Jedro

Z logističnega vidika je stik, ob katerem deček z očetom hiti k dejavnosti in nazaj, nato pa še na materin dom, bolj obremenjujoč od stika, za kakršnega se zavzema pritožnik. Glede na težave ob predajah s stika (ne glede na to, kdo jih povzroča) pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi bistveno bolje, če oče sina po stiku odpelje v šolo, namesto da ga pripelje na materin dom.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba v peti alineji druge točke izreka spremeni tako, da mladoletni A. A. ob sodih letih z očetom preživi en teden zdržema med 1. 7. in 7. 7. (namesto en teden v obdobju med 16. 8. in 31. 8.), dvotedenski počitniški stik pa v času od 1. 8. do 15. 8. (namesto med 15. 7. in 28. 7.); v preostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi alineji II. točke izreka spremeni tako, da stiki med mladoletnim A. A. in tožencem v sredo potekajo tako, da A. A. pri očetu prespi, oče pa ga v četrtek pravočasno odpelje v šolo (namesto, da se stik zaključi v sredo ob 19.30, ko ga pripelje na dom matere); če pa je četrtek dela prost dan, oče A. A. ob 9.00 pripelje na dom matere.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje enajstletnega sina pravdnih strank A. A. zaupalo v vzgojo in varstvo materi in uredilo dečkove stike z očetom. Odločitev o zaupanju v vzgojo in varstvo je postala pravnomočna. Zoper odločitev o stikih pa se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

2. Tožeča stranka se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o stikih v času poletnih počitnic in predlaga spremembo sodbe v skladu s svojim predlogom urnika ali vsaj njeno razveljavitev.

3. Tožena stranka se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava zoper odločitev sodišča prve stopnje o stiku med tednom. Zavzema se, da deček ob tem stiku, ko ga oče sicer pelje na trening smučarskih skokov, pri njem prespi. Predlaga spremembo ali razveljavitev delne sodbe.

4. Obe pravdni stranki v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb nasprotne stranke.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

6. Sodišče prve stopnje je stike v času poletnih počitnic uredilo tako, da je najprej sledilo predlogu izvedenke, naj A. A. z očetom preživi tri tedne - dva tedna zdržema in še en teden zdržema. Nato je skušalo uravnotežiti interese oziroma želje obeh staršev o tem, kdaj naj bo vsak od njiju z dečkom. V celoti je upoštevalo željo tožnice, da z dečkom preživi prvi počitniški teden, ne pa tudi enake želje toženca.1 Interes obeh staršev po preživljanju časa s sinom med 15. 7. in 15. 8. (tožnica ta čas opredeli kot čas sodnih počitnic) je uravnotežilo tako, da tožnica s sinom vselej preživi celotno obdobje med 1. in 15. 8., čas od 15. 7. do 28. 7. pa vsako liho leto, ob sodih letih pa ima deček tedaj počitniški stik z očetom. Od osmih zaželenih tednov v dveh letih jih torej tožnica z dečkom preživi kar šest. 7. Zadnji del odločitve sodišča prve stopnje (torej stik A. A. z očetom vsako sodo leto med 15. 7. in 28. 7.) pritožnica izpodbija z izpostavljanjem svojega poklica in opozarjanjem, da je zanjo kot odvetnico izraba letnega dopusta vezana na čas sodnih počitnic, poleg tega pa s pojasnilom, da s sinom zadnji teden julija tradicionalno preživita na skupnem kampiranju več družin z večjim številom otrok primerljive starosti, ki se jih deček izjemno veseli. Pritožbenim navedbam o kampiranju toženec v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje.

8. To sodišče je prepričano, da je za otroke A. A. starosti preživljanje časa z vrstniki izjemno pomembno, za A. A. kot edinca gotovo še toliko bolj. Prav tako sodišče razume, da se večja skupina dopustnikov terminsko težko prilagaja in verjame, da je termin v zadnjem tednu julija za tožnico in A. A. fiksen. Pritožbi tožeče stranke je višje sodišče zato ugodilo in odločitev sodišča o stikih med počitnicami ob sodih letih spremenilo tako, da A. A. z očetom preživi dvotedenski počitniški stik v času od 1. 8. do 15. 8., torej po zaključku kampiranja. Ker je izvedenka svetovala, naj stik z očetom ne bo daljši od 14 dni zdržema, naj A. A. v sodih letih z očetom preživi še čas od 1. 7. do 7. 7. (ne pa v obdobju od 16. 8. do 31. 8., kot je odločeno v izpodbijani delni sodbi). Ostali (neizpodbijani in nespremenjeni) aspekti stikovanja med počitnicami ostanejo urejeni, kot jih je uredilo in jasno ter popolno obrazložilo sodišče prve stopnje.

9. Višje sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo toženčevi izpovedi, da je obdobje med 15. 7. in 15. 8. tudi zanj najprimernejše za koriščenje letnega dopusta, nima nikakršnega dvoma. Pritožbeno sklicevanje tožnice na to, kakšna so bila stališča toženca o preživljanju časa poleti, je nerelevantno že zato, ker gre za čas pred razpadom življenjske skupnosti. Vztrajanje pri tem, da ves čas med 15. 7. in 15. 8. preživi z dečkom sama, ker so tedaj sodne počitnice in je zanjo kot odvetnico izraba letnega dopusta vezana na čas sodnih počitnic, pa se izkaže kot nepotrebno že zato, ker, kot izhaja iz odločb, izdanih v tej zadevi, tudi sicer dopustuje izven tega časa (poleg odločitve o stikih v prvem počitniškem tednu v delni sodbi na to kaže še odločitev v sklepu IV P 000/2018-000 z 21. 10. 2019, prim. 15. točka obrazložitve).

O pritožbi tožene stranke

10. Sodišče prve stopnje je stike v izpodbijanem sklepu uredilo ožje, kot so ti potekali med postopkom. Oporo za takšno odločitev je imelo v opozorilu izvedenke, da je zaradi toženčevih preteklih ravnanj2 za dečka preobremenjujoče, da bi imel med tednom stike več kot en dan popoldne. Med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja je izvedenka opozorila na vidik logistike in nenehnega seljenja od enega starša k drugemu.

11. Pritožbeno sodišče pa mora izpostaviti dvoje: stališče izvedenke, da je ustrezno, če je deček približno eno tretjino vsega časa z očetom (ustno podajanje izvedenskega mnenja, list. št. 294 v spisu) in okoliščino, da z očetom (neizpodbijano in tudi na podlagi predloga izvedenke) prenoči dva dni vsak drugi vikend in kar dva tedna zdržema med poletnimi počitnicami. Očetova ravnanja torej povsem očitno niso povzročila takšnih posledic, da A. A. pri njem ne bi smel prespati ali bivati dlje časa skupaj - nasprotno, pri njem lahko prespi kar trinajst noči zdržema. Ob tem, ko se izvedenki zdi primerno, da deček z očetom preživi približno eno tretjino vsega časa, pa je treba izpostaviti, da s stikovanjem, urejenem v izpodbijanem sklepu, z očetom preživi manj kot eno četrtino časa.

12. Z logističnega vidika pritožbeno sodišče stik, ob katerem deček z očetom hiti k dejavnosti in nazaj, nato pa še na materin dom, ocenjuje kot bolj obremenjujoč od stika, za kakršnega se zavzema pritožnik. Glede na težave ob predajah s stika (ne glede na to, kdo jih povzroča) pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi bistveno bolje, če oče sina po stiku odpelje v šolo, namesto da ga pripelje na materin dom.

13. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbi toženca ugodilo in odločitev o stikih ob sredah spremenilo tako, da A. A. pri njem prespi, oče pa ga v četrtek zjutraj odpelje v šolo.3 Toženca je treba še opozoriti, da takšna odločitev pomeni, da mora poskrbeti, da bo A. A. pri njem opravil šolsko delo za naslednji dan. Poleg tega pritožbeno sodišča od toženca pričakuje, da bo brezpogojno opustil vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (kar mu nalaga 2. odstavek 141. člena DZ), in s tem ravnal v največjo korist svojega sina.

Povzetek odločitve višjega sodišča in podlaga zanjo

14. Višje sodišče je torej toženčevi pritožbi v celoti, tožničini pa delno, ugodilo na podlagi 358. člena ZPP, v preostalem delu pa neutemeljeno pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in delno sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo, saj pritožba v tem delu ni utemeljena, sodišče prve stopnje je namreč materialno pravo uporabilo pravilno, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Na ostale navedbe v pritožbah višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. O teh bo ob izdaji končne sodbe odločilo sodišče prve stopnje (164. člen ZPP), saj pri parcialni odločitvi o pravdnih stroških ni mogoča pravilna in popolna vsebinska napolnitev kriterija za odločitev o pravdnih stroških iz 413. člena ZPP.

1 Tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje njen interes upoštevalo, toženčevega pa ne, oz. do pritožbe v toženčevo korist. 2 Zavračanje komunikacije s tožnico, obremenjevanje dečka s preteklim partnerskim odnosom, kritiziranje mame, kar A. A. spravlja v stisko, zaradi česar je deček nesproščen in pretirano pozoren na tabu teme (obrazložitev v 21. točki izpodbijane delne sodbe). 3 Le če bi bil četrtek dela prost dan, oče A. A. ob 9.00 pripelje na dom matere.