Jedro

Obveznost predlaganja dokazov vsebuje omogočanje njihove izvedbe.

Sodna praksa je s presojo (ne)dopustnosti neprave ali dejanske retroaktivnosti zakona, ki je nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot sestavni del države, sprejela stališče, da je treba kot relevantno navezno okoliščino šteti čas uveljavljanja tožbenega zahtevka oziroma trenutek, ko je zavarovalnica uveljavljala povračilni zahtevek. Takšno ekstenzivno razlago veljavnosti zakona je, sklicujoč se na nekatere razloge, ki jih toženec ponavlja v reviziji, sprejela le v primerih, ko je pravna norma 7. člena ZOZP učinkovala na konkretni dejanski stan, ki je nastal že pred objavo zakona, ni pa bil takrat še v celoti zaključen. Ker v konkretni zadevi ne gre za takšen primer, saj je bil konkretni dejanski stan že v celoti zaključen pred objavo (oziroma uveljavitvijo) novele ZOZP-A, ni pogojev za uporabo noveliranega 7. člena ZOZP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi zoper toženca, ki je v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, uveljavlja regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati (skupaj) 84.964,71 EUR (prej 20,360.942,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov glavnice, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v obrestnem delu tako, da je tek obresti omejilo do tedaj, ko dosežejo glavnico. Sicer je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče napačno interpretiralo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izvedbi dokaza z izvedencem. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju revizije ponavlja pravno relevantna dejstva in meni, da bi morali nižji sodišči tožničino povračilo odškodnin, ki jih je izplačala oškodovancem, omejiti v skladu z noveliranim šestim odstavkom 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/1994 in nasl., ZOZP). Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je postopek tekel po 26. 7. 2002, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS 67/2002, novela ZOZP-A), ki je uvedel omejitev povračila odškodnin do višine 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT), oziroma po 23. 6. 2007, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 52/2007, novela ZOZP-D), ki je uvedel omejitev povračila odškodnin do višine 12.000,00 EUR. Veljati bi moralo pravo, ki velja ob izdaji sodbe, saj se takrat pravdni postopek zaključi. Tožnica je korporacija, monopolist, ki ji je bila poznana direktiva EU glede premoženjskega zavarovanja (92/49/EEC), zato je uskladitev notranjega prava Republike Slovenije z navedeno direktivo lahko pričakovala. Napačno je stališče, da gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Konkretni dejanski stan je sicer nastal v preteklosti, vendar njegovi učinki še trajajo. Zato bi bilo treba uporabiti novelirano določbo ZOZP.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil v napačni interpretaciji določb ZPP o izvedbi dokaza z izvedencem, ni utemeljen. Določba 212. člena ZPP vsebuje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pravna teorija(1) in sodna praksa(2) navedeno določbo glede dokaznega bremena razlagata enotno, in sicer, da obveznost predlaganja dokazov vsebuje omogočanje njihove izvedbe. Takšno stališče nenazadnje izhaja tudi iz analogno uporabljive določbe 153. člena ZPP, po kateri sodišče opusti izvedbo dokaza, če stranka ne založi zneska, potrebnega za stroške, ki bodo nastali z njegovo izvedbo. Toženec je zatrjeval, da je prometna nesreča posledica naključnega nepravilnega delovanja avtomobila. V tej smeri je predlagal dokaz z izvedencem avtomobilske stroke, nato pa je njegovo izvedbo onemogočil, saj kljub pozivom izvedenca in sodišča ni posredoval podatkov, ki jih je izvedenec potreboval za izdelavo izvida in mnenja. Navedeno zadošča, da je sodišče izvedbo dokaza z izvedencem opustilo.

7. Toženčevo prizadevanje, da bi bilo treba tožničino povračilo izplačanih odškodnin omejiti skladno z novelo ZOZP-A oziroma z novelo ZOZP-D, ni utemeljeno. Novela ZOZP-A, ki uvaja omejitev povračila odškodnin do višine 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT), je pričela veljati 10. 8. 2002, novela ZOZP-D, ki uvaja omejitev povračila odškodnin do višine 12.000,00 EUR, pa 27. 6. 2007. Sklenitev zavarovalne pogodbe, nastanek škodnega dogodka, izplačilo odškodnin oškodovancem in vložitev tožbe ter njena sprememba, torej vsi pravno relevantni dogodki v tej zadevi, so se pripetili pred uveljavitvijo novele ZOZP-A. Pravdni postopek, v katerem sta nižji sodišči izdali sodbi (prvostopenjsko 15. 3. 2006 in pritožbeno 30. 5. 2007), je sicer sicer tekel pred in po uveljavitvi novele ZOZP-A, vendar te okoliščine niso takšne narave, da bi lahko vplivale na uporabo materialnega prava. Pritrditi je namreč treba stališču pritožbenega sodišča, da je bil konkretni dejanski stan v celoti zaključen pred uveljavitvijo novele ZOZP-A in da zato ni pogojev za njeno uporabo. Seveda tudi ni pogojev za uporabo novele ZOZP-D, saj je bilo pred njeno uveljavitvijo o zadevi že pravnomočno razsojeno.

8. Čeprav se nekateri pravni teoretiki(3) zavzemajo za uporabo določil ZOZP, ki so veljala v času nastanka škodnega dogodka, je sodna praksa(4) s presojo (ne)dopustnosti neprave ali dejanske retroaktivnosti zakona, ki je nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot sestavni del države, sprejela stališče, da je treba kot relevantno navezno okoliščino šteti čas uveljavljanja tožbenega zahtevka oziroma trenutek, ko je zavarovalnica uveljavljala povračilni zahtevek. Takšno ekstenzivno razlago veljavnosti zakona je, sklicujoč se na nekatere razloge, ki jih toženec ponavlja v reviziji, sprejela le v primerih, ko je pravna norma 7. člena ZOZP učinkovala na konkretni dejanski stan, ki je nastal že pred objavo zakona, ni pa bil takrat še v celoti zaključen. Ker v konkretni zadevi ne gre za takšen primer, saj je bil konkretni dejanski stan že v celoti zaključen pred objavo (oziroma uveljavitvijo) novele ZOZP-A, ni pogojev za uporabo noveliranega 7. člena ZOZP. Ponovno velja poudariti, da trajanje pravdnega postopka ni okoliščina konkretnega dejanskega stanu, ki bi terjala neenako obravnavanje povzročiteljev škode v pravdnih postopkih, zaključenih pred in po uveljavitvi novele ZOZP-A. 9. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo toženca na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, komentar k 212. členu ZPP.

Op. št. (2): Takšno stališče izražajo npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 476/93 z dne 8.9.1993, II Ips 126/2003 z dne 26.2.2004, II Ips 557/2004 z dne 12.1.2006 in številne druge.

Op. št. (3): Glej Ristin v Korbar et al., Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje, 2008, komentar k 7. členu ZOZP.

Op. št. (4): Takšno stališče izražajo odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 615/2004 z dne 15.6.2006, II Ips 120/2008 z dne 15.4.2010, II Ips 101/2008 z dne 25.5.2010 in II Ips 124/2010 z dne 20.5.2010.