Jedro

Zahteva, da bi moralo sodišče v vsaki fazi postopka stranke seznanjati o vseh delih odločitve, je pretirana. Poleg tega sodišče odloči o (ne)obstoju nekega dejstva na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka, zato v fazi, ko dokazni postopek še ni končan, sodišče takšne ocene niti ne more podati.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da predstavljajo odvetniški stroški za sestavo poziva na plačilo dolga materialno škodo. Gre za stroške, ki so nastali pred postopkom in zaradi postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 277,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2008, zavrne in v 3. točki tako, da je toženec dolžan tožnici namesto odmerjenega zneska stroškov povrniti 1.016,92 EUR pravdnih stroškov.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu (1. točka izreka) potrdi.

Tožnica je dolžna plačati tožencu 39,68 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 2.777,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 1.176,19 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je neutemeljeno kot prepozen zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje priče A. G. Sodišču tudi očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da je sledilo le izpovedbi tožnice in njenega moža, ni pa upoštevalo izpovedbe toženca in prič, ki so izpovedali, da toženca v kritičnem času ni bilo na naslovu O…, kjer mu je po tožbenih navedbah tožnica izročila v posojo 2.500,00 EUR. Sodišče je zmotno presodilo toženčeva SMS sporočila in napačno ocenilo, da pogodba na obroke z dne 19. 6. 2006 ni ovrgla motiva toženca za pridobitev posojila. Opozarja na potrdilo o dvigu denarja, iz katerega izhaja, da je tožnica pred prihodom v Slovenijo dvignila 3.000,00 EUR in na najemno pogodbo, po kateri je morala za najem avtomobila plačati 420,00 EUR ter navaja, da bi tožnici, če bi tožencu dejansko izročila 2.500,00 EUR, za bivanje v Sloveniji ostalo premalo denarja, kar tudi kaže na neresničnost njenih navedb.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Opis zadeve: Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice, da ji toženec vrne 2.500,00 EUR, ki mu jih je izročila na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe in 277,72 EUR odvetniških stroškov za predpravdni poziv odvetnika, naj toženec vrne denar. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica 28. 5. 2006 v hiši toženčeve mame na naslovu O…, izročila tožencu 2.500,00 EUR, toženec pa se je tožnici zavezal, da ji bo posojen znesek z obrestmi vrnil do 20. 7. 2006, vendar svoje obveznosti ni izpolnil. O očitanih kršitvah določb pravdnega postopka: Stranke morajo predložiti dokaze, s katerimi utemeljujejo svoje navedbe, najkasneje do konca prvega naroka, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že na prvem naroku (286. člen Zakona o pravdnem postopku (1); v nadaljevanju ZPP). Toženec je zaslišanje svoje sestre A. G. predlagal šele na drugem naroku, čeprav bi, kot je utemeljeno ocenilo prvostopenjsko sodišče, to lahko storil pravočasno na prvem naroku.

Pritožbene navedbe, s katerimi toženec poskuša prikazati, da izvedbe tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati pravočasno, so neutemeljene. Po toženčevih navedbah bi A. G. lahko povedala, da toženca v kritičnem času ni bilo pri materi na naslovu O., kjer mu je po tožbenih navedbah tožnica izročila posojen znesek. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, bi se toženec tudi ob predpostavki, da ga v kritičnem času ni bilo na naslovu O. (česar pa sodišče ne verjame), lahko pravočasno pozanimal, kdo vse je bil tistega dne tam, zlasti ker gre za njegove sorodnike in za hišo njegove mame. Tako kot je toženec v zvezi z istim vprašanjem pravočasno predlagal zaslišanje ostalih prič, bi lahko pravočasno predlagal tudi zaslišanje svoje sestre A. G. Toženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je šele ob zaslišanju svoje mame na drugem naroku izvedel, da je bila tega dne pri njej tudi A. G. Pritožnik tudi navaja, da zaslišanja navedene priče ni predlagal pravočasno zaradi neustreznega materialnega procesnega vodstva sodišča. Sam je štel dejstvo, ki ga je želel dokazovati z izvedbo tega dokaza, za že dokazano, zato meni, da bi mu moralo sodišče, če je presodilo drugače, predstaviti svoj pogled na uspeh dokazovanja in ga seznaniti z razporeditvijo dokaznega bremena. Takšne navedbe niso utemeljene in so posledica napačnega razumevanja instituta materialnega procesnega vodstva sodišča. Zahteva, da bi moralo sodišče v vsaki fazi postopka stranke seznanjati o vseh delih odločitve, je namreč pretirana. Poleg tega sodišče odloči o (ne)obstoju nekega dejstva na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP), zato v fazi, ko dokazni postopek še ni končan, sodišče takšne ocene niti ne more podati.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.G. in je očitek bistvene kršitve postopka neutemeljen.

O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V skladu z zahtevo 8. člena ZPP je sodišče ocenilo vse izvedene dokaze, vsakega posebej in skupaj z drugimi. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče sledilo zgolj izpovedbi tožnice in njenega moža M.Š. Sodišče je upoštevalo izpovedbe obeh strank in vseh zaslišanih prič, ker pa je ugotovilo, da so vse zainteresirane za izid postopka, je svojo odločitev oprlo predvsem na ostale izvedene dokaze, ki so potrdili izpovedbo tožnice, da je kritičnega dne tožencu posodila 2.500,00 EUR, toženec pa se je zavezal, da ji bo posojen znesek skupaj z obrestmi vrnil. Višje sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da SMS sporočila dokazujejo dogovarjanje tožnice in toženca o posojilu. Očitno je, da se sporočila (sporočilo št. 3, priloga A2) ne nanašajo na ˝dobroto˝ tožnice kot to navaja toženec, ampak na denar, ki ga toženec dolguje tožnici (toženec namreč zapiše, da “bo vrnil z obrestmi“). Prav tako se sporočila (sporočilo št. 2, priloga A2) ne nanašajo na plačilo pisalne mize, ki naj bi jo tožnica dala tožencu in zanjo zahtevala 300,00 EUR. Takšne navedbe toženca niso potrjene z nobenim dokazom oziroma so celo ovržene z izpovedbo njegove matere, ki je povedala, da je tožnica pisalno mizo dala njej in zanjo ni nikoli zahtevala plačila.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi potrdilo o dvigu denarja, iz katerega izhaja, da je tožnica 23.5.2006, torej 5 dni pred izročitvijo denarja tožencu, dvignila 3.000,00 EUR. Pritožbene navedbe, da tožnici ostanek tega zneska ob izročitvi denarja tožencu ne bi zadostoval za bivanje v Sloveniji, pa toženec prvič poda v pritožbi, zato jih višje sodišče v skladu z 337. členom ZPP ne sme upoštevati. V pritožbi se lahko navajajo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti najkasneje do konca glavne obravnave, česa takega pa toženec v pritožbi ne zatrjuje.

Višje sodišče končno sprejema tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pogodba na obroke z dne 19. 6. 2006 ne ovrže motiva za pridobitev posojila, za katerega je toženec prosil tožnico. Toženec je sam trdil, da je potreboval 2.500,00 EUR za plačilo kuhinje, pogodba z dne 19. 6. 2006 pa se nanaša le na nakup kuhinjske nape in pomivalnega stroja v višini 920,00 EUR. Ker toženec ni z ničemer izkazal svojih trditev, da naj bi kuhinjo plačal sam oziroma s pomočjo svoje partnerke in mame, takšna pogodba sama po sebi še ne izkazuje, da toženec denarja za nakup kuhinje ni več potreboval. Sodišče je tako na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno štelo tožbene trditve za dokazane, zato je izpodbijana sodba tudi v dejanskem pogledu pravilna.

O uporabi materialnega prava: Določbe Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju OZ) o posojilni pogodbi (569. člen in naslednji) je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da predstavljajo odvetniški stroški za sestavo poziva na plačilo dolga z dne 22.9.2008 materialno škodo. Gre namreč za stroške, ki so nastali pred postopkom in zaradi postopka (1. odstavek 151. člena ZPP) in ne za škodo (3). Povrnitev stroškov bi zato tožnica lahko zahtevala le v okviru svojega stroškovnega zahtevka, ne pa kot odškodnino.

Odločitev o pritožbi in podlaga zanjo: Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z 358. členom ZPP sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu (glede 277,74 EUR z obrestmi) zavrnilo.

Ker je po takšni spremembi sodbe uspeh tožnice v pravdi 90%, je tožnica v tem obsegu upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ki so ji bili priznani na prvi stopnji (2. odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa mora tožencu povrniti 10% njegovih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo na 416,50 EUR (10% pa predstavlja 41,65 EUR). Pritožbeno sodišče je torej odločitev o stroških spremenilo, vsebovano v 3. točki izreka sodbe, tako, da je po opravljenem pobotu toženec dolžan plačati tožnici le 1.016,92 EUR (namesto prej prisojenih 1.176,19 EUR).

Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in ker niso podane druge kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba v preostalem delu zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških: Uspeh toženca v pritožbenem postopku je 10%. V tem obsegu je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (4) in Zakonom o odvetniški tarifi (5) tožencu priznalo sodno takso za pritožbo v višini 180,00 EUR ter priglašeno nagrado za postopek in administrativne stroške, kar skupaj z DDV znaša 396,80 EUR. Glede na pritožbeni uspeh toženca, mu mora tožnica plačati 39,68 EUR pritožbenih stroškov.

Tožnica z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, zato stroški odgovora niso potrebni in jih krije sama (155. člen ZPP).

(1)

Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(3) Prim. odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3248/2009 z dne 2. 12. 2009. (4) Ur. l. RS, št. 37/2008. (5) Ur. l. RS, št. 67/2008.