Jedro

Kakršnokoli „pogojno pisanje“, na katero se sklicuje tožena stranka, samo zase nima pomena, kakor je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Odločilen je končni vtis, ki ga pusti članek kot celota na bralca in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Kolikor je „pogojni“ način izražanja le krinka, da se zaobide očiten neposreden napad, s tem ni izključena nedopustnost „očrnitve“ človeka. Strokovna pravila novinarskega poročanja zavezujejo h „korektnemu“ in resničnemu poročanju (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije). Predmetni članek je daleč presegel meje obvestila javnosti o postopku obravnavanja domnevnih nepravilnostih pri državnem organu, kjer je bila tožnica zaposlena. Z namenom doseganja učinka „senzacije“ se je med drugim namesto državnega organa v naslovu poudarilo kot davčni dolžnici sodnici ter tožnico imenovalo s polnim imenom in priimkom, kar nikakor ne bi bilo potrebno za korektno obvestilo. Svobodno novinarstvo in svoboda obveščanja ne dajeta novinarju pooblastila, da neomejeno poseže v čast in dobro ime tistega, na kogar se prispevek nanaša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 8.345,85 EUR s pripadki in delno zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti ter naložilo toženi stranki povrnitev 2.091,61 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka uveljavlja v pravočasni pritožbi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na napačno dokazno oceno izpovedbe tožnice, saj naj bi iz nje izhajalo, da se je sporna vsebina članka povzela iz obvestila policije in ne kazenske ovadbe. Poudarja, da je novinar pisal o resničnih stvareh in bil glede vsebine kazenske ovadbe v dobri veri. V nadaljevanju podaja svoje videnje dejanske podlage brez konkretiziranega opredeljevanja argumentov, iz katerih takšno videnje izhaja. Navaja pogojni slog pisanja in zavrženje kazenske ovadbe zoper tožnico iz razloga absolutnega zastaranja. Prepričana je, da je vzrok nastale nepremoženjske škode v delovnem kolektivu, kjer je bila tožnica zaposlena. Glede višine podaja pavšalno grajo, da ni bilo upoštevano načelo objektivizacije odškodnin in opozarja, da so bile izpovedbe prič nekritično povzete, čeprav gre za osebe, ki so imele zaradi prijateljskega odnosa s tožnico osebni interes izpovedovati v njeno korist. Prvostopno sodišče po mnenju tožene stranke tudi ni pravilno upoštevalo okoliščino, da je bila tožnica znana oseba. Predlaga spremembo prvostopne sodbe tako, da se naj tožbeni zahtevek zavrne ali podredno prisojeni znesek zniža. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preverilo odločitev sodišča prve stopnje glede uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pri čemer ni našlo nepravilnosti.

Glede na obsežne in popolne razloge prvostopne sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, so v nadaljevanju podani le odgovori na posamezne opredeljene pritožbene navedbe.

Trditveno in dokazno breme glede predpostavk odškodninske obveznosti (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je razdeljeno tako, da ga nosi tožeča stranka glede nedopustnega ravnanja in obsega škode ter vzročne zveze, medtem ko glede odsotnosti krivde in s tem odškodninske odgovornosti odpade breme na toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo glede nedopustnega ravnanja iz dejstva kršitve človekovih pravic in posega v tožničino integriteto, pri čemer je pravilno poudarilo kršitev novinarske etike. Povzročanje škode je zmeraj nedopustno, razen kolikor obstojijo za to posebni dopustni razlogi (16. člen ZOR). Tožnica je trdila, da se ji je s člankom novinarja zaposlenega pri toženi stranki povzročila nepremoženjska škoda zaradi posega v njeno čast in dobro ime. Glede na „senzacionalistično“ pisanje, ki izhaja iz načina objave in sloga objavljenega članka, predstavljene informacije o nezakonitosti v uglednem dnevnem častniku neposredno postavljajo pod vprašaj čast in dobro ime tožnice kot sodnice.

Tožena stranka je glede dopustnosti novinarjevega ravnanja in izpodbijanja svoje krivde navedla le „pogojni slog pisanja“ in dobrovernost novinarja, ki naj bi izhajal iz obvestila policije.

Kakršnokoli „pogojno pisanje“, na katero se sklicuje tožena stranka, samo zase nima pomena, kakor je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Odločilen je končni vtis, ki ga pusti članek kot celota na bralca in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Kolikor je „pogojni“ način izražanja le krinka, da se zaobide očiten neposreden napad, s tem ni izključena nedopustnost „očrnitve“ človeka. Strokovna pravila novinarskega poročanja zavezujejo h „korektnemu“ in resničnemu poročanju (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije). Predmetni članek je daleč presegel meje obvestila javnosti o postopku obravnavanja domnevnih nepravilnostih pri državnem organu, kjer je bila tožnica zaposlena. Z namenom doseganja učinka „senzacije“ se je med drugim namesto državnega organa v naslovu poudarilo kot davčni dolžnici sodnici ter tožnico imenovalo s polnim imenom in priimkom, kar nikakor ne bi bilo potrebno za korektno obvestilo. Svobodno novinarstvo in svoboda obveščanja ne dajeta novinarju pooblastila, da neomejeno poseže v čast in dobro ime tistega, na kogar se prispevek nanaša. Tožena stranka se tudi ni uspela razbremeniti odgovornosti iz razloga, ker novinar, ki je napisal članek, informacij ni preveril niti pri tožnici, niti pri državnih organih, na katere se je v članku skliceval. Novinar bi lahko bil v dobri veri glede resničnosti informacij le toliko in takrat, ko bi z ustrezno mero skrbnosti preveril informacije, ki jih je želel uporabiti in objaviti. Vira informacij, kakor tudi razloga, zakaj se ni preverjalo informacij niti pri tistih, na katere so se informacije nanašale, novinar zaslišan kot priča ni želel razkriti. Tudi iz predložene razsodbe Novinarskega častnega razsodišča izhaja, da novinar ni ravnal v skladu z novinarsko etiko, ker ni objavljenih informacij ustrezno preveril. Tožena stranka tako ni uspela dokazati, da je bilo novinarjevo ravnanje ustrezno skrbno glede na standarde poklicnega novinarstva (drugi odstavek 18. člena ZOR), s čimer je podana njegova krivda in odškodninska odgovornost tožene stranke kot njegovega delodajalca (prvi odstavek 170. člena ZOR).

Sklicevanje tožene stranke na izpovedbo tožnice je za njeno dokazno breme brez pomena, saj ni šlo za dokazni predlog, ki bi ga sama podala (212. člen ZPP). V zvezi z zmotno dokazno oceno navedene izpovedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno na njeni podlagi ugotovilo vsa odločilna dejstva. Okoliščina, kaj je predstavljal vir informacij novinarja, ni odločilna za obravnavano zadevo.

„Senzacionalističen“ članek je posegel v čast in dobro ime tožnice tako, da je ta utrpela duševne bolečine, pri čemer tožena stranka ni uspela izpodbiti svoje odgovornosti za oškodovanje oziroma dokazati, da je bil pri njej zaposleni novinar ustrezno skrben pri svojem delu, kakor je že bilo pojasnjeno zgoraj. Katerikoli vir je novinar uporabil, bi moral pri očitkih nezakonitosti dela sodnika, ki v očeh ljudi predstavlja „zaupanja vrednega varuha zakonitosti“, posebno pozornost posvetiti preverjanju pridobljenih informacij pri osebah in državnih organih, na katere se je članek nanašal. Gre za temeljne smernice delovanja korektnega novinarstva v duhu spoštovanja človekove osebnosti s tem, ko je dana možnost osebi, na katero se posredovane informacije nanašajo, da se z njimi seznani in o njih izjavi preden so te enostransko objavljene.

Dolžnost preverjanja je sicer pravilno gledati skozi možnosti, ki so bile na voljo. Kolikor je novinar storil vse, kar je bilo ob ustrezni skrbnosti mogoče, da bi preveril informacije, a zaradi tehtnih okoliščin, na katere ni imel vpliva, tega ni mogel storiti, ga takšna dolžnost ne more vezati. Vendar takšnih okoliščin tožena stranka v postopku niti ni zatrjevala.

Kolikor informacij ne more preveriti, mora novinar presoditi, ali interes obveščanja javnosti odtehta (opravičuje) poseg v čast in dobro ime, pri čemer je obvezan jasno in nedvoumno navesti, da gre za nepreverjene informacije. „Pogojni“ slog pisanja sam zase ni dovolj. Kljub navedbi o nepreverjenosti se je nujno izogibati zavajajočega ustvarjanje vtisa, da informacije izhajajo iz „zanesljivih“ virov, ali izogniti ustvarjanju občutka pri bralcu, da je prav gotovo „vsaj nekaj na stvari resnice“, ker se z zadevo ukvarjajo določeni državni organi. Novinar bi se v zasledovanju konstruktivne kritike moral izogniti „senzacionalističnemu“ slogu poročanja, ki mnogo bolj poseže v čast in dobro ime posameznika, kakor je v skladu z načelom sorazmernosti dopustno. Gre za najobčutljivejšo sfero človekovih pravic, zaradi česar je nujno pri najmanjši možnosti posegov vanje tehtanje pravno zavarovanih interesov in potrebna največja mera skrbnosti. Novinarji se morajo zavedati, da nekorektno posredovanje informacij zlahka sproži govorice in ugibanja med javnostjo, ki lahko pomenijo nedopusten poseg v človekove pravice.

Vzročna zveza, katere obstoj graja tožena stranka, je podana. Dejstvo, da je prav obravnavani članek povzročil odzive in ugibanja o „oporečnosti“ tožnice izhaja iz izpovedbe tožnice in izpovedb prič tožničinih sorodnikov, prijateljev in znancev, da je doživela šok in se je po objavi članka morala neprestano braniti ter drugim pojasnjevati, kako navedbe v članku niso resnične. Določeni ljudje so se je začeli izogibati, medtem ko so jo mnogi ustavljali in zastavljali neprijetna vprašanja. Zaradi članka je bila posebej izpostavljena tako v družini, kakor širši skupnosti, še zlasti, saj se jo je „očrnilo“ kot sodnico. Razlogovanje tožene stranke, da je vzrok v odzivu tožničinega kolektiva, je le površen pogled, ki zanemarja sprožilni vzrok objave članka v verigi dogodkov, ki so sledili.

Pavšalno argumentirano je tudi sklepanje tožene stranke, da so zaslišane priče imele poseben interes prikrojiti svoje izpovedbe o odzivih na članek v tožničino korist zaradi tesnih vezi. Tožena stranka konkretno niti ne pove, v čem so posamezne izpovedbe izkrivljene, zato na takšna posplošena zatrjevanja pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati.

Enako pritožbeno sodišče ne odgovarja na pavšalno grajo prisojene višine odškodnine z izključnim neopredeljenim sklicevanjem na načelo objektivizacije odškodnin, pri čemer le dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse elemente določanja višine pravične odškodnine (200. člen ZOR). S strani sodišča prve stopnje ugotovljena intenzivnost bolečin, kakor tudi njihovo trajanje opravičujeta denarno odškodnino v prisojeni višini 8.345,85 EUR. Takšen znesek je tudi primerljiv z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih.

Iz negrajanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnica utrpela duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena v takšni intenzivnosti, da je potrebovala zaradi čustvenega neravnovesja zdravniško pomoč in medikamentno terapijo v obliki močnih pomirjeval in zdravila za zniževanje krvnega tlaka. Njen čustveni odziv se je kazal v dvodnevnem močnem stresu takoj po objavi članka, joku, bruhanju, slabosti in nespečnosti ter povišanem krvnem tlaku. Pomirjevala je jemala pogosto še prvo leto po objavi in nato še kakšno leto po potrebi. Glede na tožničino izpovedbo in izpovedbe znancev, se je čustveno po dogodku povsem spremenila iz pokončne in odprte osebe v osebo, ki se izogiba družbe.

Edina okoliščina, ki jo tožena stranka izpostavlja v zvezi z grajo višine odškodnine, da je bila tožena stranka „znana oseba“, je primerno upoštevana. Takšen položaj namreč po eni strani pomeni večje odzive in zanimanje javnosti, s čimer se krog ljudi, ki se jih novica dotakne, močno razširi. Po drugi strani so osebe, ki delujejo v javnem interesu, zaradi svoje „funkcije“ opravičeno bolj na očeh javnosti, kar za seboj povleče več kritike na njihov račun. Vendar slednje ne pomeni, kakor želi prikazati tožena stranka, da bi tožnica „neprimerno“ kritiko morala bolje prenašati samo zato, kjer je „znana oseba“. Takšen očitek soprispevka k nastali škodi je v kontekstu neustreznega poročanja, kakor je bilo predstavljeno zgoraj, neutemeljen.

Primerno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo objektivni vidik, da gre za objavo članka v uglednem častniku, ki ga širša slovenska javnost dnevno bere z zaupanjem v resničnost posredovanih informacij. Čustven odziv tožnice je glede na „senzacionalistično“ pisanje in običajen odziv bralcev na takšno pisanje ter tožničin položaj v družbi z objektivnega stališča pričakovan v izpovedanem obsegu.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Pritožbeno sodišče je določila ZOR uporabilo skladno določilu 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj je razmerje med pravdnima strankama nastalo v času veljavnosti ZOR.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP in določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.