Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta presojali utemeljenost tožničinega odškodninskega zahtevka; o pravilnosti tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa sta odločali le kot o predhodnem vprašanju, za kar sta imeli pooblastilo v določbah prvega in drugega odstavka 13. člena ZPP.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati 12.203,72 EUR (prej 2,924.500 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilno sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo.

2. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve slednjemu v ponovno sojenje. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki. Ta ji je izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela za več kot pet zaporednih delovnih dni. Tožničin ugovor zoper disciplinski ukrep je tožena stranka zavrnila, rok za uveljavljanje sodnega varstva pa je tožnica zamudila. Odvetnik, ki ga je pooblastila za vložitev tožbe, je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil rok za vložitev tožbe res zamujen. Zato je sodišče presojalo, ali bi tožnica, če bi bila tožba vložena pravočasno, z njo uspela. Na to predhodno vprašanje je odgovorilo nikalno: tožnica se je po zaključku dalj časa trajajočega bolniškega staleža 26. 8. 1998 vrnila na delo in isti dan zaprosila za redni letni dopust; čeprav ji izraba le-tega ni bila odobrena, po 26. 8. 1998 ni več prišla na delo, in sicer ne do 11. 9. 1998, ko ji je s sklepom delodajalca delovno razmerje prenehalo s prvim dnem neupravičenega izostanka z dela, ne do dokončnosti navedenega sklepa. Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih(1) (v nadaljevanju ZDR) delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo.

6. Revidentka uveljavlja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj da je bilo o veljavnosti delovnega razmerja pristojno odločati le delovno sodišče. 7. Uveljavljana kršitev je podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste, ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. V konkretnem primeru ta kršitev ni bila zagrešena: sodišči prve in druge stopnje sta presojali utemeljenost tožničinega odškodninskega zahtevka; o pravilnosti tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa sta odločali le kot o predhodnem vprašanju, za kar sta imeli pooblastilo v določbah prvega in drugega odstavka 13. člena ZPP. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da bi imela tožnica v postopku pred delovnim sodiščem možnost z izvedencem psihiatrom dokazovati, da je bila v času izostanka z dela za delo nesposobna; da izostanek z dela ni bil neopravičen, bi tožnica lahko dokazovala tudi v postopku, v katerem se je o pravilnosti izrečenega ji disciplinskega ukrepa odločalo kot o predhodnem vprašanju, pa te možnosti ni izkoristila.

8. Materialno pravo je bilo po revidentkinem prepričanju zmotno uporabljeno zato, ker ji je vsa škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja odvetnika, zaradi česar ne drži presoja, da niso podani (vsi) elementi civilnega delikta. Tudi to stališče je zmotno. Opustitev pravočasne vložitve tožbe na strani odvetnika (oziroma na strani odvetniškega kandidata, za katerega odgovarja odvetnik, pri katerem je bil ta zaposlen), je sicer res v nasprotju z mandatno pogodbo (protipravno), vendar bi bil tožničin odškodninski zahtevek utemeljen le pod pogojem, da bi bilo pravočasno postopanje odvetnika uspešno, v konkretnem primeru pa temu očitno ne bi bilo tako.

9. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 1/91.