Jedro

Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je s tem že verjetno izkazano, da podatkov o številki računa dolžnice ni mogel pridobiti, saj nima pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog upnika za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zaradi izterjave 69.862,60 SIT spp.

Proti sklepu se pritožuje upnik in navaja, da je na zahtevo sodišča v sklepu z dne 18.3.1999 odgovoril z dopisom in priložil seznam bank s področja Sevnice, po katerem naj sodišče po ZIP po uradni dolžnosti pridobi številko računa. Sodišče ni upoštevalo, da je upnik v izvršilnem predlogu predlagal tudi rubež, cenitev in prodajo vrednostnih papirjev, ki jih ima dolžnik deponirane pri Klirinško depotni družbi v Ljubljani ter rubež, cenitev in prodajo premičnih stvari dolžnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za izvršbo zavrglo z utemeljitvijo, da le-tega ni dopolnil z navedbo banke ali hranilnice, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in z navedbo številke dolžnikovega računa, kot določa 140. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Vsebino predloga za izvršbo opredeljuje 40. čl. ZIZ, v konkretni izvršilni zadevi, ko je vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa še določba 41. čl. ZIZ. Na podlagi teh določil mora predlog za izvršbo v določenih primerih vsebovati tudi podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi in so povezani z izvršilnim sredstvom. V konkretni zadevi je predlagana tudi izvršba na sredstva dolžnice, ki jih ima na računu pri banki in na hranilno vlogo, kar ZIZ ureja v določbah čl. 137-142. Kadar upnik vloži tak predlog za izvršbo, mora v predlogu po določbi 140. čl. ZIZ navesti banko ali hranilnico, pri kateri ima dolžnik račun, številko računa in številko svojega žiro računa, če mora biti plačilo izvršeno preko njega. Če pa upnik izkaže za verjetno, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu, po določbi 2. odst. istega člena navede le banko, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu oziroma hranilni vlogi.

Upnik je že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kasneje pa še z dopisom po prejemu sklepa o dopolnitvi predloga, navedel seznam bank na področju Sevnice, hkrati pa predlagal, naj sodišče pridobi po uradni poti pri teh bankah številko dolžnikovega računa. Ker pa je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je s tem že verjetno izkazano, da podatkov o številki računa dolžnice ni mogel pridobiti, saj nima pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova in mu zato verjetnosti, da ni mogel ugotoviti teh podatkov, ni potrebno posebej izkazovati. Po 3. odst. 40. čl. ZIZ je namreč upravljalec podatkov dolžan upniku posredovati te podatke le, če upnik izkaže pravni interes s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, kar pa verodostojna listina ni.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo v nasprotju z določbo 2. odst. 140. čl. ZIZ, ko je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot nepopoln zavrglo po določbi 4. odst. 109. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Glede na gornje razloge je potrebno sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).