Jedro

Sodišče ni vezano na predlog, kakšne stroke naj bo izvedenec, prav tako pa naziv specializacije ni bistven, saj je bistveno, da ima izvedenec ustrezno znanje za izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja.

Tožnikove zdravstvene težave ob prvem klicu, v katerem je povedal, da ga je zgrabil išias in se ne more premakniti, niso bile zadostna indikacija za odreditev urgentnega prevoza z rešilnim vozilom.

Obseg pojasnilne dolžnosti je treba presojati v luči dejstva, da zdravniki dežurne službe nujne medicinske pomoči s klicatelji nimajo neposrednega stika, zato je njihova obravnava omejena. V tej posledici pa je omejena tudi njihova pojasnilna dolžnost, saj v trenutku telefonskega pogovora diagnoza klicatelja še ni vzpostavljena, saj se diagnoza postavi samo s kliničnim pregledom.

Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči tveganje, na katero pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Glede na to, da je pojasnilna dolžnost predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu, so ob upoštevanju obrazložitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni trdil, da bi mu trenutno zdravstveno stanje lahko vzbudilo pomisleke glede operativnega posega ali bi ga vodilo v odločitev, da ne bi pristal na operativni poseg, vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 54.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvi toženec od 9. 5. 2015 in drugi toženec od 23. 2. 2015 dalje do plačila. Sklenilo je, da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti 6.178,18 EUR pravdnih stroškov ter stranskemu intervenientu na strani drugega toženca 922,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Kot bistveno navaja, da je bila zdravniška napaka storjena, ko je poklical medicinsko pomoč, saj je takrat prišlo do zakasnitve, ki je vplivala na vse ostale zakasnitve. Na operativni poseg je čakal nedopustno dolgo. Meni, da bi sodišče moralo postaviti neodvisnega izvedenca, saj bi bil šele potem postopek pošten. Postopki z dokazovanjem zdravniških napak namreč terjajo specifično senzibiliziranost sodišča. V takih postopkih je tožena stranka vedno strokovno podkovana, tožeča pa ne, zato se lahko tožeča stranka šele po izvedenskem mnenju seznani s pravno odločilnimi dejstvi in morebitno manjkajočo dokumentacijo. Sojenje v konkretni zadevi ni bilo pošteno, pri čemer se sklicuje na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), prav tako pa je bil kršen 22. člen Ustave RS. Sodišče bi moralo postaviti tuj izvedenski organ in naknadno ugoditi njegovemu predlogu za izločitev postavljenega izvedenskega organa. Videz nepristranskosti v predmetni zadevi je namreč prizadet, v zvezi s tem se sklicuje na objektivno – subjektivni test (oziroma na obrazložitev sklepa VSL I Cpg 75/2016 in II Kp 18802/2014). S tem ko sodišče ni izločilo izvedencev, je kršilo tudi 6. točko prvega odstavka 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 247. členom ZPP. Opozarja, da je glede bolnišnične okužbe zahteval postavitev izvedenca sanitarne stroke. V zvezi s tem so bile njegove navedbe zadostne in dokazno podprte, v nasprotnem primeru pa bi ga sodišče moralo opozoriti skladno z materialno procesnim vodstvom. Ker ga sodišče ni zaslišalo o nastali škodi, o telesnih in duševnih bolečinah, je kršilo prvi odstavek 6. člena EKČP, 22. člen Ustave RS, prvi odstavek 213. člena ZPP, 257. člen ZPP ter storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se, da se bolnišnična okužba ocenjuje kot zaplet, saj je splošno znano, da je bolnišnična okužba vedno posledica nečistoče. Meni, da je izvedensko mnenje v nasprotju z medicinsko doktrino, z dejstvi, ki izhajajo iz dokaznega postopka ali ki so splošna znana, glede nekaterih delov pa je izvedensko mnenje pavšalno (npr. v zvezi z bolnišnično okužbo). Za pomanjkljivo izvedensko mnenje je krivo tudi dejstvo, da mnenja nista podala sodna izvedenca, predvsem pa ne sodna izvedenca s področja ortopedske kirurgije in sanitarne medicine. Navedba v izvedenskem mnenju, da je tožnik ob prvem klicu še normalno čutil presredek in je imel dober občutek za odvajanje vode in blata, je v nasprotju z navedbo tožnika na osebnem pregledu pri izvedencu in z resničnim dejanskim stanjem. Ker navedeno očitno ne drži, naj sodišče sooči izvedenca in tožnika. Zdravnica ga ob sprejemu prvega klica ni povprašala o teh težavah in ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Imel je težave že ob prvem klicu, vendar ga o tem ni nihče vprašal. Ne zadostuje, da ga je zdravnica okvirno pregledala v ležečem položaju, prav tako ni opravila telefonskega klica. Izpostavlja navedbo v izvedenskem mnenju, da naj bi bilo tožniku rečeno, da bo operiran ob 13. uri, vendar je bil nato operiran ob 16.35, čeprav iz študij izhaja, da je ključnega pomena, da je v primeru sindroma kavde ekvine bolnik operiran čim prej. Nikoli ni bil seznanjen z možnostjo okužbe. Meni, da je izvedensko mnenje v nasprotju s samim seboj, ker v določenem delu navaja, da je tožnik ob prvem klicu trpel bolečine, v drugem delu pa, da je razvidno, da je šlo za hude bolečine. Navodilo zdravnice, da naj poskusi z jemanjem dodatnih zdravil, je bil prisiljen spoštovati in se z navodilom ni strinjal. Iz same naracije o strinjanju izhaja pristranskost izvedencev. Prav tako ni bil izveden postopek diagnosticiranja in ni bila izpolnjena pojasnilna dolžnost. Meni, da zaključek v izvedenskem mnenju, da v času prvega klica klinično ni šlo za sindrom kavde ekvine, predstavlja očitno sprenevedanje glede na to, da je bil tožnik kasneje operiran zaradi kavde ekvine. Tožnika bi morali operirati nemudoma, saj bi skladno s študijo imel dosti večje možnosti okrevanja. Kot sporno ocenjuje dejstvo, da mnenje, da prisotnost nevrokirurga ni nujno potrebna, podajata izvedenca, ki nista strokovnjaka za to področje. Iz prvega klica, katerega posnetka sodišče sploh ni poslušalo, izhaja, da je bilo ravnanje zdravnice nestrokovno, na kar kaže pravilnost reagiranja ob drugem klicu. Priča A. A. je izpovedala, da bi bil primeren čas za ukrepanje (opravo operativnega posega) 6 ur, kar se bistveno razlikuje od nepravilnega izvedenskega mnenja. Meni, da konkretni primer zahteva postavitev novega izvedenca (druge specialnosti), saj so problematizirane okoliščine ostale nerazjasnjene. Izvedenca izvedenskega mnenja nista pisno dopolnila, ob njunem zaslišanju pa navedene pomanjkljivosti niso bile odpravljene. Ker sodišče pomanjkljivosti zajema med odločilna dejstva, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, izpodbijane sodbe pa se ne da preizkusiti. Trdi, da zaposleni pri drugem tožencu niso izpolnili pojasnilne dolžnosti, niso mu predstavili ne pravilne diagnoze ne prognoze in metod zdravljenja, kar je vodilo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Sklicuje se na stališče ustaljene sodne prakse glede vsebine pojasnilne dolžnosti. Nasprotuje odločitvi sodišča o odmeri stroškov pravdnega postopka prvemu tožencu in stranskemu intervenientu na strani drugega toženca, ker so bile vloge, vložene po prvem naroku za glavno obravnavo, nepotrebne vloge glede na 286. člen ZPP, saj sta vse bistvene trditve navedla že v predhodnih vlogah. V kasnejših vlogah sta ponovila zgolj svoje dosedanje navedbe, zato je treba strošek za sestavo dveh vlog šteti kot nepotreben strošek, ki ga krijeta sama.

3. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi medicinske napake in zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je obširno in natančno opredelilo do vseh tožnikovih očitkov in ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni kršitve dolžne skrbnosti oziroma da tožencema ni mogoče očitati protipravnega ravnanja niti kršitev v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo kot neutemeljen že po temelju. Posledično tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, 22. člena Ustave RS, prvega odstavka 213. člena ZPP, 257. člena ZPP ter očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče tožnika ni zaslišalo v zvezi z nastalo škodo, ampak le glede temelja odškodninske odgovornosti.

6. Sodišče prve stopnje se je v točkah 8 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi v sklepu z dne 20. 2. 2019, s katerim je zavrnilo predlog tožnika za izločitev postavljenega izvedenskega organa, in zoper katerega se tožnik ne pritožuje, natančno in pravilno opredelilo do vseh očitkov tožnika v zvezi s postavitvijo izvedenskega organa, in sicer, o stroki izvedencev oziroma da sodišče ni vezano na predlog glede stroke, o očitani pristranskosti izvedencev, o postavitvi tujega izvedenskega organa, o majhnosti slovenskega prostora, o osebnih povezavah in o okoliščinah tikanja, skupne specializacije, skupnih operacij in zaposlitve izvedencev, postavljenih znotraj izvedenskega organa, in o njunem strokovnem znanju ter o dejstvu, da izvedenca nista na seznamu sodnih izvedencev. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na vse razloge sodišča prve stopnje. Navedenega namreč ne omajajo pritožbene navedbe, ki so prepis pripravljalnih vlog oziroma prepis pripomb, ki so bile podane že v postopku na prvi stopnji, in do katerih se je obširno in natančno opredelilo že sodišče prve stopnje v zvezi s tem. Pritožba namreč konkretizirano ne izpodbija razlogov sodišča v izpodbijani sodbi. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo postaviti neodvisnega sodnega izvedenca oziroma tuj izvedenski organ. Sodišče prve stopnje je že v obrazložitvi sklepa z dne 20. 2. 2019 presojalo tudi očitek pristranskosti izvedencev z objektivno - subjektivnim testom. Tudi sklicevanje na sodno prakso oziroma prepis obrazložitve sklepa VSL I Cpg 75/2016 in II Kp 18802/2014, zaključkov sodišča ne omaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju. Sodišče tudi ni kršilo 6. točke prvega odstavka 70. člena ZPP v zvezi z 247. členom ZPP. Že s sklepom z dne 20. 2. 2019 je zavrnilo predlog tožnika za izločitev postavljenega izvedenskega organa, ki pa ga tožnik s predmetno pritožbo dejansko in vsebinsko ne napada oziroma izpodbija.

7. Prav tako dvoma v pravilnost, popolnost in strokovnost izvedenskega mnenja ne vzbuja nesubstancirana pritožbena navedba, da je izvedensko mnenje v nasprotju z medicinsko doktrino, z dejstvi, ki izhajajo iz dokaznega postopka ali ki so splošna znana, ter da je glede nekaterih delov izvedensko mnenje pavšalno (npr. v zvezi z bolnišnično okužbo). Na nasprotje v izvedenskem mnenju ne kaže tudi okoliščina, da je v določenem delu napisano, da je tožnik ob prvem klicu trpel bolečine, v drugem delu pa, da je razvidno, da je šlo za hude bolečine. Ni sporno, da je tožnik trpel (hude) bolečine, odločilna je okoliščina, da tožnikove težave niso kazale, da gre za sindrom kavde ekvine. Da v času prvega klica klinično ni šlo za sindrom kavde ekvine izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, kar tožnik napačno razume kot očitno sprenevedanje glede na to, da je bil kasneje operiran zaradi kavde ekvine. Neodločilna je tudi pritožbena navedba, da izvedenca izvedenskega mnenja nista pisno dopolnila, saj sta bila ustno zaslišana, kjer je tožnik imel možnost predočiti jima vse pripombe. Ne drži, da z njunim zaslišanjem po tožnikovem mnenju podane pomanjkljivosti niso bile odpravljene. Posledično je v zvezi s tem neutemeljen pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno procesno vodstvo, če njegove trditve glede postavitve izvedenca infekcijske ali sanitarne stroke ne bi bile zadostne. Sodišče izvedenca navedene stroke namreč ni postavilo zaradi nezadostnih tožnikovih trditev, temveč zato, ker je sodišče relevantno dejansko stanje glede pooperativne okužbe rane ugotovilo med drugim na podlagi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na predlog, kakšne stroke naj bo izvedenec, prav tako pa naziv specializacije ni bistven, saj je bistveno, da ima izvedenec ustrezno znanje za izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja. Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenemu nasprotovanju, da bolnišnična okužba predstavlja zaplet. Izvedenca namreč v ravnanju drugega toženca nista ugotovila nobenih okoliščin, ki bi kazale na neskrbno, nestrokovno ali malomarno ravnanje. Bakterijska okužba, ki se je razvila pri tožniku, s statistično pojavnostjo od 0,7 % do 3 %, predstavlja zaplet in ne malomarno ravnanje drugega toženca, saj se je okužba z bakterijo pojavila kljub ustreznemu zdravljenju. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, zakaj okužb kljub skrbnosti ni mogoče v celoti preprečiti oziroma da do njih lahko pride kljub ustrezni in skrbni obravnavi bolnika. Na izvedensko mnenje pa tožnik ni podal konkretnih vsebinskih pripomb, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

9. Glede na obrazloženo in tudi sicer ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je bil predmetni postopek nepošten. Navedenega ne utemelji niti pritožbena navedba, da je v takih postopkih tožena stranka vedno strokovno podkovana, tožeča pa ne, zato se lahko tožeča stranka šele po izvedenskem mnenju seznani s pravno odločilnimi dejstvi in morebitno manjkajočo dokumentacijo. Tožnik namreč ne podaja konkretnega očitka, da v predmetni pravdi ni imel dovolj časa za pripravo oziroma podajo pripomb ali da ni bil seznanjen z morebitno manjkajočo dokumentacijo. Posledično sodišče ni storilo očitane kršitve 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da tožnik ob prvem klicu ni imel motnje občutka v presredku, ki je lahko indikator sindroma kavde ekvine. Dvoma v dokazno oceno ne vzbudi pritožbeno nestrinjanje z zaključkom, da je izvedencema ob pregledu povedal, da ob prvem klicu ni imel motenj v presredku, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Dr. B. B. je s svojo izpovedbo potrdil to tožnikovo trditev, prav tako pa navedeno potrjuje prepis pogovora prvega telefonskega klica (A2) in posnetek (B13). Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni poslušalo posnetka. Tudi tožnik, zaslišan pred sodiščem prve stopnje pri opisu stanja ob prvem klicu, ni omenjal motenj v občutku presredka, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče C. C. Da bi bilo ravnanje zdravnice nestrokovno, tudi ne kaže odreditev urgentnega prevoza ob drugem klicu, saj je tožnik ob drugem klicu navajal še dodatne težave oziroma simptome. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikove zdravstvene težave ob prvem klicu, v katerem je povedal, da ga je zgrabil išias in se ne more premakniti, niso bile zadostna indikacija za odreditev urgentnega prevoza z rešilnim vozilom. Neutemeljen je tožnikov predlog, da naj sodišče sooči izvedenca in tožnika, ki je očitno ostal kot prepis navedb iz postopka na prvi stopnji, pri čemer tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s tem ne očita kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako zaključka sodišča ne omaja pavšalna ponovitev navedb, da ga zdravnica ob sprejemu prvega klica ni povprašala o teh težavah in ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj se je sodišče prve stopnje o tem opredelilo v 29. in 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, česar pritožba konkretno ne izpodbija. Pritožba prav tako ne izpodbija razlogov sodišča (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) glede neopravljenega klica oziroma telefonske angažiranosti poleg izdane napotnice, zato je neutemeljena pavšala pritožbena navedba, da ni bil opravljen telefonski klic.

11. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je zakasnitev s prevozom z rešilnim vozilom vplivala na vse ostale zakasnitve, saj bi moral biti operiran nemudoma. Tožnik je bil operiran znotraj časovnega okvirja 24 ur za operacijo pri sindromu kavde ekvine, in sicer ob 16.35 uri. Vse pritožbene navedbe so neutemeljene tudi glede na pojasnilo dr. D. D., da 6 ur prej izvedena operacija ne bi pripeljala do nikakršne razlike v končnem zdravstvenem stanju tožnika ter ob okoliščini, da tožnikovo življenje ni bilo neposredno ogroženo, kar pomeni, da je operativni poseg treba zagotoviti čim prej in ne nemudoma. V zvezi s tem ne drži tudi pritožbena navedba, da je priča A. A. izpovedala, da je primeren čas za ukrepanje (opravo operativnega posega) 6 ur, saj priča ob zaslišanju ni omenjala nobenega časovnega razpona. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bil tožnik le okvirno pregledan ter da je bilo rečeno, da bo operacija ob 13. uri1. Navedeno ni bilo del tožnikove trditve podlage oziroma navedenega tožencema ni očital kot pravno relevantni vzrok zatrjevane škode.

12. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da prisotnost nevrokirurga pri operativnem posegu ni bila nujna. Navedeno tožnik izpodbija z neutemeljeno pritožbeno navedbo, da sta takšno mnenje podala izvedenca, ki nista strokovnjaka za to področje. Dr. E. E. je namreč specialist ortopedske kirurgije in se ukvarja pretežno s hrbtenično kirurgijo, dr. B. B. pa je specialist splošne kirurgije. Dr. B. B. je pojasnil, da je na ortopedski kliniki dolgoletna praksa, da izvajajo predmetne operacije (tako v njihovi ustanovi kot ustanovi drugega toženca) brez prisotnosti nevrokirurga, saj je to odvisno od organizacije, pri čemer je operacija izvedena na enak strokoven način na ortopedski kliniki ali nevrokirurgiji. Tudi dr. D. D. (hrbtenični kirurg) je jasno obrazložil, da za takšno operacijo, kot so jo izvedli pri tožniku, nihče ne kliče nevrokirurga, ki je nespecializiran specialist in dela le manjše operacije, medtem ko večje operacije delajo ortopedi. Poleg tega je izpovedal, da je letno opravil 350 do 400 operacij na hrbtenici, kar potrjuje uveljavljeno organizacijo dela pri drugem tožencu.

13. Sodišče prve stopnje se je tudi obsežno opredelilo do opravljene pojasnilne dolžnosti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da pri prvem telefonskem klicu ni bil izveden postopek diagnosticiranja. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je treba obseg pojasnilne dolžnosti presojati v luči dejstva, da zdravniki dežurne službe nujne medicinske pomoči s klicatelji nimajo neposrednega stika, zato je njihova obravnava omejena. V tej posledici pa je omejena tudi njihova pojasnilna dolžnost, saj v trenutku telefonskega pogovora diagnoza klicatelja še ni vzpostavljena, saj se diagnoza postavi samo s kliničnim pregledom, kot sta to pojasnili priči dr. D. D. in dr. B. B. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da se ni strinjal z navodilom zdravnice, da naj najprej izkoristi protibolečinsko terapijo s tabletami. Sodišče prve stopnje je njegovo strinjanje namreč ugotovilo na podlagi prepisa pogovora prvega telefonskega klica tožnika in iz posnetka na CD. Navedeno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Glede na to, da je sodišče navedeno ugotovilo tudi na podlagi posnetka telefonskega pogovora, ni najti podlage za utemeljenost pritožbenega očitka, da naveden zaključek v izvedenskem mnenju o tožnikovem strinjanju s terapijo s tabletami kaže na pristranskost izvedencev.

14. Zaključka sodišča prve stopnje, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, ne omaja pavšalna pritožbena navedba, da ni bil seznanjen z možnostjo okužbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je glede opravljene pojasnilne dolžnosti ocenilo izpovedbo priče dr. D. D. za bolj prepričljivo in bolj verodostojno od tožnikove, saj ima izpovedba priče oporo v obrazcu Privolitev ali zavrnitev v zdravstveno oskrbo po pojasnilu (priloga B33), ki jo je tožnik pred operativnim posegom podpisal. V navedenem pojasnilu možnih zapletov pa je omenjeno tudi vnetje operativne rane. Glede na navedeno ni mogoče slediti tudi sicer nesubstancirani pritožbeni navedbi, da zaposleni pri drugem tožencu niso izpolnili pojasnilne dolžnosti, da mu niso predstavili ne pravilne diagnoze ne prognoze in metod zdravljenja, kar naj bi vodilo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Poleg tega pa je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči tveganje, na katero pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje (60. in 61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na to, da je pojasnilna dolžnost predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu,2 so ob upoštevanju obrazložitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni trdil, da bi mu trenutno zdravstveno stanje lahko vzbudilo pomisleke glede operativnega posega ali bi ga vodilo v odločitev, da ne bi pristal na operativni poseg, vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

15. Tožnik neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalnih vlog, zato so pritožbene navedbe glede povrnitve stroškov stranskemu intervenientu neutemeljene že iz tega razloga. Prav tako pa se pritožbeno zavzemanje, da sodišče ne bi smelo priznati stroškov za sestavo dveh pripravljalnih vlog, izkaže za povsem nekonkretizirano glede na to, da je prvi toženec po prvem naroku za glavno obravnavo vložil še štiri pripravljalne vloge. Posledično očitka, da so bile vloge nepotrebne niti ni mogoče preizkusiti, saj se ne ve, na katere vloge se pritožbeni očitek nanaša. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvi toženec z vloženimi pripravljalnimi vlogami odgovoril na vložene vloge tožnika, zato mu je sodišče upravičeno priznalo povrnitev pravdnih stroškov.

16. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, prvi toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Navedeno je tožnik povedal izvedencema ob pregledu. 2 Prim. sodbo VSL II Cp 1577/2018 s 7. 11. 2018.