Jedro

Sodišče prve stopnje je na predlog CSD izdalo začasno odredbo, in sicer je deklici začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, ta začasna odločitev pa je pravnomočna, ker je toženka ugovor zoper njo v posledici dogovora s tožnikom, ki ga je sklenila na sodišču, umaknila.

Samo res nek nenaden, izjemen dogodek bi lahko upravičil novo nujnost, ki bi negirala pravkar sprejeto oceno o nujnosti takojšnje začasne dodelitve obeh deklic očetu in bi narekovala diametralno drugačno izdajo začasne odredbe. Takšne nenadne nujnosti v tako kratkem časovnem obdobju (en teden) tudi po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi ni in je ne utemelji niti vložena pritožba s poudarjanjem zdravstvenih težav obeh deklic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin predlog z dne 1. 6. 2016, da se mladoletni hčerki pravdnih strank A. in B., rojeni ... 2011, začasno zaupata v vzgojo in varstvo njej ter da tožnik zanju plačuje mesečno preživnino 300 EUR.

2. Proti sklepu se toženka pritožuje iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom za njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da sta deklici v strašni stiski, da sta večino življenja preživeli z materjo, ki je v tujino odšla le zaradi poslovnih uspehov, da zaradi psihičnih obremenitev zbolevata in da se že kažejo čustvene motnje (ena si liže roke in grize nohte, druga se prekomerno hrani). Pravi, da je res umaknila ugovor zoper začasno odredbo (da se dodelita očetu, op. sodišča) in ne zanika dogovora, ki sta ga sklenila s tožnikom, to pa v dobri veri, da bo kompromis starša pomiril, a se to ni zgodilo. Meni, da ni predložila ničvrednih dokazov, punčki nočeta k očetu, oklepata se mamice, na silo se ju vleče, nujno je ukrepati še pred kakšno tragedijo.

3. Toženka je vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri ne prav dobro povezano opisuje dogodke zadnjih dni pred vloženo dopolnitvijo, razumeti pa je, da se je mati trudila deklic ne izročiti očetu in je „cel dan hodila okrog raznih psihologov“, ker je bila prepričana, da CSD ne bo ukrepal, če vidi mnenje strokovnjaka, o svojem gibanju pa naj bi tudi obveščala policiste.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške. Opisuje razne pretekle dogodke in svojo skrb za hčeri, strinja se, da je treba stres otrokoma preprečiti, vendar meni, da ga povzroča večinoma mati, ki ni spoštovala odločitev sodišča. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov.

7. Smoter začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem pa je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.(1) Dopustna je torej le, če se ugotovi, da je podana ogroženost otroka, ki narekuje takojšnjo začasno odločitev o vzgoji in varstvu.(2)

8. V tej konkretni zadevi je sodišče prve stopnje 6. 4. 2016 na predlog očeta in s soglasjem Centra za socialno delo X izdalo takšno začasno odredbo, in sicer je deklici začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, ta začasna odločitev pa je pravnomočna, ker je toženka ugovor zoper njo v posledici dogovora s tožnikom, ki ga je sklenila na sodišču 24. 5. 2016, umaknila.

9. Že iz navedenega izhaja, da bi samo res nek nenaden, izjemen dogodek lahko upravičil novo nujnost, ki bi negirala pravkar sprejeto oceno o nujnosti takojšnje začasne dodelitve obeh deklic očetu in bi narekovala diametralno drugačno izdajo začasne odredbe. Takšne nenadne nujnosti v tako kratkem časovnem obdobju tudi po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi ni in je ne utemelji niti vložena pritožba s poudarjanjem zdravstvenih težav obeh deklic.

10. Tudi če so zatrjevane težave resnične, je malo verjetno, da so nastopile v enem tednu od dogovora med staršema, ni pa niti verjetno prikazane povezave med njimi in med začasno dodelitvijo deklic očetu. Oba starša, v konkretnem primeru pa glede na dosedanji potek postopka zlasti mati, se morata vzdržati vsakršnih ravnanj, s katerima utegneta povečevati že tako in tako obstoječo stisko otrok, ki so priča nesoglasjem med staršema, pri čemer so sami predmet tega nesoglasja. Zakaj naj bi zatrjevane zdravstvene težave nastopile ravno zaradi tega, ker je začasno skrb za deklici prevzel oče, mati ne pojasni, nasprotno, celo sama med drugim izrazi, da v očetovo skrb ne dvomi.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil tožnik, pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in še nekaterih drugih.

Op. št. (2): Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, primerjaj npr. odločitve VSL v zadevah IV Cp 5617/2005, 1259/2012, 3507/2011, 1002/2011, 2404/2010 in mnoge druge.