Jedro

Ker prihodki, ki jih je tožnik izkazal v svojem knjigovodstvu na podlagi navedenega računa šele v obračunskem letu 2016, morali pa bi biti izkazani v letu 2010, tudi po presoji sodišča niso bili pravilno izkazani v skladu s pravili SRS, je zato pravilna odločitev davčnega organa, da v davčnem obdobju leta 2016 ne morejo biti upoštevani, skladno s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2. Glede na ugotovitve davčnega organa, da tožnik za obravnavano davčno obdobje leta 2016 ni upošteval prihodkov iz naslova najemnin, je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno pristopil k oceni prihodkov iz tega naslova na pravni podlagi 68. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 dodatno odmerila davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) od osnove 46.061,58 EUR po stopnji 17 % v znesku 7.830,47 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po 7 % letni obrestni meri od prvega dne zamude s plačilom z dne 4. 5. 2017 do dneva izdaje te odločbe, v znesku 1.438,85 EUR (točka I/1 izreka). Obresti od razlike premalo obračunanih in plačanih mesečnih akontacij DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31.12.2017, obračunane po 7 % letni obrestni meri, od prvega dne zamude za plačilo do dneva poteka zakonskega roka za predložitev obračuna DDPO za leto 2017, to je do dne 3. 4. 2018, v znesku 365,29 EUR, kot izhaja iz tabele (točka I/2 izreka). Tožnik je 30. 8. in 30. 9. 2019 plačal del obveznost, v skupnem znesku 3.019,00 EUR. Tožnik je dolžan plačati še 7.368,38 EUR glavnice in 1.438,85 EUR pripadajočih obresti in 365,29 EUR obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017. Neplačani davek in obresti v skupnem znesku 9.172.52 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni od vročitve odločbe na podračun, kot je naveden. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožniku se v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), zaradi ugotovljenih nepravilnosti na področju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, dodatno odmeri: DDV za obdobje 1. 11. 2016 do 30. 11. 2016 od osnove 355.384,62 EUR po stopnji 22 % v znesku 78.184,62 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po 7 % obrestni meri od prvega dneva zamude za plačilo dne 1. 1. 2017 do plačila 30. 08. 2019 in do dneva izdaje te odločbe v skupnem znesku 17.083,49 EUR (točka III/1 izreka). DDV za obdobje 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016 od osnove 99.750,00 EUR po stopnji 22 % v znesku 21.945,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po 7 % obrestni meri od prvega dneva zamude za plačilo do dneva izdaje te odločbe v skupnem znesku 4.671,41 EUR (točka III/ 2 izreka). Dne 30. 8. 2019, 30. 9. 2019 in 4. 11. 2019 je tožnik plačal del obveznosti za DDV, odmerjene pod točko III/1 izreka te odločbe v skupnem znesku 16.488,08 EUR. Tožnik je iz naslova obračunanega DDV dolžan plačati še del glavnice v znesku 76.271,01 EUR in pripadajočih obresti v znesku 2.509,02 EUR in glavnico v znesku 21.945,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.671,41 EUR. Neplačan davek in obresti v skupnem znesku 105.396,44 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni od vročitve odločbe, na podračun, kot je naveden. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka IV izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (točka V izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka VI izreka).

2. Davčni organ uvodoma opisuje potek postopka. V obravnavani zadevi gre za ponovljen postopek po odločbi toženke z dne 24. 10. 2019. O ugotovitvah v ponovljenem postopku je davčni organ sestavil zapisnik 16. 12. 2019, na katerega je tožnik vložil pripombe, ki jih davčni organ obravnava v obrazložitvi izpodbijane odločbe (strani 4 do 8). Glede DDPO v DIN Obračuna DDPO od 1. 1. 2016 do 31 12.2016 (v nadaljevanju tudi Obračun) je davčni organ preverjal posamezne postavke glede prihodkov in odhodkov z vidika upoštevanja Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter na osnovi predložene dokumentacije in podanih pojasnil ugotovil nepravilnosti pri izkazu davčnih prihodkov in davčnih odhodkov z vidika 29. člena ZDDPO-2, ki določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.

3. _Glede davčnih prihodkov_ navaja, da je tožnik izkazal celotne prihodke v višini 449.373,76 EUR. Davčni organ navaja ugotovitve glede (dveh) izdanih računov družbi A., d.o.o., storno računoma in izdanega računa B. na straneh 9 do 10 obrazložitve. Tožnik je prvotno 31. 12. 2016 izdal račun družbi A., d.o.o. v znesku 300.000,00 EUR. Ker ga je le-ta zavrnila, pa je za enak znesek še isti dan izdal račun 16-390-000131 povezani osebi B., s katerim ji je zaračunal: „1. in 2. (delno) začasna gradbena situacija na gradbenem objektu C. po pogodbi 430-4/2008-9, za izvedbo strelskih prvenstev«. Iz Pogodbe izhaja, da gre za „gradnjo objekta D.“ (ki stoji na zemljišču, ki je last tožnika) in da ne gre »gradbena dela, kot so stojišča za strelce, tribune, varnostne pregrade, podelitveni plato, otvoritveni plato, itd.«, kot navaja direktor. Slednje izhaja tudi iz predložne I., II., III. in IV. Gradbene situacije, kjer je razviden investitor B. in „poslovni objekt“. Gre za nelogične poslovne dogodke tožnika (investitor je B., vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja je podal tožnik, šlo za gradnjo objekta in ne za gradbena dela za izvedbo strelskega prvenstva). Tožnik je že zaračunal povezani osebi B. (račun 20160010 z dne 28. 11. 2016) „najem strelskih objektov za discipline šibernica, 10m, 50m in finalna hala z kompletno infrastrukturo po izdelani ponudbi“, ki je bil s strani prejemnika zavrnjen in ni bil evidentiran v poslovnih knjigah tožnika. Uporaba bi morala biti zaračunana, kot izhaja iz navedenega računa in dokumenta „Ponudba za najem strelskih objektov za discipline šibernica, 10m, 50m in finalna hate s kompletno infrastrukturo, kot izhaja iz priloženega tlorisa št. 2015/11 za obdobje od 18. 7. 2015 do 1. 8. 2016« (v nadaljevanju Ponudba). Ni logično, da je tožnik zaračunal povezani osebi gradbena dela na objektih, katerih lastnik je. Prihodke po izdanem računu B. pa bi moral pripoznati v svojem knjigovodstvu že v letu 2010 na podlagi takrat izdanih začasnih situacij 1. in 2. z dne 30. 9. in 30. 11. 2010 v skladu s takrat veljavnimi Slovenskimi računovodskimi standardi 20o6 (v nadaljevanju SRS 2006) in sicer SRS 18.11., 18.12., 5.13. ter 5. točko Uvoda v SRS, kar pojasni. Glede zatrjevane domneve, da te terjatve ne bodo poravnane v celotnem znesku (zaradi podane reklamacije) navaja SRS 5.31. Prihodki, ki jih je tožnik izkazal v svojem knjigovodstvu na podlagi računa 16-390-000131 šele v obračunskem letu 2016, niso bili izkazani v skladu s SRS, zato v letu 2016 ne morejo biti upoštevani v davčno pomembnem dejanskem stanju po tretjem odstavku 12. člena ZDDPO-2. 4. Glede prihodkov od dajanja objekta v najem, je tožnik predložil izdani račun B. 20160010 z dne 28. 11. 2016 v bruto znesku 805.200,00 EUR (vračunan znesek DDV 145.200,00 EUR), Ponudbo in dopis B. z dne 5. 12. 2016 o zavrniti računa zaradi spora s E. Davčni organ se sklicuje na SRS 15.12.1 Zadevnega prihodka (najemnine) po stališču davčnega organa ni moč obravnavati kot bistvene napake oziroma posebne vrste aktivnih časovnih razmejitev, ki bo šele v prihodnosti izkazanea glede na rezultat sodnega spora, kot izhaja iz Pojasnila št. 3 k SRS 24 Slovenskega inštituta za revizijo (v nadaljevanju SIR), ki se nanj sklicuje tožnik. V zvezi z izdanim računom B. za uporabo nepremičnin je direktor tožnika potrdil, da je bilo strelsko prvenstvo izvedeno, ter da so bile nepremičnine na lokaciji B. (in F.) na Pragerskem, last tožnika, skupaj z vso opremo, tudi uporabljene. Ugotavlja, da bi morala biti zaračunana uporaba. Davčni organ je na podlagi tretjega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku2 (v nadaljevanju ZDavP-2), ugotovil prihodke z delno oceno prihodkov tožnika, ker ne razpolaga s celotnimi dejanskimi podatki o prihodkih tožnika v letu 2016. Delno oceno prihodkov je opravil po metodi znanih in zbranih podatkov za leto 2016, kot jih navaja. Tožnik je uveljavljal odhodke iz naslova obračuna amortizacije od uporabe osnovnih sredstev na lokaciji B. (in F.) na Pragerskem v znesku 108.999,00 EUR, ki so, glede na 29. člen ZDDPO-2, davčno priznani, če so nastali kot posledica doseganja prihodkov tožnika (česar tožnik ni dokazal). Delno oceno prihodkov tožnika je opravil na podlagi izdanega računa, predložene Ponudbe v znesku 660.000,00 EUR neto za obdobje od 1. 7. 2015 do 1. 8. 2016 in izjave direktorja tožnika. Mesečna uporaba znaša 50.769,23 EUR (660.000,00 EUR : 13), kar za obdobje sedmih mesecev v letu 2016 znaša 355.384,62 EUR (50.769,23 EUR x 7 mesecev). Posledično je tožnik v obračunu DDPO za leto 2016 navedel nepravilne podatke o prihodkih v znesku 300.000,00 EUR, kar pojasni, in nepravilne podatke o prihodkih v znesku 355.384,62 EUR, kar pojasni. Prihodki za leto 2016 znašajo po ugotovitvah davčnega organa 504.758,38 EUR (449.373,76 EUR - 300.000,00 EUR + 355.384,62 EUR) in ne 449.373,76 EUR, kot jih je napovedal tožnik, kar pojasni (stran 15 obrazložitve).

5. _Glede davčnih odhodkov_ davčni organ ugotavlja, da je tožnik v Obračunu izkazal 774.689,03 EUR odhodkov, ugotovljenih po računovodskih predpisih, ter 409.334,19 EUR davčno priznanih odhodkov. Tožnik je uveljavljal olajšavo za investiranje na osnovi predhodnih vlaganj v letu 2015, kjer je v obračunu DDPO 2015 izkazal znesek investicij v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva, za katera se lahko uveljavlja davčna olajšava v davčnem obdobju v znesku 358.568,33 EUR. Izkazal je 40 % investiranega zneska tekočega obdobja v višini 143.427,33 EUR, koriščenje davčne olajšave v davčnem obdobju v znesku 67.307,14 EUR in znesek neizkoriščenega dela davčne olajšave v višini 76.120,19 EUR. Glede prejetega računa B. 8/2016 z dne 31. 12. 2016 v neto znesku 105.000,00 EUR, z obračunanim DDV po stopnji 22 % v višini 23.100,00 EUR (v bruto znesku 128.100,00 EUR) za storitve skladno s Pogodbo o izvajanju del za: vzdrževanje strelskih objektov, okolice, vzdrževanje in nameščanje tarč, pokrita strelišča, vzdrževanje in nameščanje tarč itd. ugotavlja, da navedene storitve niso povezane z opravljanjem dejavnosti, saj tožnik ni organizator strelskega prvenstva. Ugotavlja, da tožnik dosega prihodke iz naslova dajanja nepremičnin v najem in odhodke iz naslova amortizacije le-teh. Posledično, glede na člena 29 in 12 ZDDPO-2 ni upravičen do odhodkov po prejetem računu 8/2016 s strani B. Ker je davčni organ opravil delno oceno prihodkov iz naslova uporabe nepremičnin, so tožniku upoštevani odhodki iz naslova amortizacije od teh nepremičnin.

6. Davčni organ je v ponovnem postopku DIN ugotovil nepravilnosti pri izkazovanju davčno priznanih prihodkov in odhodkov, kar pojasni (stran 18 obrazložitve). Popravki davčnega obračuna so razvidni iz preglednice na strani 19 obrazložitve. Po ugotovitvah davčnega organa davčna osnova v Obračunu znaša 244.363,54 EUR. Z upoštevanjem pokrivanja izgube iz preteklih let (50 % od davčne osnove) in olajšav v investiranje in razvoj, znaša osnova za davek 46.061,58 EUR. Posledično dodatno odmerjena obveznost za plačilo DDPO za navedeno obdobje znaša 7.830,47 EUR. Izračun obresti je razviden iz tabele na strani 20 obrazložitve. Mesečni obroki akontacij DDPO za leto 2017 in izračun obresti je razvidne v tabelah na strani 21 obrazložitve.

7. _Glede DDV_ za obdobje od 1.01. 2016 do 31. 12. 2016 glede izdanega računa B. pojasnjuje, da je prihodke iz naslova oddajanja nepremičnine v najem v letu 2016 ocenil in da je posledično ocenil tudi DDV, ki bi ga tožnik moral obračunati in plačati, kar pojasni (strani 22 in 23 obrazložitve). Posledično bi tožnik z izdanim računom 20160010 z dne 28. 11. 2016 moral zaračunati B. uporabo nepremičnin za obdobje od 1. 1. 2016 do 1. 8. 2016. Po oceni davčnega organa prihodki tožnika iz naslova uporabe nepremičnin na lokaciji B. za leto 2016 znašajo 355.384,62 EUR (50.769,23 EUR x 7 mesecev). Tako bi po oceni davčnega organa tožnik moral izdati račun št. 2016 z dne 28. 11. 2016 v neto znesku 355.384,62 EUR + 22 % DDV v znesku 78.184,62 EUR, torej v bruto znesku 433.569,24 EUR. Ocenjena dodatna obveznost tožnika za plačilo DDV tako znaša 78.184,62 EUR. Glede prejetega računa B. 8/2016 z dne 31. 12. 2016 v neto znesku 105.000,00 EUR + 23.100,00 EUR 22 % DDV, skupaj 128.100,00 EUR, gre za zaračunavanje storitev, ki se nanašajo na streljanje (vzdrževanje strelskih objektov, nameščanje tarč, nameščanje izmetovalnih strojev ipd.), storitve niso povezane z opravljanjem dejavnosti tožnika, ki se ukvarja z organizacijo sejemskih prireditev, zato posledično tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV v znesku 21.945,00 EUR ( 63. člen in 67. člen Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1). Dodatna obveznost za DDV in pregled plačil obveznosti za plačilo DDV sta razvidna iz preglednic na strani 24 in 25 obrazložitve.

8. Toženka je pritožbi tožnika delno ugodila, tako da je odločbe pod točko I izreka odpravila v delu, ki se nanaša na stroške storitev v znesku 105.000,00 EUR in pod točko III izreka v delu, ki se nanaša odmero DDV za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016 ter v tem obsegu vrnila zadevo davčnemu organu ponovni postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

9.Tožnik v tožbi izpodbija odločitev davčnega organa, razen v delu, v katerem je toženka ugodila pritožbi, iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitev določil Ustave RS in odločitve v nasprotju z evropsko sodno prakso. Tožnik vztraja in se v celoti sklicuje na trditve, pravna stališča in dokaze v pripombah na zapisnik z dne 17. 12. 2019 in v pritožbi.

10. Pod točko I tožbe Splošna pritožba, navaja, da toženka ni razumela specifike poslovanja tožnika z društvom B. in zvezo društev - E. Nedvomno izhaja, da B. ni s tožnikom povezana oseba in da je ustanovljen skladno z Zakonom o društvih. Direktor in lastnik je velik ljubitelj strelskega športa in je v to dejavnost finančno vložil v območje, veliko 16 hektarov, v zemljišča (ki jih je potrebno vzdrževati, čistiti, kositi travo), v objekte in opremo, kar mu uporabniki - najemojemalci priznavajo delno in nesorazmerno glede na vložena sredstva. Gre za dejavnost posebnega družbenega pomena, kamor vlagajo le entuziasti in ljubitelji strelskega športa. Iz Cenitvenega poročila tržne vrednosti nepremičnine »F.« izhaja vrednost 2.420.000,00 EUR. V točki II tožbe pojasnjuje institut povezanih oseb po 17. členu ZDDPO-2 in 49. členu ZDDV-1. Med drugim davčnemu organu očita, da ni ugotavljal transfernih cen med povezanimi osebami. V točki III tožbe pojasnjuje načelo davčne nevtralnosti. Davčni organ namerava naložiti plačilo že plačanega DDV po odločbi oddelka za izterjavo FURS DT 4934-53203/2016-11 09-700-01 z dne 10. 10. 2016, še enkrat. Navaja sodno prakso SEU glede pravice do odbitka vstopnega DDV in očita kršitev 5. člena ZDavP-2. Davčnemu organu očita, da mu je naložil več formalnosti, kot jih je davčni zavezanec po zakonu dolžan opraviti in da je za priznanje odbitka vstopnega DDV dovolj, da je pravna oseba prejemnica računov zavezanka za DDV. Pod točko IV tožbe glede Obračuna navaja odvisno strukturo poslovnih in davčnih izkazov, uzakonjene z 12. členom ZDDPO-2 glede upoštevanja SRS. Pojasnjuje temeljni računovodski predpostavki iz točke 1 Uvoda v SRS (2016) glede upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov in časovne neomejenosti delovanja. Glede učinkov dokončanih pravd bo v računovodskem obdobju, ko bo pravda končana, tožnik ravnal po SRS 24.16. glede popravka bistvene napake ter po določbah ZDavP-2 (členi 53 do 55).

11. Pod točko V tožbe glede davčnih prihodkov in izdanih računov družbi A., d.o.o. in storno istih računov, navaja, da je kupec oba računa v celoti zavrnil, zato tožnik skladno z SRS (2016) 15.12. ni smel pripoznati terjatev in prihodkov. Glede fakturiranja nepovezani osebi B. navaja: - glede izdanega račun 16-390-000131 z dne 31. 12. 2016 je računovodsko pripoznanje med terjatvami in prihodki skladno z SRS 15.15., ki ga citira; - glede izdanih računov 16-390-000131 in 16-390-000127 B. davčnemu organu očita, da napačno razume izdana računa, saj ne priznava lastništva objektov, opreme in zemljišč v lasti tožnika in da ne loči med investicijo v gradnjo objekta v lasti in gradnjo potrebne dodatne infrastrukture le za izvedbo določenih prvenstev, kar pa nima nobene povezave z lastništvom oz. gradbenim dovoljenjem, kot opisuje davčni organ, pri tem pa davčni organ napačno ugotavlja, da je B. povezana oseba. Tožnik navaja, da je lastnik zemljišč in na njih stoječih nepremičnin, za kar navaja dokaze. Navaja najemno pogodbo z dne 1. 1. 2003 z aneksi in pogodbo za gradnjo finalnega strelišča z dne 8. 4. 2010, iz katere izhaja, da gre za izvedbo gradbenih del za izvedbo strelskih tekmovanj - finalnega strelišča in ne gradnjo objekta. B. je navedene tri začasne situacije (izdane 05. 10. 2010, 07. 12. 2010 in 04. 04. 2011) utemeljeno zavrnil zaradi nekvalitetno izvedenih del (skladno z izvedenskim mnenjem, kot ga navaja). Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje glede lastništva zemljišč, objektov in opreme, kot to izhaja iz zemljiške knjige. Ker je tožnik odpravil napake, je s B. podpisal izvensodno poravnavo, kot jo navaja. Tožnik prilaga priloge, kot jih navaja.

12. Neutemeljena je davčna ocena davčnih prihodkov leta 2016. Davčnemu organu očita, da je bil izdani račun 20160010 z dne 28. 11. 2016 za najem strelskih objektov, na podlagi katerega je davčni organ opravil „delno“ davčno oceno prihodkov za leto 2016, zavrnjen s strani prejemnika B.; račun se nanaša na obračunsko obdobje od julija 2016 do avgusta 2017, torej za 13 mesecev v dveh zaporednih letih, kar ni skladno s temeljnim revizijskim načelom razmejitve prihodkov med dvema obračunskima obdobjema »cutt-off načelom« in točko 2 Uvoda v SRS, po katerem se prihodki pripoznajo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo, ne glede na plačilo. Delna davčna ocena v tem primeru, ko so računi utemeljeno zavrnjeni in teče sodni spor in izid ni znan, je neutemeljena. Metoda cenitve ni pojasnjena. Pred pravnomočno sodbo se ne more izdelovati davčne ocene na podlagi predvidevanj sodnega izida. Citira točko 2 Uvoda v SRS in SRS 5.12. glede pripoznanja prihodkov. Davčnemu organu očita, da ni ravnal skladno z SRS 15.15., ko je povečal davčne prihodke za leto 2016 za del obračunanih storitev, ki se bi naj nanašale na leto 2106, čeprav obstaja utemeljen dvom v poplačilo zaradi sodnega spora. Ko bo pravda zaključena, se bodo pripoznali davčni učinki dokončane pravde, kar določa tudi pojasnilo SIR.

13. V nadaljevanju tožbe navaja, da je „davčna ocena“ neskladna z zakonskimi določili ter neutemeljena kot ocena dela davčnih prihodkov, s tem, da je del davčnih prihodkov ugotovljen na podlagi izdanega in zavrnjenega računa 20160010 z dne 28. 11. 2016 in da znesek 355.384,62 EUR predstavlja najemnino, zaračunano B. za 7 mesecev v letu 2016 in ne predstavlja davčne ocene prihodkov lastnika zemljišč, objektov in opreme niti po davčni teoriji niti po sodni praksi. Davčni organ je napačno poimenoval povečanje davčnih prihodkov za del izdanega računa 20160010 v znesku 805.200,00 EUR za najemnine tožnika za obdobje od 1. 7. 2015 do 1. 8. 2016, ki je predmet gospodarskega spora, ker je izdan za 13 mesecev v dveh obračunskih obdobjih let 2016 in 2017. Davčni organ ni pojasnil metode ugotavljanja transfernih cen oziroma jih sploh ni ugotavljal po uveljavljeni predpisani metodiki. V skladu z neodvisnim tržnim načelom je transferne cene med povezanimi osebami mogoče ugotoviti s standardnimi transakcijskimi metodami in metodami za določanje transfernih cen, ki temeljijo na dobičku, kar pojasni (strani 14 in 15 tožbe). Davčni organ ni pojasnil metode. Davčna ocena na osnovi vzpostavljene terjatve za najemnine, v zvezi z višino katerih poteka gospodarski spor, ni možna in je treba počakati na dokončanje pravde. Sklicuje se na predložene priloge, kot jih navaja.

14. Po navedbah tožbe je neutemeljeno naložena solidarna odgovornost nepovezani osebi (tožniku) za plačilo DDV namesto B. Davčni organ je s tem, ko je tožniku neupravičeno odklonil pravico do odbitka DDV, ki ga je domnevno utajila oseba, ki s tožnikom ni povezana oseba, kršil pravila postopka. Če je tožnik poslovno sodeloval s B., to z obračunom DDV-O nima neposredne zveze, saj tožnik z društvom B. ni povezana oseba po 17. členu ZDDPO-2 v povezavi z 94. členom ZDDV-1. Našteti dokazi o neobstoječi kapitalski povezanosti kot ključnem razlogu za neutemeljenost naprtitve solidarne odgovornosti tožniku je v nasprotju z načelom materialne resnice. Gre za izvajanje podpornih storitev pri dejavnosti društva, ki se ukvarja s prirejanjem strelskih tekmovanj. Davčni organ je uveljavil institut solidarne odgovornosti za plačilo DDV, čeprav ni imel pravne podlage. Pod točko VI tožbe glede davčnih odhodkov v Obračunu in nepriznavanju odbitka vstopnega DDV navaja, da je neutemeljena trditev, da so prejeti računi neverodostojni in fiktivni. Davčni organ ne želi razumeti dejstva, da B. ni povezana oseba in da je le eden od najemnikov in koristnikov strelišč oz. objektov tožnika. S prejetim računom je zadoščeno določilom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in SRS (2016) 21. glede verodostojnosti knjigovodske listine. Obstoj sklenjenih najemnih pogodb za zemljišča, objekte in opremo za dogovorjene cene ne morejo nadomestiti ustanovitvenih aktov društva B., v katerih so deleži družbenikov jasno zapisani. Davčni organ je napačno ugotovil dejansko stanje, saj iz z. k. izpiskov izhaja, da je lastnik zemljišč in objektov tožnik, ki daje zemljišča, objekte in opremo v najem najemojemalcem, kot jih navaja. Ker B. ni razpolagal z višino sredstev, da poplača te račune, je predlagal, da bo izvajal za tožnika storitve vzdrževanja in urejanja celotne okolice, skladno s Pogodbo, kot jo navaja.

15. Tožnik v tožbi pod naslovom „Pritožba glede neupoštevanje davčne nevtralne obravnave poslovnih dogodkov pri izdajatelju in prejemniku računa v sistemu DDV“ (strani 18 do 29 tožbe) po vsebini ponavlja že zgoraj povzete navedbe. Med drugim glede spoštovanja načela nevtralnosti, stališč SEU glede pravice do odbitka vstopnega DDV, vztrajanju, da so predloženi dokazi verodostojni, da je bila dobava opravljena, navajanju SRS (2006) 22.13., 21.7., 21.6., 21.12. in 21.1., sklicevanju na Pogodbo o izvajanju del za kompleks 22 hektarov v lasti tožnika z namenom delno pokriti B. obveznosti do tožnika iz naslova delnega najema in delne uporabe objektov in opreme v lasti tožnika po najemni pogodbi. Glede povečanja davčnih prihodkov za 355.384,62 EUR in obveznosti za DDV po stopnji 22 % v znesku 78.184,62 EUR (nedokončana pravda) očita neskladnost odločitve z SRS (2016) 15.15. in 15.12., zaradi obstaja utemeljenega dvoma v poplačilo (glede zavrnjenega računa 10160010 z dne 28. 11. 2016 v znesku 355.384,62 EUR s strani B.) in utemeljuje, da davčna ocena ni možna, ker v zvezi z izterjavo zneska 805.200,00 EUR teče pravda med B. in E. Sklicuje se na pojasnilo SIR 3 k SRS 24. z dne 25. 2. 2005, ki ga navaja (stran 23 tožbe), zato se znesek 355.384,62 EUR najemnine lahko pripozna le kot posebna vrsta aktivnih časovnih razmejitev in ne vpliva na kategorijo kontov uspeha pred dokončanjem pravde. Navaja očitke glede »davčne ocene« in preuranjenega povečanja davčnih prihodkov za del zavrnjenega računa 20160010 z dne 28. 11. 2016. Glede uveljavljanja davčnih odhodkov za obračunano amortizacijo opredmetenih osnovnih sredstev, usposobljenih za uporabo navaja 33. člen ZDDPO-2 in SRS (2016) 1.22. glede začetka teka amortizacije in da se vsa obračunana amortizacija prizna kot davčno priznana. Navaja kršitev 67. člena Ustave RS in očita, da je davčni organ preko suma davčne utaje z insinuiranimi zaključki odvzel tožniku sredstva. Poudarja, da se amortizacija ločeno obravnava po 33. členu ZDDPO-2 in ne po 29. členu ZDDPO-2. Očita neupoštevanje načela vzročnosti prihodkov in odhokov in da pri davčnem priznavanju amortizacije te kategorije ni dopustno povezovati s prihodki, ustvarjenimi s temi osnovnimi sredstvi. Sodišču predlaga, da odločbo davčnega organa v izpodbijanem delu odpravi oziroma podredno odpravi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovi postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

16. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika. Navaja, da tožbene navedbe po vsebini predstavljajo zgolj prepis pritožbenih navedb, zato vztraja pri razlogih iz obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Tožba ni utemeljena.

**K točki I izreka:**

18. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbeni ugovori so po vsebini večinoma enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbi, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh odločb davčnih organov in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), samo pa dodaja, kot sledi:

19. Uvodom sodišče opozarja na napačno navedbo številke izpodbijane odločbe v izreku odločbe toženke, kljub pravilni navedbi številke izpodbijane odločbe v uvodu te drugostopenjske odločbe. Iz obrazložitve odločbe toženke izhaja, da gre za isto odločbo, ki je bila predmet postopka na prvi stopnji, zato sodišče te napake v izreku odločbe druge stopnje ne razume kot bistveno kršitev pravil postopka, temveč kot očitno pomoto v zapisu številke in datuma izpodbijane odločbe, ki jo toženka lahko kadarkoli popravi (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP)3. 20. Pritožbeni organ je odpravil odločbo davčnega organa pod točko I izreka v delu, ki se nanaša na stroške storitev v znesku 105.000,00 EUR in pod točko III izreka v delu, ki se nanaša na odmero DDV za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016. Pri slednjem gre za odbitek DDV po računu 8/2016 z dne 31. 12. 2016. Zato se sodišče do očitkov tožbe, ki se, med drugim, nanašajo tudi na ta del zaračunanih stroškov (t.j. vzdrževanje strelskih objektov in okolice in nameščanje tarč, nameščanje izmetovalnih strojev, namestitev mrež ipd.), ne opredeljuje. Toženka je v svoji obrazložitvi (drugi odstavek na strani stran 21 obrazložitve) pojasnila glede stroškov in odbitka DDV po računu 8/2016 z dne 31. 12. 2016, glede katerega je odpravila odločbo davčnega organa, na posledico oziroma dejstvo, ki ga bo moral davčni organ upoštevati v ponovnem postopku in sicer: a) da je z zadevno odločbo o pritožbi v neodpravljenem delu izpodbijane odločbe avtomatično prišlo do zmanjšanja zneska, ki ga je tožnik v skladu z 36. členom ZDDPO-2 v kontroliranem obdobju uveljavil na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij (po 36. členu ZDDPO-2), t.j. zneska 122.181,77 EUR na znesek 68.681,77 EUR in zneska, ki ga je tožnik v skladu s 55.a. členom ZDDPO-2 uveljavil na račun davčne olajšave za investiranje po 55.a členu ZDDPO-2 t.j. zneska 76.201,19 EUR na znesek 69.681,77 EUR, ter b) da davčna osnova za DDPO v neodpravljenem delu izpodbijane odločbe znaša 0,00 EUR.

21. Predmet tega upravnega spora je, glede na povedano, le neodpravljeni del odločbe davčnega organa, ki glede na zgoraj pojasnjene posledice oz. učinke odločbe o pritožbi oziroma dejstva glede avtomatičnega zmanjšanja zneskov za pokrivanja davčnih izgub iz preteklih let in olajšave za investiranje, kot so navedeni, ter višine davčne osnove za DDPO, ki v neodpravljenem delu odločbe znaša 0,00 EUR, le dodatna odmera DDV za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 11. 2016 na podlagi v postopku DIN ugotovljenih dejstev, ki jih je sodišče povzelo v zgornjih točkah obrazložitve te sodbe. Sodišče odločbo davčnega organa in toženke obravnava kot celoto, glede na delno odpravo odločbe prve stopnje, in presoja tožbene navedbe po povedanem le glede neodpravljenega dela odločbe prve stopnje, pri čemer upošteva okoliščine, kot jih je sodišče povzelo v zgornji točki te sodbe glede višine davčne osnove za odmero DDPO, ki po povedanem znaša 00,00 EUR. Za ugotovitev pravilnosti odločitve glede dodatne odmere DDV (točka III/1 izreka izpodbijane odločbe), ki je (ostal) predmet tega postopka (torej neodpravljeni del, ki ga tožnik izpodbija) se sodišče opredeljuje glede delne davčne ocene prihodkov iz naslova uporabe nepremičnin tožnika na lokaciji B. in pred tem tudi glede ugotovljenih prihodkov v neodpravljenem delu, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

22. Izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na izkazane prihodke po računu 16-390-000131 z dne 31. 12. 2016, temelji na ugotovitvi, da bi tožnik moral pripoznati te prihodke v svojem knjigovodstvu že v letu 2010, in sicer na podlagi takrat izdanih začasnih situacij (t.j. začasne situacije 1 z dne 30. 9. 2010 in začasne situacije 2 z dne 30. 11. 2010) oziroma v skladu s takrat veljavnimi pravili SRS (2006) 18 in 5 in temeljne računovodske predpostavke upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov (5. točka Uvoda v SRS). Sodišče se strinja z utemeljitvijo davčnega organa, ki sloni na uporabi SRS (2006) Prihodki (18.11., 18.12.) ter SRS Terjatve (5.13., 5.31). Davčni organ je pojasnil okoliščine, iz katerih izhaja, da tožnik, ob izdaji v računu navedenih začasnih gradbenih situacij, ni imel nikakršnega dvoma v pričakovani prejemek iz naslova izvedenih in zaračunanih gradbenih del. Tožbene navedbe, da je razlog knjigovodskega nepriznanja zadevnih prihodkov v letu 2010, ker je B. v letu 2010 pisno zavrnil izdani začasni situaciji zaradi nekvalitetno izvedenih del, tudi po presoji sodišča ne utemeljuje dvoma v pričakovani prejemek, saj se je tega zgolj pogojevalo z odpravo nekvalitetne izvedbe. Kot pravilno navaja davčni organ (stran 12 obrazložitve izpodbijane odločbe) bi tožnik lahko v tem primeru terjatve kot dvomljive oslabil v skladu s pričakovanim prihodnjim denarnim tokom (SRS 5. 31.), kar ni storil in tega niti v tožbi ne zatrjuje. Ker prihodki, ki jih je tožnik izkazal v svojem knjigovodstvu na podlagi navedenega računa šele v obračunskem letu 2016, morali pa bi biti izkazani v letu 2010, tudi po presoji sodišča niso bili pravilno izkazani v skladu s pravili SRS, je zato pravilna odločitev davčnega organa, da v davčnem obdobju leta 2016 ne morejo biti upoštevani, skladno s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2. Navedbe tožbe glede same vsebine zaračunanih gradbenih del, glede na razloge, kot jih navaja davčni organ glede nepriznavanja odhodkov, po povedanem niso relevantne in se sodišče do njih posebej ne opredeljuje. Prav tako niso relevantni za odločitev razlogi tožbe, da so bila gradbena dela izvedena, saj izpodbijana odločitev glede zavrnitve navedenih prihodkov ne sloni na ugotovitvi, da gradbena dela, ki so zaračunana po navedenem računu, ne bi bila izvedena, zato ne gre za sporno dejstvo in ga ni treba posebej dokazovati. Za davčni organ je glede na razloge, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločitve, sporna (le) vsebina zaračunanih gradbenih storitev, ki naj bi bile v postavitvi začasnih objektov, kot so tribune, varnostnih pregrad, platojev, strelišč, predvsem zaradi dejstva, da je bil najem teh objektov posebej zaračunan B. po računu 20160010 z dne 28. 11. 2016. V zadevi pa ni sporno, da je bil v obravnavanem obdobju celotni kompleks F. v lasti tožnika in da je bil del tega kompleksa dan v najem B. 23. Glede na ugotovitve davčnega organa, da tožnik za obravnavano davčno obdobje leta 2016 ni upošteval prihodkov iz naslova najemnin, je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno pristopil k oceni prihodkov iz tega naslova na pravni podlagi 68. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če, med drugim, zavezanec za davek vloži davčni obračun brez podatkov, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti (prva alineja prvega odstavka). Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (drugi odstavek). Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja, in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem (tretji odstavek).

24. Glede tožnikovega nasprotovanja delni davčni oceni prihodkov iz najemnine po izdanem računu 20160010 iz razloga, ker teče sodni spor, ki še ni končan in je izid neznan, ter da zato obstaja utemeljen dvom v poplačilo terjatev po navedenem računu, je davčni organ pojasnil, da gre za priznavanje prihodkov, ki so posledica izdanega računa tožnika klubu B. in ne E., pravda pa teče med E. in klubom B. Iz obrazložitve pritožbene odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za dve pogodbeni razmerji (najemno in podjemno), ki sta sicer povezani, vendar ne kot celota t.j., da poslovnega učinka zaračunane najemnine po navedenem računu ne bi bilo mogoče računovodsko obravnavati ločeno od podnajemnega razmerja B. z E. Tožnik v postopku ni dokazal, da bi bilo najemno razmerje s klubom B. pogojeno z nadaljnjo oddajo strelskega kompleksa v podnajem in s plačilom tega podnajema. Tega tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje. Tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi bila ob izdaji računa kakorkoli sporna vsebina in cena pogodbeno določenega najema med strankama, ne po temelju ne vsebini. Zato sodni spor med B. in E., na katerega se sklicuje tožnik, tudi po presoji sodišča sam po sebi ne predstavljata pravno relevantnega razloga za dvom v upravičeno pričakovanje, da nesporno izvedena storitev najema, zaračunana z navedenim računom, ne bo vodila do prejemkov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožnik v postopku dokazal, da je sporna tudi njegova terjatev do B. Tako tudi po presoji sodišča, kot navajata oba davčna organa, da gre za poslovni dogodek, katerega obstoj ni (bil) sporen in bi ga zato moral tožnik obravnavati v skladu s temeljno računovodsko predpostavko upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov in pripoznati v skladu z zahtevo po neposredni povezavi nastanka stroškov oz. odhodkov in prihodkov (Poglavje B1 Uvoda v SRS 2016). Da v zadevi ni izkazan utemeljen dvom v poplačilo terjatev po navedenem računu, kot zatrjuje tožnik, se strinja tudi sodišče in tožbene očitke glede neskladja ocenjenih prihodkov iz naslova oddajanja strelišča v najem s pravili SRS (2016), zavrača. SRS 154, na katerega se sklicujeta davčni organ in toženka, so pravilno uporabljeni.

25. Glede tožbenih navedb v zvezi z izdanima računoma družbi A., d.o.o. z dne 31. 12. 2016, ki jih je kupec zavrnil in sta bila na isti dan stornirana, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da navedene okoliščine ne predstavljajo podlage izpodbijani odločitvi, zato so tožbene navedbe glede okoliščin izdaje navedenih računov za odločitev nepomembne, saj se davčni organ v razloge njihovega storniranja ni spuščal in se sodišče glede tega posebej ne opredeljuje.

26. Ugotavljanje davčne osnove po 68. člena ZDavP-2 pa ni mogoče enačiti z ugotavljanjem prihodkov v primeru transfernih cen po 17. členu ZDDPO-2, kot to zmotno meni tožnik, saj v teh primerih obstoj prihodkov ni sporen (kot obravnavani), temveč je sporna zgolj njihova višina, hkrati pa se z izpodbijano odločbo ne ugotavlja povezanosti tožnika s B. v smislu 17. člena ZDDPO-2. Zato so tožbeni razlogi glede okoliščin, da ne gre za povezano osebo ter razlaga instituta povezanih oseb in transfernih cen, za odločitev nerelevantni in se sodišče glede tega ne opredeljuje.

27. Sodišče zavrača očitke tožnika, da uporabljena metoda cenitve ni pojasnjena. Davčni organ je pojasnil, da je skladno z 68. členom ZDavP-2 upošteval tožnikove podatke o zaračunani najemnini za obdobje 1. 7. 2015 do 1. 8. 2016 in izračunal mesečno najemnino z metodo znanih in zbranih podatkov (strani 13 do 15 obrazložitve). Davčni organ je med drugim pojasnil, da ne razpolaga s celotnimi dejanskimi podatki o prihodkih tožnika v letu 2016 in da med drugim razpolaga z izdanim računom B., ponudbe za najem strelskih objektov in izjave tožnika o uporabi njegovih nepremičnin na lokaciji B. Glede na navedeni račun, ki je izdan za obdobje 13 mesecev, je po ugotovitvi davčnega organa uporaba (prihodki) mesečno znašala 50.769,23 EUR (660.000,00 EUR : 13). Posledično bi tožnik moral zaračunati B. uporabo nepremičnin za obdobje sedmih mesecev leta 2016, skupaj 355.384,62 EUR. Uporabljeno metodologijo se tudi da preizkusiti. Navedbe tožnika, da se izdani račun 20160010 nanaša na obračunsko obdobje od julija 22016 do avgusta 2017 in da je neskladen z revizijskim načelom razmejitve prihodkov med dvema obračunskima obdobjima („cutt-off načelo“) in točko 2 Uvoda v SRS, pa je davčni organ utemeljeno zavrnil, kot izhaja (med drugim) tudi iz odgovora na pripombe (stran 7 obrazložitve), s čimer se strinja tudi sodišče. 28. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je v tej zadevi obravnavani prihodek (najemnine) treba obravnavati na način, ki izhaja iz pojasnila SIR (Pojasnilo št. 3 k SRS 24), tj. kot bistveno napako in kot posebno vrsto aktivnih časovnih razmejitev, ki bo šele v prihodnosti izkazana glede na rezultat sodnega spora med B. in E. Tako kot pravilno navajata davčni organ in toženka, navedeno pojasnilo obravnava vprašanje pripoznavanja učinkov naknadno ugotovljene davčne obveznosti po izdani odločbi davčnega organa, ki je posledica ugotovljenih nepravilnosti, ki jo opredeljuje kot popravek bistvene napake, ki v tekočem (torej ne v kontroliranem) obračunskem obdobju bremeni preneseni dobiček iz prejšnjih let, če se zavezanec za davek ne pritoži na odmerno odločbo, oz. kot posebno vrsto aktivnih časovnih razmejitev, če se zavezanec za davek pritoži. To po povedanem pomeni, da je tožnik na račun zatrjevane pomote upravičen le do tega, da v tekočem obračunskem obdobju leta 2020 pripozna posebno aktivno časovno razmejitev iz naslova dodatno odmerjene davčne obveznosti in jo zapira glede na izid pravnomočne rešitve. Po presoji sodišča je zato neutemeljeno sklicevanje tožnika na SRS (2016) 24.16. in določbe ZDavP-2 (členi 53 do 55) glede popravka bistvene napake, ko bo pravda končana.

29. Glede na že povedano, ker je pritožbeni organ odločbo davčnega organa pod točko I izreka odpravil v delu, ki se nanaša na stroške storitev v znesku 105.000,00 EUR) in pod točko III izreka v delu, ki se nanaša na odbitek DDV za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016, se sodišče do očitkov tožbe, ki se, med drugim, nanašajo tudi na del stroškov (t.j. vzdrževanje strelskih objektov in okolice in nameščanje tarč, nameščanje izmetovalnih strojev, namestitev mrež) ne opredeljuje, kakor tudi glede očitkov kršitve načela davčne nevtralnosti in pravice do odbitka vstopnega DDV po ZDDV-1 in stališč SEU, kot jih navaja tožnik v zvezi z nepriznavanjem odbitka vstopnega DDV po računu 8/2016, glede na to, da tožnik v zahtevku tožbe izrecno navaja, da izpodbija odločitev davčnega organa v neodpravljenem delu. Glede dodatno odmerjenega DDV pa tudi ne gre za naložitev DDV iz naslova solidarne odgovornosti tožnika za plačilo DDV namesto B., zato je sklicevanje tožnika na drugi odstavek 76.b člena ZDDV-1 nerelevantno.

30. Očitek tožbe, da je davčni organ tožniku naložil več formalnosti, kot bi jih bil davčni zavezanec po zakonu dolžan opraviti, je nepojasnjen in ga sodišče kot pavšalnega zavrača. Očitek tožnika, da je davčni organ kršil načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), ker ni ugotavljal tudi dejstev, ki so v korist tožnika, po presoji sodišča ni utemeljen. Davčni organ je v svoji obrazložitvi celovito pojasnil vsa dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovil v postopku in se opredelil do vseh navedb in pripomb tožnika. Tožnik pa v zvezi z očitano kršitvijo ne pojasni, katero relevantno dejstvo, ki mu je v korist, ni bilo pri tem upoštevano oziroma naj bi ostalo neobrazloženo, zato sodišče te ugovore tudi kot pavšalne zavrača. 31. Očitki glede neupoštevanja amortizacije opredmetnih osnovnih sredstev pri ugotavljanju davčno priznanih odhodkov so neutemeljeni, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka (strani 21 do 22 obrazložitve pritožbene odločbe), saj to ne izhaja iz obrazložitve odločbe davčnega organa, temveč nasprotno, iz obrazložitve je razvidno, da je amortizacija tožniku v celoti priznana kot davčno priznani odhodek (npr. stran 18 obrazložitve odločbe davčnega organa). Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 32. Sodišče navaja, da tožnik izpodbija odločitev davčnega organa in toženke v neodpravljenem delu in da je predmet presoje v tem upravnem sporu, glede na odpravljeni del po odločbi toženke, po že povedanem naložitev DDV po točki III/1 izreka odločbe davčnega organa. Sodišče sodi, da je glede predmeta tega spora, to je dodatna odmera DDV za obdobje od 1. 11. 2016 do 30. 11. 2016 od osnove 355.384, 62 EUR po stopnji 22 % v znesku 78.184,62 EUR, pravilna in zakonita in da je materialno pravo, ki se nanj sklicujeta davčni organ in toženka, pravilno uporabljeno. Davčni organ in toženka se pri razlogih izpodbijane odločitve pri obravnavani spornih prihodkov iz naslova uporabe nepremičnin v lasti tožnika pravilno sklicujeta na drugi odstavek 12. člena ZZDPO-2 in SRS, kot jih navajata, ki sta jih tudi pravilno uporabila. Davčna osnova za DDV je pravilno pojasnjena in izhaja iz ocenjenih prihodkov iz naslova oddajanja nepremičnine v lasti tožnika F. v najem ter je posledično ocenjen tudi DDV iz naslova. Davčni organ je po že povedanem v zgornjih točkah obrazložitve te sodbe, utemeljeno pristopil k delni oceni prihodkov tožnika po 68. členu ZDavP-2, pri čemer je upošteval Ponudbo za najem, kot jo navaja in uporabo nepremičnin na lokaciji B., ki so v lasti tožnika, po kateri naj bi znašala mesečna najemnina 50.769,23 EUR in da bi posledično moral tožnik z izdanim računom 20160010 z dne 28. 11. 2016 zaračunati B. uporabo nepremičnine za obdobje sedmih mesecev 2016 (od 1. 1. 2016 do 1. 8. 2016). Davčni organ je ocenil, da prihodki iz tega naslova uporabe nepremičnine tožnika na lokaciji B. za leto 2016 znašajo 355.384,62 EUR in je posledično ocenil tudi DDV (stran 22 in 23 obrazložitve odločbe davčnega organa). S tem pa se strinja tudi sodišče. 33. Glede sklicevanja tožnika na trditve, pravna stališča in dokaze v pripombah na zapisnik in v pritožbi, sodišče navaja, da mora stranka v tožbi pojasniti razloge zakaj toži (člen 30 ZUS-1) in da ne zadošča zgolj sklicuje na svoje trditve, zato je sodišče obravnavalo (le) navedbe, ki jih je tožnik navedel v tožbi.

34. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Postopek pred izdajo izpodbijane odločbe je bil pravilen in zakonit, dokazi so v postopku po presoji sodišča pravilno presojani, kar je argumentirano obrazloženo v izpodbijani odločbi, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

35. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik glavne obravnave ni predlagal, niti ni predlagal nobenih dokaznih predlogov, ki naj bi se na njej izvedli. Relevantno dejansko stanje pridobivanja prihodkov iz naslova uporabe nepremičnin v lasti tožnika oziroma oddajanja lastne nepremičnine v najem klubu B. pa ni sporno, sporna je predvsem razlaga SRS, ki pa je v domeni upravnega organa in sodišča. **K točki II izreka:**

36. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Ta določa, da se prihodki pripoznajo, ko se upravičeno pričakuje, da bodo vodih do prejemkov, če ti niso uresničeni že ob nastanku. Pripoznavalna sodila se navadno uporabljajo za vsak posel posebej. V določenih okoliščinah pa je za ustrezno obsevanje bistva vsebine posla treba uporabljati pripoznavalna sodila ločeno po posameznih ugotovljenih sestavnih delih poste oziroma pri dveh ah več poslih skupaj, če so ti tako povezani, da poslovnega učinka ni mogoče razumeti brez povezave z vsemi posli kot celoto. 2 Ta določa: “Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja, in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem.“ 3 Navedena določba 223. člena ZUP jasno opredeljuje doseg popravnega sklepa: namenjen je izključno popravi očitnih pomot. Pri pomoti gre za zmotni zapis dejansko izjavljene volje organa, s popravo takšne pomote pa se ne ustvarja ničesar novega in se odločba tudi ne dopolnjuje. S popravo zato ni mogoče popravljati zmotno izražene volje, do katere je prišlo npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa (prim. tudi Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 429 in obširno sodno prakso, med drugim npr. sodbo VS RS I Up 1310/2003 z dne 12. 5. 2005 in X Ips 734/2005 z dne 1. 7. 2009. 4 Prihodki se po SRS 15.11. (2016) pripoznajo, če je povečanje gospodarskih koristi v obračunskem obdobju povezano s povečanjem sredstva ali z zmanjšanjem dolga in je to povečanje mogoče zanesljivo izmeriti. Prihodki in povečanja sredstev oziroma zmanjšanja dolgov se torej pripoznavajo hkrati. Pripoznajo se, ko se upravičeno pričakuje, da bodo vodili do prejemkov, če ti niso uresničeni že ob nastanku. Pripoznavalna sodila iz 11. točke navedenega standarda se navadno uporabljajo za vsak posel posebej. V določenih okoliščinah pa je za ustrezno obsevanje bistva vsebine posla treba uporabljati pripoznavalna sodila ločeno po posameznih ugotovljivih sestavnih delih posla oziroma pri dveh ali več poslih skupaj, če so ti tako povezani, da poslovnega učinka ni mogoče razumeti brez povezave z vsemi posli kot celoto (SRS 15.12.).