Jedro

Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 17. 3. 2013. Glede na navedeno in ker na podlagi podatkov kazenskega spisa niso podane okoliščine iz tretjega in četrtega odstavka 91. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 17. 3. 2019.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca I.L. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca I.L., ki ga je dne 1. 4. 2019 po svoji pooblaščenki vložil zoper obdolženega T.J. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podredno, da se predlogu oškodovanca kot tožilca za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se obtožni predlog z dne 1. 4. 2019 šteje za pravočasnega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenka v uvodu zatrjevanih pritožbenih razlogov ne pojasni, iz vsebine njenih navedb pa izhaja, da oškodovanec kot tožilec kazenskega pregona ni mogel začeti pred 26. 3. 2019, ko je prejel sklep o zavrženju kazenske ovadbe Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju z dne 15. 3. 2019, in bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, če bi sedaj šteli, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaran. Meni, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je kazenska ovadba bila vložena pravočasno in je tudi storilec bil naznanjen pred potekom šestih let od storitve očitanega kaznivega dejanja, oškodovanec kot tožilec pa se je ves čas aktivno trudil, da bi se vse odvijalo pravočasno. Po njeni presoji je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so že bila opravljena posamezna dejanja v smeri obsodilne sodbe (npr. zbiranje obvestil) in da je bil oškodovancu kot tožilcu dan pravni pouk, da lahko v roku osmih dni začne kazenski pregon, kar je pravočasno tudi storil. 5. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 17. 3. 2013, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Po določbi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Glede na navedeno in ker na podlagi podatkov kazenskega spisa niso podane okoliščine iz tretjega in četrtega odstavka 91. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 17. 3. 2019. 6. Na tek zastaranja kazenskega pregona lahko kvečjemu vplivajo okoliščine, kot jih opredeljujeta tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1, pri čemer se zastaranje pretrga in po pretrganju začne znova teči samo v primeru, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V vseh drugih primerih, z izjemo nezastarljivih kaznivih dejanj, se zastaralni rok izteče po preteku določenega časa iz 90. člena KZ-1. Glede na navedeno, v pritožbi izpostavljene okoliščine ne morejo vplivati na tek zastaranja kazenskega pregona, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 3. točko 277. člena ZKP obtožni predlog oškodovanca kot tožilca z dne 1. 4. 2019 zavrglo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da oškodovanec kot tožilec po svoji pooblaščenki predlaga tudi vrnitev v prejšnje stanje, pa je nenazadnje potrebno še pripomniti, da višje sodišče, ne da bi bil o tem izveden postopek na prvi stopnji, ne more odločati.

7. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).