Jedro

Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 19. 5. 2011 spoznalo obsojenega J. Z. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancu v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne premoženjsko korist v višini 739,71 EUR. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca M. d. o. o., v višini 739,71 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19. 1. 2012 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 9. 5. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 6. 6. 2012, predlaga zavrnitev zahteve, ker obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko pomeni očitek nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani pravnomočni sodbi. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 12. 6. 2012 in njegov zagovornik dne 13. 6. 2012 seznanjena.

B.

4. Glede na vsebino zahteve obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede pravno relevantnih dejstev, ter je tako kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti „da sta sodišči v izpodbijanih odločbah zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj obe sodbi pavšalno in brez argumentov zavračata dokaze izvedene tekom postopka, to je izjave obdolženega, izvedensko mnenje, listine v stečajnem postopku in podatke AJPES-a ter da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ter da višje sodišče na pritožbene navedbe obdolženega sploh ni odgovorilo, temveč se je zadovoljilo z večkrat ponovljenimi pavšalnimi razlogi, da je sodišče stanje ugotovilo pravilno, razjasnilo vsa dejstva ter da z njimi soglaša“, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve jasno, da ne zadošča da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil, zato tako posplošenih in nekonkretiziranih navedb o kršitvah postopka, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (točka 2 - 9) je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da je za neplačila izvedel šele v januarju 2005, ko naj bi družba prišla v finančne težave, temveč je na podlagi izpovedb zaslišanih prič, izvedenskega mnenja z dne 29. 12. 2007, katerega je predložila obramba (priloga B2) ter ostalih listinskih dokazov zaključilo, da je glede na poslovne rezultate družbe (ustanovljene aprila 2004) v prvi polovici leta 2004, obsojenec bil seznanjen s slabim finančnim stanjem in zato z nezmožnostjo poravnave obveznosti družbe do dobavitelja mesnin (M. d. o. o.), kar pa je odgovornim v tej družbi prikril in zamolčal. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 5 - 7), kjer se je opredelilo tudi do pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika o ravnanju obsojenca v stečajnem postopku. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja zagovor obsojenca, katerega sta v povezavi z drugimi dokazi, skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini tako navedbe zagovornika predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitve zakona. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.