Jedro

V obravnavanem primeru narava stvari dopušča meritorno odločanje sodišča v tej zadevi, sodišče pa je na dne 30. 5. 2013 opravljeni ustni javni glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje in je presodilo, da bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem upravnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo, saj se z izpodbijanim upravnim aktom izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku nanaša na poseg v tožnikovo osebno svobodo, ki po ugotovitvi sodišča v konkretnem primeru ni (več) nujen, zato zadeve ni vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek, ampak je iz navedenih razlogov odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo, št. 2142-137/2013/3 (1313-14) z dne 20. 5. 2013 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 16. 5. 2013 do dne 16. 8. 2013, na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 3. alinejo 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožnik dne 16. 5. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, istega dne pa je tožena stranka iz baze Eurodac pridobila podatke, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani dne 23. 10. 2010 s strani Avstrije, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito.

V nadaljevanju povzema določila 1. do 5. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, po katerih lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ, in sicer na podlagi 3. alinee z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Ker so bili tožnikovi prstni odtisi s strani Avstrije že predhodno posredovani v bazo Eurodac in jih je od tam pridobila tožena stranka, ki zato na podlagi pridobljenega rezultata iz baze Eurodac ugotavlja, da je bil tožnik v Avstriji obravnavan in je tam tudi že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker na podlagi dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se sedaj nahaja tožnik, ali pa je to Republika Avstrija, kjer je bil tožnik obravnavan v oktobru leta 2010, se je tožena stranka odločila, da mu omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 59. člena ZMZ. Po oceni tožene stranje je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi, saj je na posebno vprašanje, ali ima kakšne osebne zadržke do vračanja v Republiko Avstrijo tožnik odgovoril, da bi bilo v primeru njegove vrnitve v Avstrijo ogroženo njegovo življenje, ker bi ga tam najprej zaprli in kasneje deportirali v Nigerijo, kjer ga čaka smrt, zato želi ostati v Sloveniji. Tožena stranka je glede na tožnikove navedbe prepričana, da v primeru predaje Avstriji tožnik ne bi počakal na izvršitev predaje. Zato meni, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja nujen. Na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (1. alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekta ministrstva (2. alineja), je tožena stranka odločila, da se tožniku gibanje omeji na območje Azilnega doma v Ljubljani, saj bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Avstriji.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka naj bi napačno uporabila materialno pravo v delu, ki se nanaša na 59. člen ZMZ glede predaje pristojni državi, češ da se v tej fazi postopka sploh še ne, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Glede odločitve, da je ukrep omejitve gibanja tožniku nujen, tožnik očita toženi stranki, da naj bi se oprla zgolj na okoliščino, da ima tožnik osebne zadržke pred vračanjem v Republiko Avstrijo, ker naj bi bilo tam njegovo življenje ogroženo, češ da bi ga zaprli kot ilegalnega migranta in deportirali v Nigerijo, kjer ga čaka smrt. Po mnenju tožnika je na tej podlagi tožena stranka prepričana, da tožnik v primeru predaje Republiki Avstriji ne bi počakal na izvršitev predaje, zaradi česar šteje, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Vendar je po mnenju tožnika takšna ocena očitno napačna in vsebinsko nelogična. Tožnik poudarja, da je svojo namero, da želi mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji jasno izrazil takoj ob prvem stiku z inšpektorjem v Centru za tujce Postojna, iz česar je mogoče sklepati nasprotno od tožene stranke, da naj Republike Slovenije ne bi samovoljno zapustil, ampak si bo prizadeval pridobiti status mednarodne zaščite, kar je tožnik izrecno poudaril in si je ob prihodu poiskal tudi stanovanje. Tožnika kot nesporno poudarja, da je v Republiki Avstriji že zaprosil za mednarodno zaščito in je o tem tudi izpovedal takoj, ko je bil ob vložitvi prošnje povprašan o morebitnih prošnjah v kakšni drugi državi članici Evropske Unije. Dejstvo, da se tja ne želi vrniti in da si želi, da bi o njegovi prošnji odločala Republika Slovenija, pa bo tožnik uveljavljal s tožbo zoper morebiten sklep tožene stranke, kolikor bi zavrgla njegovo prošnjo na podlagi ugotovitve, da je za reševanje njegove prošnje pristojna Republika Avstrija. Zgolj to, da ima tožnik odklonilen odnos do Republike Avstrije, ker bi mu tam grozila deportacija v Nigerijo, pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da se bo tožnik predaji izognil. Po mnenju tožnika iz izpodbijanega sklepa izhaja stališče tožene stranke, češ da je ukrep omejitve gibanja vedno upravičen in nujen, kar pa ni namen določb ZMZ o omejitvi gibanja. Kot pomanjkljivo označuje obrazložitev tožene stranke, ki naj se se ne bi niti dotaknila tožnikove begosumnosti, ki naj tako očitno ne bi obstajala. Po mnenju tožnika je tožena stranka odločila v nasprotju z namenom 59. člena ZMZ, ki je v tem, da se zagotovi prisotnost prosilca za azil pri predaji, zato naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit. Dodaten razlog naj bi bil v tako pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki naj bi onemogočala njegov preizkus. To naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 5. 2013 vpogledalo upravni spis, ki mu ga je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila tožena stranka skupaj z odgovorom na tožbo. V skladu z določili 3. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v povezavi z 8. členom Ustave in 5. odstavkom 51. člena ZMZ je sodišče ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je izvorno državo zapustil leta 2010 in v Avstriji zaprosil za azil ter spoznal sedanjo partnerko, avstrijsko državljanko, s katero sta živela v Avstriji skupaj 2 leti in se nameravata v kratkem poročiti, a je prejel zavrnilno odločbo, ki jo je neuspešno izpodbijal s pravnimi sredstvi; zaradi strahu pred pretečim priporom oziroma postopkom izgona iz Avstrije je prišel v Slovenijo, si poiskal stanovanje skupaj s partnerko ter zaprosil za azil in si želi tu tudi ostati.

V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi o začasni omejitvi gibanja tožniku oprla na 4. odstavek 51. člena ZMZ v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ.

V dejanskem pogledu se je tožena stranka pri odločitvi oprla na ugotovitev, da so bili prstni odtisi tožnika v bazo EURODAC že posredovani s strani Avstrije, kjer je tudi že zaprosil leta 2010 za mednarodno zaščito.

Ker iz dokumentacije upravne zadeve po oceni tožene stranke ni bilo v času njenega odločanja mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa je to Avstrija, se je odločila za izrek omejitve gibanja tožniku zaradi pridobitve rezultata o obstoju njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC, ker je ocenila, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja iz tega razloga „nujen, da prosilec v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prosilčeve prošnje odgovorna Avstrija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne zadržke do vračanja v Avstrijo odgovoril, da bi bilo v primeru, če bo vrnjen v Avstrijo njegovo življenje ogroženo, saj bi ga tam najprej zaprli in kasneje deportirali v Nigerijo, kjer ga čaka smrt in zato hoče ostati v Sloveniji. Glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilec v primeru predaje Avstriji ne bi počakal na izvršitev predaje, zato pristojni organ ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen.“ Sodišče po neposrednem ustnem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 30. 5. 2013 nasprotno meni, da izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja tožniku (dne 20. 5. 2013) ni nujen, in sicer predvsem zaradi razlogov, ki jih je tožnik izčrpno in prepričljivo izpovedal na glavni obravnavi pred sodiščem, medtem ko dejansko stanje med strankama niti ni sporno, saj je tožnik na glavni obravnavi pred sodiščem enako izpovedoval glede bistvenih dejanskih okoliščin, tako kot tudi že v postopku pred toženo stranko in pred tem na policiji. K dodatni prepričljivosti tožnikovih navedb, da ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije v času odločanja glede določitve pristojne države za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 13. 5. 2013, po presoji sodišča nenazadnje pripomore tudi okoliščina, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku na prostore Azilnega doma v Ljubljani nemoteno tekoče izvršuje in ga tožnik sprejema ter se mu podreja, tožnikova identiteta pa je bila že v upravnem postopku kot nesporna ugotovljena na podlagi njegove potne listine v skladu z določili ZTuj-2. Sodišče je iz navedenih razlogov po opravljenem ustnem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 30. 5. 2013 v skladu s 3. odstavkom 5. člena EKČP v povezavi z 8. členom Ustave in 4. odstavkom 51. člena ZMZ tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. odstavka 5. člena EKČP v povezavi z 8. členom Ustave in 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je presodilo, da so v konkretnem primeru podani pogoji za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije. Po presoji sodišča namreč v obravnavanem primeru narava stvari dopušča meritorno odločanje sodišča v tej sporni zadevi, sodišče pa je na dne 30. 5. 2013 opravljeni ustni javni glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje in je presodilo, da bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem upravnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo, saj se z izpodbijanim upravnim aktom izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku nanaša na poseg v tožnikovo osebno svobodo, ki po ugotovitvi sodišča v konkretnem primeru ni (več) nujen, zato zadeve ni vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek, ampak je iz navedenih razlogov odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, zlasti ob upoštevanju ustaljene upravno-sodne prakse, kot med drugim izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1369/2012 z dne 18. 9. 2012 ter iz sodb Vrhovnega sodišča RS št. I Up 31/2010 in I Up 400/2012 ter sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Saadi proti Združenemu kraljestvu, 29. 1. 2008, in v zadevi Kolesnik proti Rusiji, 17. 6. 2010 (odst. 83 in 88).