Jedro

Namen dopolnjene zakonske ureditve (13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1) je v določitvi zakonskega okvira, v katerem bo skupnost oseb, ki jih povezuje (le) lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe, lahko dejansko delovala in bila sposobna urejati skupne zadeve. Med njimi so tudi take, ki terjajo izvedbo sodnih (in drugih) postopkov.

Priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov je ustrezen način za izvršitev sklepa etažnih lastnikov o uveljavitvi sodnega varstva v obravnavani zadevi. Skupnost ima lastnosti, ki jo približujejo pravnim osebam in ki so po stališču teorije pomembne za presojo, ali naj se ji podeli sposobnost biti stranka. Je trajna (dokler obstaja stavba z več etažnimi lastniki); ima svoje organe in predviden postopek sprejemanja odločitev; zastopnik je vezan na navodila, sprejeta po tako predvidenem postopku; stroškovno breme je razporejeno med vse, ki imajo potencialno korist od sodne odločbe, toženec pa ima razumne možnosti za izterjavo morebitne stroškovne terjatve iz takega spora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "1. Skupnosti etažnih lastnikov stavbe ID 0000-6767 se prizna lastnost biti stranka v tem postopku.

2. Skupnosti etažnih lastnikov stavbe ID 0000-6767 se dopusti sosporniška intervencija na strani tožeče stranke."

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog skupnosti etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 0000-6767 za priznanje lastnosti stranke v tem postopku (I. točka izreka) in ni dopustilo sosporniške intervencije te skupnosti na strani tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Skupnost etažnih lastnikov, ki je predlagala priznanje lastnosti stranke in dopustitev sosporniške intervencije, v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji prizna lastnost stranke v postopku in dopusti sosporniška intervencija.

Obravnavana stavba "X" je bila zgrajena in prodana v skladu z Zakonom o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES). Investitor je v splošnih pogojih predvidel, da bo v tretji podzemni etaži stavbe kot skupnem delu urejeno parkirišče za obiskovalce. Ta zaveza je izhajala tudi iz prostorskega akta in gradbenega dovoljenja. Navedeni prostori so bili urejeni na tak način in se tako tudi uporabljajo in upravljajo. Zaradi vmesnih mahinacij investitorja je bilo sporno parkirišče prepisano na investitorja, kasneje pa na toženko. Zaradi groženj, da bo sporno parkirišče prodala, so etažni lastniki izglasovali sklep, naj upravnik za zastopanje etažnih lastnikov za uveljavitev pravnega varstva najame odvetniško družbo, ki jo izbere nadzorni odbor.

Pravdo so začeli nekateri etažni lastniki (sicer člani nadzornega odbora) za račun in v korist vseh etažnih lastnikov, opirajoč se pri tem na sodno prakso (odločbe VS RS II Ips 71/2011, II Ips 13/2012 in II Ips 303/2012). Zahtevajo, naj se sporno parkirišče ugotovi kot splošni skupni del v solasti vseh etažnih lastnikov, podrejeno pa, da se ugotovi skupna pravica rabe teh nepremičnin za potrebe parkirišča za obiskovalce. Ker želijo v pravdo vstopiti tudi ostali etažni lastniki – skupaj jih je več 100, so predlagali, naj se skupnosti etažnih lastnikov prizna lastnost stranke v tej pravdi in prijavili sosporniško intervencijo.

Zakonska ureditev, ki velja od 19. 6. 2021, izrecno določa, da skupno uveljavljanje pravnega varstva etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb v postopkih pred sodišči predstavlja posel rednega upravljanja (13. točka prvega odstavka 25.a člena Stanovanjskega zakona – v nadaljevanju SZ-1). Nasprotno stališče v izpodbijanem sklepu je zato napačno.

Etažni lastniki, ki še niso udeleženi v pravdi, so v enakem razmerju do toženke kot tožniki. Zahtevek meri na skupne pravice vseh etažnih lastnikov. Zato imajo položaj sosporniških intervenientov. Ker je velika večina etažnih lastnikov sprejela sklep, da se za uveljavitev pravnega varstva najame odvetniška družba, in ker jih bo v okviru skupnega uveljavljanja pravnega varstva zastopala ista družba, ni videti razumnih razlogov, zaradi katerih bi morali biti v pravdi identificirani posamično in poimensko. Taka zahteva bi v tem postopku predstavljala zgolj nepotrebno in hkrati veliko formalno postopkovno oviro tako za etažne lastnike kot za sodišče. Oboje bi bilo nezdružljivo z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu ali vsaj v nasprotju z njegovim namenom. Poleg tega bi posamezni etažni lastniki ohranili pravico, da prijavijo samostojno udeležbo.

Da je priznanje lastnosti stranke skupnosti etažnih lastnikov v postopkih skupnega uveljavljanja pravic dopustno in primerno, ni sporno ne v teoriji (A. Dolinšek, Nastopanje skupnosti etažnih lastnikov v sodnih postopkih, IPP PF Ljubljana, str. 36-48), ne v sodni praksi (npr. VSL II Cp 1188/2017, II Cp 3495/2014, I Cp 2371/2015, I Cp 2435/2015, I Cpg 852/2010, I Cp 778/2015, I Cpg 1127/2007, VSM Cp 1153/2022), ne v zakonski ureditvi (npr. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča – v nadaljevanju ZVEtL-1, Zakon o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP-1).

Sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 80/2014 in VSL II Cp 2093/2019 ni utemeljeno. V prvi je bilo zavzeto stališče glede stvarne aktivne legitimacije in sposobnosti skupnosti etažnih lastnikov, organiziranih kot pravna oseba, ki ničesar ne pove o dopustnosti priznanja lastnosti biti stranka glede skupnosti etažnih lastnikov, ki ni organizirana kot pravna oseba. Poleg tega je bila zakonska ureditev kasneje spremenjena. V drugi zadevi je šlo za uveljavljanje zahtevka posameznika zoper etažne lastnike stavbe. Osrednje vprašanje je bilo torej ravno obratno kot v obravnavanem primeru, prav ta okoliščina pa je po stališču sodne prakse osrednjega pomena za presojo, ali naj se skupnosti etažnih lastnikov prizna položaj stranke ali ne. Poleg tega pobuda za priznanje položaja stranke ni izvirala od etažnih lastnikov, ampak od nasprotne stranke v sporu. Nenazadnje pa je bila zakonska ureditev tedaj drugačna kot sedaj.

Zmotno je tudi stališče, da bi ugoditev primarnemu zahtevku pomenila tudi odločitev o obveznostih etažnih lastnikov. Dolžnosti, ki izvirajo iz solastništva skupnih delov stavb v etažni lastnini, so podrejene lastninske pravici in njen nujni sestavni del. Da je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v prid in ne v breme upravičencev, izrecno izhaja tudi iz odločb VS RS II Ips 71/2011 in II Ips 13/2012. Da upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice, prevladajo nad dolžnostmi, potrjuje tudi ureditev v ZVEtL-1. Nepomembna je okoliščina, ali so posamezni etažni lastniki pridobili lastninsko pravico na posameznih delih stavbe pred ali po tem, ko se je toženka vknjižila kot lastnica. Splošni pogoji po ZVKSES glede položaja skupnih delov stavbe in pogodbena ureditev medsebojnih razmerij učinkujeta v razmerju do vsakokratnih etažnih lastnikov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vprašanje sposobnosti biti stranka je vezano na naravo spora. Ker sta pomembna trenutek pridobitve etažne lastnine in nasprotovanje toženkini vknjižbi, so položaji etažnih lastnikov različni. Primerjava s postopki po ZVEtL-1 ni na mestu. Prav tako ni ustrezna primerjava z zadevami, kjer je bil predmet spora z zakonom opredeljen skupni del stavbe. Iz odločbe VS RS II Ips 80/2014 izhaja le možnost podelitve sposobnosti biti stranka v sporih, povezanih z upravljanjem in skupnim uveljavljanjem pravnega varstva v večstanovanjskih stavbah. Tudi 13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1 se nanaša le na spore v zvezi z rednim upravljanjem stavbe. Bistven je obstoj premoženja, na katerega je mogoče seči z izvršbo, tega pa skupnost etažnih lastnikov nima (VSL II Cp 293/2012).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki zatrjujejo, da so etažni lastniki stanovanj v stavbi 0000-6767, v kateri je 833 stanovanj in 33 poslovnih prostorov. Na podlagi sklepa etažnih lastnikov primarno uveljavljajo zahtevek, da 163 v zahtevku opredeljenih delov stavbe, katerih zemljiškoknjižna lastnica je toženka,1 predstavljajo splošni skupni del stavbe in so v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe. Podrejeno uveljavljajo zahtevek za ugotovitev, da obstoji obveznost vsakokratnega lastnika spornih delov stavbe, da njenim vsakokratnim etažnim lastnikom dopušča uporabo spornih delov stavbe za potrebe parkirišča za obiskovalce stavbe z možnostjo brezplačnega parkiranja do 5 ur. Skupnost etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 0000-6767 je v vlogi, ki jo je vložila 21. 4. 2022 in jo je naslovila kot prijava sosporniške intervencije in predlog za priznanje lastnosti stanke, navedla, - da etažni lastniki, ki v tej pravdi še niso udeleženi, vstopajo vanjo kot intervenienti na strani tožnikov in kot enotni sosporniki, - da so v enakem razmerju do toženke kot tožniki in se zahtevek nanaša tudi nanje, - da sklep etažnih lastnikov, na podlagi katerega so (prvotni) tožniki vložili tožbo, kot sklep rednega upravljanja (13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1) zavezuje tudi ostale etažne lastnike, - da iz razloga, ker gre za več sto oseb, predlagajo sodišču, da se jim prizna lastnost stranke v tem postopku, - da to utemeljujejo razlogi ekonomičnosti postopka, možnosti za njegovo realno izvedbo in analogne uporabe pravil specialnih postopkov, ki urejajo množično udeležbo etažnih lastnikov v sporih med njimi. Toženka je nasprotovanje predlogoma utemeljevala s stališčem, da ne gre za posel rednega upravljanja in da podelitev sposobnosti biti stranka ni namenjena ekonomičnosti postopka.

6. Med strankami ni sporno, da predlagateljica ni pravna oseba, ki se pridobi z vpisom v sodni register na podlagi 72. do 75. člena SZ-1. _O priznanju sposobnosti biti stranka_

7. Po tretjem odstavku 76. člena ZPP sme pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku te določbe, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za priznanje biti stranka utemeljilo z razlogi: - da je za priznanje lastnosti stranke treba upoštevati naravo spora v pravdi, - da ureditve v ZVEtL-1, po kateri je udeleženec postopka za vzpostavitev etažne lastnine tudi skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov, če ima stavba upravnika, ni mogoče samodejno prenesti na pravdne postopke, - da je sodna praksa med pomembnimi okoliščinami upoštevala premoženje, a ne kot nujno predpostavko (VSL I Cp 2371/2015), razloge procesne ekonomije in neodvisnost spornega pravnega razmerja od spremembe članstva (VSL II Cp 1188/2017), a ni enotna (VSL I Cp 778/2015), - da je VS RS v zadevi II Ips 80/2014 navedlo, - da je za priznanje sposobnosti biti stranka bistvena ugotovitev o naravi pravnega posla, iz katerega izvira spor, - da je skupnost etažnih lastnikov (ki je bila registrirana kot pravna oseba) nosilka pravice po materialnem pravu, če terjatev izvira iz poslov upravljanja, - da so v poslih, ki presegajo omejeno sposobnost skupnosti, nosilci materialnopravne pravice etažni lastniki, - da sta plačilo stroškov upravljanja ter stroškov sanacije strehe in vplačilo v rezervni sklad tipični terjatvi upravljanja večstanovanjske stavbe in je zato v zvezi s tem v razmerju do upnikov nastopala skupnost etažnih lastnikov, - da je bila narava spornih razmerij, obravnavanih v zadevah VSL I Cp 2371/2015 (tožba za izročitev sredstev na računu upravnika) in I Cpg 852/2010 (spor iz pogodbe o obnovi fasade večstanovanjske stavbe), na kateri se sklicuje predlagateljica, drugačna od te, ki je predmet pravde, - da je obravnavana zadeva podobna zadevi VSL II Cp 2093/2019, ko je šlo za spor o lastninski pravici na skupnih delih stavbe, odločitev o zavrnitvi priznanja sposobnosti biti stranka skupnosti etažnih lastnikov pa je temeljila na argumentu, da ne gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, - da ugoditev primarnemu zahtevku etažnim lastnikom ne bi prinesla le koristi, ampak tudi obveznosti, - da so etažni lastniki pridobili lastninska upravičenja v različnih časovnih točkah (tako pred kot tudi po sporni vknjižbi toženkine lastninske pravice), - da z zavrnitvijo predloga etažnim lastnikom ne bosta kršeni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva, ker posamezniki ohranjajo sposobnost biti stranka za uveljavitev svojih interesov.

9. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je za odločitev o priznanju sposobnosti biti stranka odločilna narava spora v postopku, v katerem je podan tak predlog. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno, da sodna praksa o vprašanju, v katerih primerih naj se skupnosti etažnih lastnikov prizna sposobnost biti stranka, še ni dorečena in ni enotna. V več primerih je bila sposobnost biti stranka priznana skupnosti etažnih lastnikov oziroma etažnim lastnikom v sporih iz pogodbenih razmerij, ki so se nanašala na skupne dele stavbe v etažni lastnini oziroma – kot so poimenovane v odločbi VS RS II Ips 80/2014 – o tipičnih terjatvah upravljanja take stavbe.

10. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da priznanje sposobnosti biti stranka v sodni praksi ni bilo omejeno le na te primere. Tako na aktivni kot na pasivni strani je bila priznana tudi v sporih zaradi varstva lastninske pravice.2 Pritožbeno sodišče dodaja, da poimenovanje stranke v teh primerih ni enotno,3 iz vseh pa izhaja, da so stranka v postopku vsakokratni etažni lastniki določene stavbe.

11. V sodni praksi je že izoblikovano stališče, da je za zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na skupnih delih stavbe legitimiran vsak od etažnih lastnikov, in tudi, da je tak zahtevek v korist etažnih lastnikov.4 Lastninska pravica na skupnih delih (tako v upravičenjih kot v bremenih, povezanih z njo) je namreč neločljivo povezana z lastninsko pravico na posameznem delu. Posamezen lastnik se ji ne more odreči (četrti odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Razpolaganje s skupnim delom je veljavno le ob soglasju vseh lastnikov. Skladno s tem stališčem je oblikovan tudi tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi, ki se glasi na ugotovitev solastninske pravice (vsakokratnih) etažnih lastnikov stavbe.

12. Argument sodišča prve stopnje, da ugoditev primarnemu zahtevku etažnim lastnikom ne bi prinesla le koristi, ampak tudi obveznosti, tako ne podpira sprejete odločitve. S pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu stavbe v etažni lastnini je etažni lastnik prevzel tudi (upravičenja in) bremena, ki izvirajo iz solastninske pravice glede skupnih delov stavbe. Podobno velja za ugotovitev, da so etažni lastniki pridobili lastninska upravičenja v različnih časovnih točkah (tako pred kot tudi po sporni vknjižbi toženkine lastninske pravice). Razpolaganje s skupnimi deli stavbe je omejeno in pridržano vsem etažnim lastnikom.

13. Utemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da se odločitev VS RS II Ips 80/2014 bistveno razlikuje od obravnavane. Ker je bila stranka postopka skupnost etažnih lastnikov, registrirana kot pravna oseba, Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni razložilo tretjega odstavka 76. člena ZPP. Poleg tega je bilo sporno le vprašanje, ali je taka skupnost legitimirana za uveljavljanje tipičnih terjatev iz upravljanja stavbe, ne pa tudi, ali je legitimirana v druge vrste sporih.

14. Utemeljeno je nadalje pritožbeno opozorilo, da je bil SZ-1 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah SZ-1 (Uradni list RS, št. 90/21 – SZ-1E)5 dopolnjen z določbo, po kateri med posle rednega upravljanja stavbe spadajo "odločitve etažnih lastnikov v zvezi … s skupnim uveljavljanjem pravnega varstva etažnih lastnikov v postopkih pred sodišči … ter določitvijo zastopnika v teh postopkih" (13. točka prvega odstavka 25.a člena).6 Sodišče se o njenem pomenu ni opredelilo, toženka pa v odgovoru na pritožbo zavzema stališče, da se določba nanaša le na posle rednega upravljanja, kot so opredeljeni v zakonu.

15. Za oženje pomena 13. točke prvega odstavka 25.a člena SZ-1 ni podlage v besedilu zakona. Zakonska opredelitev poslov rednega upravljanja ni izčrpna. Po 25. členu med te posle sodijo zlasti posli obratovanja in posli vzdrževanja. Izraz "zlasti" pove, da lahko med njih sodijo tudi drugi posli. Izrecno naštete vrste odločitev v naslednjem členu tako niso omejene z opredelitvijo iz 25. člena. Tako razumevanje podpira tudi sam 25.a člen, v katerem so med primeroma naštetimi posli rednega upravljanja našteti posli obratovanja, posli vzdrževanja in še 11 drugih vrst zadev. Zadeve, na katere se nanaša 13. točka, tako niso zamejene s posli obratovanja in vzdrževanja, ampak gre za zadeve, v katerih etažni lastniki skupaj uveljavljajo pravno varstvo svojih pravic in koristi. Po naravi stvari mednje sodijo zadeve, ki so skupne vsem etažnim lastnikom in izvirajo iz solastnine na skupnih delih stavbe, kakršna je tudi obravnavana.

16. S tem, ko je uveljavljanje sodnega varstva etažnih lastnikov v skupnih zadevah zakonodajalec uvrstil med posle rednega upravljanja, pridejo za sprejem in posledice take odločitve etažnih lastnikov v poštev vse zakonske določbe, ki se nanašajo na posle rednega upravljanja. Gre za določbe o postopku sprejemanja odločitve (117. člen v zvezi s 67. členom SPZ in posebne določbe SZ-1), o vezanosti pravnih naslednikov etažnega lastnika na sprejete sklepe (117. člen v zvezi z osmim odstavkom 67. člena SPZ), o zastopniku etažnih lastnikov (ki je po 118. členu SPZ in drugem odstavku 48. člena SZ-1 upravnik, na podlagi sklepa etažnih lastnikov pa lahko tudi druga oseba), o razmerju med etažnimi lastniki in zastopnikom (specialne določbe SZ-1 in SPZ ter določbe OZ o mandatni pogodbi) in o delitvi stroškov (30. člen SZ-1 oziroma 68. člen SPZ).

17. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da ureditve v zakonih, ki urejajo posamezne postopke,7 ni mogoče samodejno prenesti v druge vrste postopkov. Nov razmislek, ali določbe ZPP o sposobnosti biti stranka omogočajo uveljavitev sodnega varstva, ki se bo prilegala "nosilcu" upravičenja, se pravi tistim, ki bodo vsaj posredno nosili posledice sodne odločitve,8 pa zahteva določba 13. točke prvega odstavka 25.a člena SZ-1. 18. Namen dopolnjene zakonske ureditve je v določitvi zakonskega okvira, v katerem bo skupnost oseb, ki jih povezuje (le) lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe, lahko dejansko delovala in bila sposobna urejati skupne zadeve. Med njimi so tudi take, ki terjajo izvedbo sodnih (in drugih) postopkov. Sprejetje odločitve z večino, predpisano za posle rednega upravljanja, olajšuje dostop etažnih lastnikov do sodnega varstva vseh vrst upravičenj, skupnih vsakokratnim etažnim lastnikom, vključno s tistimi, ki se uveljavljajo v pravdnem postopku. Taka olajšava ostane na pol poti, če (vsakokratnim) etažnim lastnikom ni dana možnost nastopanja v sodnem postopku ali če je ta možnost zaradi procesnih zahtev znatno omejena. Četudi je v nekaterih situacijah – taka je tudi obravnavana – vsak od etažnih lastnikov upravičen uveljavljati zahtevek, je uveljavljanje takega zahtevka povezano s tveganjem stroškovne posledice, nenehnih sprememb v postopku (pridružitve in umika posameznih – lahko tudi mnogih – etažnih lastnikov) in množice vzporednih postopkov, v katerih etažni lastniki uveljavljajo istovrsten zahtevek, s potencialno različnim izidom. Vse navedene okoliščine lahko ovirajo uveljavitev sodnega varstva. Še posebej v skupnostih z velikim številom etažnih lastnikov, kakršna je obravnavana (v kateri je več kot 800 stanovanj in poslovnih prostorov), lahko vztrajanje pri samostojnem procesnem položaju vsakega od etažnih lastnikov privede do znatnih zastojev v postopku.

19. Priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov je ustrezen način za izvršitev sklepa etažnih lastnikov o uveljavitvi sodnega varstva v obravnavani zadevi. Skupnost ima lastnosti, ki jo približujejo pravnim osebam in ki so po stališču teorije pomembne za presojo, ali naj se ji podeli sposobnost biti stranka.9 Je trajna (dokler obstaja stavba z več etažnimi lastniki); ima svoje organe in predviden postopek sprejemanja odločitev; zastopnik je vezan na navodila, sprejeta po tako predvidenem postopku; stroškovno breme je razporejeno med vse, ki imajo potencialno korist od sodne odločbe, toženec pa ima razumne možnosti za izterjavo morebitne stroškovne terjatve iz takega spora. Ugoditev (bodisi primarnemu bodisi podrednemu) zahtevku bo učinkovala v razmerju do oseb, ki bodo imeli položaj etažnega lastnika ob izdaji sodne odločbe in niso nujne osebe, ki so imele aktivno legitimacijo za vložitev tožbe (niti osebe, ki so imele pravico glasovanja o sprejetem sklepu). S priznanjem sposobnosti biti stranka bodo vsakokratni etažni lastniki pridobili možnost, da prek dajanja navodil zastopniku (pooblaščeni odvetniški družbi) uresničujejo svoja procesna upravičenja v tej pravdi in s tem vplivajo na izid zadeve, ki se tiče njihovih (zatrjevanih) upravičenj v zvezi s spornimi deli stavbe.

20. Vsaj v obravnavani zadevi, ko je aktivno legitimiranih več sto (fizičnih in pravnih) oseb, je tako priznanje tudi nujno zaradi zagotovitve njihove pravice do sodnega varstva. Že zbiranje identifikacijskih podatkov in pooblastil je povezano s tolikšnim stroškovnim in časovnim vložkom, da bi vztrajanje pri stališču, da ima posamezen etažni lastnik le z neposredno vključitvijo v pravdo možnost uveljavljati svoja procesna upravičenja, pomenilo bistveno omejitev njihove pravice do sodnega varstva. Postopek z več sto udeleženci lahko tudi za toženca predstavlja nesorazmerno stroškovno in časovno breme.

21. Ali so etažni lastniki poimenovani kot skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe 0000-6767 ali kot (vsakokratni) etažni lastniki te stavbe, za odločitev v tej zadevi ni bistveno.10 V obeh primerih gre za celoto vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe. V prid ustreznosti poimenovanja "skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov" govori ureditev v ZVEtl-1, ki ureja primerljivo vrsto spora, kot je obravnavani. V obeh primerih gre za uveljavljanje lastninskih upravičenj. Enako poimenovanje je zakonodajalec izbral tudi v ZNP-1. 22. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil sklep etažnih lastnikov za uveljavljanje sodnega varstva, ki je predmet te pravde, sprejet s predpisano večino (prvi odstavek 25. člena SZ-1).11 Ker so etažni lastniki sprejeli tudi sklep o izbiri odvetniške družbe za zastopanje v sodnem postopku in ker je upravnik po zakonu zadolžen za izvršitev sklepov etažnih lastnikov, je izkazano tudi pooblastilo odvetniške družbe za zastopanje skupnosti etažnih lastnikov.

23. Iz navedenega izhaja, da so podane predpostavke za priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti etažnih lastnikov stavbe 0000-6767. _O dopustitvi sosporniške intervencije_

24. Po 202. členu ZPP lahko kot intervenient v pravdo stopi tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša. Ta oseba ima položaj enotnega sospornika, urejen v 196. členu ZPP.

25. Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev solastninske pravice na delih stavbe v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. (Vsaj ugodilna) odločitev o zahtevku bo torej neposredno učinkovala na etažne lastnike, ki bodo imeli tak položaj ob izdaji sodbe. Prav ti sestavljajo skupnost etažnih lastnikov, ki je priglasila sosporniško intervencijo. Predlogu za njeno priznanje je zato treba ugoditi.

26. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se skupnosti etažnih lastnikov stavbe ID 0000-6767 prizna lastnost biti stranka v tem postopku in da se ji dopusti sosporniška intervencija na strani tožeče stranke.

27. Ker gre za odločitev o vmesni procesni odločitvi, bo o stroških tega postopka odločeno s končno odločbo.

1 V nadaljevanju: sporni deli stavbe. 2 Glej npr. odločbe VSL II Cp 3495/2014 zahtevek etažnih lastnikov za izpraznitev hišniškega stanovanja v solasti etažnih lastnikov), I Cp 2371/2015 (postopek o predlogu občine za določitev pripadajočega zemljišča po prej veljavnem ZVEtL zoper etažne lastnike stavbe), I Cp 2435/2015 (podoben primer kot prejšnji), I Cp 778/2015 (skupnost etažnih lastnikov kot tožena stranka v sporu zaradi motenja posesti s postavitvijo zapornice) in VSM I Cp 1153/2002 (zbor etažnih lastnikov je pasivno legitimiran v sporu zaradi odstranitve pomičnih vrat oziroma izročitve upravljalnikov za ta vrata). 3 Označeni so bili kot "etažni lastniki na naslovu A", "etažni lastniki", "zbor etažnih lastnikov", "skupnost etažnih lastnikov". 4 Glej odločbe VS RS II Ips 71/2011, II Ips 13/2012 in II Ips 303/2012. 5 Veljati je pričela 19. 6. 2021. 6 Zaradi te zakonske spremembe tudi primerjava z odločbo VSL II Cp 2093/2019, ki je v dejanskem pogledu podobna obravnavani, a je bila sprejeta pred uveljavitvijo SZ-1E, ni več ustrezna. 7 Kot sta na primer 4. člen ZVEtL-1 in 148. člen ZNP-1. 8 Pritožbeno sodišče se ne izreka o subjektivnih mejah pravnomočnosti odločitve v tej zadevi. 9 Glej A. Galič, v: A. Galič, L. Ude (red.), Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 319 do 321, ki kot pomembne okoliščine primeroma navaja obstoj ločenega premoženja, na katerega je mogoče seči z izvršbo, jasno ločenost subjektivitete določene oblike združevanja, njeno relativno trajnost, uveljavljena pravila o zastopanju ipd. 10 Zadeve, na katere se nanaša 13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1, so raznolike, priznanje sposobnosti biti stranka pa v različnih primerih odpira več vprašanj (npr. soudeležba skupnosti etažnih lastnikov in posameznih etažnih lastnikov, subjektivne meje pravnomočnosti)(glej npr. A. Fakin, Dejanska skupnost etažnih lastnikov: procesnopravni vidiki, Pravnik, št. 9-10/2018, str. 643 in nasl.). Odločitev se omejuje na obravnavano situacijo in upošteva naravo spora, dejstvo, da predlagateljica želi nastopati le kot intervenient (in ne kot stranka), in ostale okoliščine primera, navedene v razlogih. 11 Sklep se glasi: "Najem odvetniške družbe za zastopanje v primeru prodaje garaž za obiskovalce in pooblastilo nadzornemu odboru za izbor odvetniške družbe." Iz obrazložitve izhaja, da se za potrebe zastopanja etažnih lastnikov v primeru prodaje parkirnih prostorov v garaži za obiskovalce najame odvetniška družba in da etažni lastniki pooblaščajo nadzorni odbor za njeno izbiro.