Jedro

Po teoriji ratio legis vzročnosti je pravno odločilen le tisti vzrok, ki obenem pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok.

Po teoriji o naravni vzročnosti je vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala, že samostojen vzrok, za katerega stranka odgovarja. Ker ne ločuje med manj in bolj pomembnimi vzroki, večkrat odpove, saj ne pripelje do pravilne ("razumne", "pravične") rešitve spora.

Za odločitev o odškodninski obveznosti so pravno pomembne še druge okoliščine, ki skupaj z neposrednim vzrokom "v rednem teku stvari", "običajno", "praviloma" (navedeni pojmi opredeljujejo adekvatno vzročnost), pripeljejo do škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in v ugoditvenem delu (glede plačila glavnice 680.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški) sodba sodišča prve stopnje, se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka za negmotno škodo plačati odškodnino v znesku 680.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tožnici je škoda nastala 31.12.1994 s tem, ko se je med rezanjem trde salame na salamoreznici poškodovala na palcu in kazalcu desne roke tako, da je bilo treba napraviti transplantacijo kože na desnem kazalcu. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo toženke.

Sodišči sta ugotovili, da je toženka do 80% odgovorna za tožničino škodo. Njeno odgovornost sta oprli na Zakon o delovnih razmerjih (1. odstavek 19. člena, Ur.l. št. 14/90 - 38/94, v nadaljevanju ZDR), 11. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS, št. 39/93, v nadaljevanju splošna kolektivna pogodba) ter 24., 25. in 26. člen tedanjega Zakona o varstvu pri delu (Ur.l. RS, št. 32/74 - 25/86, v nadaljevanju ZVD). Ker je tožena stranka dopustila, da dela pripravnica samostojno na salamoreznici brez nadzorstva mentorice, ne da bi bila poučena o varnosti pri delu in brez programa za opravljanje pripravništva, je ravnala malomarno in s tem je podana njena krivdna odgovornost na podlagi 158. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, ali pa jo razveljavi. Trdi, da med kršitvijo navedenih predpisov in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. ZDR definira pojem pripravnika, splošna kolektivna pogodba pa pripravništvo le podrobneje ureja. Nikjer pa ni določil o tem, da mora pripravnik delati samo pod nadzorstvom mentorja. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Teorija ratio legis vzročnosti v tem primeru ne pride v poštev. Sodišči bi pri ugotavljanju vzročne zveze morali uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti. Ta pa bi pokazala, da je edini vzrok za nastalo škodo tožničino ravnanje, tj. opustitev uporabe varnostnega ščita na salamoreznici. Teorija o adekvatni vzročnosti upošteva redni tek stvari. Tožnica je znala ravnati s strojem, saj je ves postopek kategorično zatrjevala, da je varnostni ščit tudi uporabila. Sodišči sta pri tem popolnoma prezrli mnenji izvedencev medicinske stroke in varstva pri delu. Oba izvedenca sta potrdila, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi tožnica uporabila varnostni ščit. Tako je le njena opustitev ob ugotovitvi, da je s strojem znala ravnati, vzrok za nastanek škode in kršitev delovnopravne zakonodaje s škodo nima nobene zveze.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, za ta spor še vedno uporablja).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da uveljavljane bistvene kršitve ZPP med postopkom ni bilo. Nikakršne nejasnosti ni med razlogi v sodbah druge in prve stopnje. Problem vzročne zveze se v tem sporu pojavlja kot problem materialnega in ne procesnega prava, saj tožena stranka zatrjuje, da sta sodišči zmotno uporabili teorijo ratio legis vzročnosti. Zato bo o tem problemu govor v nadaljevanju obrazložitve. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato ta revizijski razlog ni podan.

Toženka pa utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče sicer soglaša s sodiščema druge in prve stopnje, da je tožena stranka kršila prvi odstavek 19. člena ZDR ter 24., 25. in 26. člen ZVD (kršila je tudi koletivno pogodbo, vendar ne 11. člena splošne kolektivne pogodbe, temveč vsebinsko podobni določbi Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci - 28. člen v zvezi s 26. členom, Ur.l. RS, št. 26/91-I). Soglašati pa mora tudi z ugovorom tožene stranke, da s samo kršitvijo oziroma z njo zvezanimi opustitvami še ni izkazana vzročna zveza s tožničino škodo. Prav ima tožena stranka, ko ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta uporabili le teorijo ratio legis vzročnosti. Oprli sta se zgolj na kršitve delovnopravnih predpisov glede dela s pripravniki, zlasti pa na dejstvo, da mentorica ni bila ob tožničinem delu ves čas prisotna.

Teorija ratio legis vzročnosti v obravnavanem primeru res ne pripelje do pravilne odločitve. Po tej teoriji je pravno odločilen le tisti vzrok, ki obenem pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok. V obravnavanem primeru pa zgolj ugotovitev kršitve predpisa, ki je glede prisotnosti mentorice celo delno zmotna, ne daje zadostnega odgovora na vprašanje o obstoju pravno odločilnega vzroka za tožničino škodo.

Delo s pripravniki je posebej normirano zaradi tega, ker gre za prvo opravljanje dela, ker gre za delo, ki ga opravljajo mladi in še neizkušeni ljudje in ker gre za delo v razmerah, ki utegnejo povzročiti škodo bodisi delodajalcu bodisi delavcu. Če gre za zasebne delodajalce, se način izvedbe pripravništva določi s pogodbo o zaposlitvi (šesti odstavek 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci). Vendar mora delodajalec pri tem spoštovati 26. člen te pogodbe, ki mu nalaga, da pred nastopom dela seznani delavca z vsemi nevarnostmi pri delu, sicer delavec z delom ne sme začeti (tretji odstavek). Revizijsko sodišče soglaša s sodiščema druge in prve stopnje, da je treba opustitve delodajalca presojati strogo.

Vendar pa toženka utemeljeno poudarja med postopkom ugotovljeno dejstvo, da je tožnica vedela, kako je treba ravnati s takšnim strojem, torej vedela, da mora tudi suhomesnate izdelke rezati z varnostnim ščitom. Kljub temu je delala brez njega. O tem dejstvu med strankama tudi ni več spora. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da je toženka tožnici naložila delo v drugem obratu svojega gostinskega lokala, kjer je tožnica delala prvič, in sicer zadnji dan leta (31.12.1994).

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da so bila že med postopkom na prvi stopnji zatrjevana tudi naslednja dejstva: - da naj bi tožnica delala pod časovnim pritiskom (priprave za novoletni večer!), - da naj bi se nanjo "drli", - da naj bi ji toženka dala navodilo, da mora vsak suhomesnati izdelek zrezati s salamoreznico do konca in - da sporna salamoreznica naj ne bi bila v brezhibnem stanju (oziroma takšnem stanju, na kakršno je bila tožnica pri svojem rednem delu v Žalcu navajena - ne zadošča zgolj "omemba" tega dejstva - str. 5 prvostopenjske sodbe).

Vsa ta zatrjevana dejstva (sovzroki) so pomembna pri uporabi teorije adekvatne vzročnosti, ki jo v reviziji uveljavlja toženka in ki jo je treba v obravnavanem sporu uporabiti tudi po presoji revizijskega sodišča. Toda toženka pri tem ni dosledna. S tem, ko v nadaljevanju revizije poudarja le en vzrok, tj. rezanje brez varnostnega ščita, vsebinsko zagovarja teorijo o naravni vzročnosti (sine qua non teorijo), ki je v sodni praksi opuščena. Opuščena zato, ker je po njej vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala, že samostojen vzrok, za katerega stranka odgovarja. Ker ne ločuje med manj in bolj pomembnimi vzroki, večkrat odpove, saj ne pripelje do pravilne ("razumne", "pravične") rešitve spora. Da škoda ne bi mogla nastati, če bi tožnica rezala z varnostnim ščitom, je bilo ugotovljeno. Vendar samo ta vzrok po presoji vrhovnega sodišča ne zadošča za razbremenitev tožene stranke od odgovornosti za škodni dogodek.

Pravno pomembne so še druge (že navedene) okoliščine, ki naj bi skupaj z neposrednim vzrokom "v rednem teku stvari", "običajno", "praviloma" (navedeni pojmi opredeljujejo adekvatno vzročnost), pripeljale do tožničine škode. Šele po ugotovitvi, ali so te v času škodnega dogodka res obstajale, bo lahko sodišče pravilno uporabilo 154. člen v povezavi s 158. in 192. členom ZOR.

V navedenem obsegu sta tako sodišči druge in prve stopnje pri presoji temelja tožbenega zahtevka zmotno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče je zato moralo sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu, sodbo sodišča druge stopnje pa v celoti, razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo preizkusiti že navedene trditve in v zvezi z njimi izvesti predlagane dokaze oziroma oceniti že izvedene dokaze. Nadaljnji napotki glede na že pojasnjeno pravno odločilno trditveno in dejansko podlago spora, niso potrebni.

Revizijsko sodišče le še dodaja, da v posebnih procesnih situacijah lahko pride do odstopanja od načela, da tečejo zamudne obresti šele od sodbe, s katero je odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena. Ena takšnih je tudi situacija, ko pride do ponovnega sojenja o tej odškodnini zaradi spora o temelju tožbenega zahtevka, pri čemer pri prvem sojenju na drugi stopnji ni bila sporna višina odškodnine. V takih primerih se ob izpolnjenih procesnih pogojih izkaže, da je mogoče prisoditi zamudne obresti že od prve prvostopenjske in ne le od druge prvostopenjske sodbe.

Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.