998 in odpravo odločbe prvostopnega organa z dne 28.5.1990, ter da B.Š.

naloži vzpostavitev prejšnjega stanja.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in jih, v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 3.3.1989, ki je bil priložen vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja, in soglasjem Delavskega sveta DO Trgovine z naftnimi derivati P.L. z dne 19.5.1989, je B.Š., tudi po presoji pritožbenega sodišča, izkazal upravičenost razpolaganja z zemljiščem v skladu z določbo 53. člena ZUN. Za ugovor, da so poleg investitorja P., na predmetni stavbi imeli pravico uporabe še trije soinvestitorji, tožnik ne izkazuje pravnega, ampak le dejanski interes. S takšnim ugovorom se njegov pravni položaj namreč ne more izboljšati, zato v tem upravnem sporu z njim ne more uspeti. Zatrjevani soinvestitorji pa tega niso ugovarjali. Tožnik, kot imetnik stanovanjske pravice, bi lahko v skladu z določbo 3. odstavka 68. člena ZSR kvečjemu ugovarjal, da bi se z nameravano preureditvijo podstrešja znatno poslabšali pogoji bivanja v hiši. Teh ugovorov pa ne uveljavlja.

Tožnik tudi ne more uspeti zgolj s pavšalnim in neizkazanim ugovorom, da pogoj, določen v lokacijskem dovoljenju, po katerem je potrebno zagotoviti primeren dostop do bivalnih prostorov po stopnišču, ni izvedljiv. Ocena ustrezne dostopnosti temelji na poprejšnjem soglasju sanitarnega inšpektorja, danega po proučitvi vloge in ogleda na kraju samem, z dne 1.9.1989. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pa je za ukrepanje, če investitor ne bo izpolnil pogojev, določenih v lokacijskem dovoljenju, pristojen inšpekcijski organ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.