8. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004 (1. točka izreka) se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije (3. točka izreka prvostopenjske sodbe), zaradi prikrajšanja pri napredovanju (4. točka izreka prvostopenjske sodbe) in zaradi predčasne upokojitve (5. točka izreka prvostopenjske sodbe), zavrže.

4.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo zahtevku pritožnika in je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 in 1. 8. 1995 o razporeditvi pritožnika v plačilni razred ter naložilo toženi stranki, da mu povrne razliko v plači od 28. 6. 1991 do 28. 2. 1996, ko se je pritožnik upokojil. Po ugotovitvah sodišča tožnik ni bil razporejen na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi, činu in strokovni usposobljenosti. Pri odločitvi o višini prikrajšanja pri plači je sodišče upoštevalo primerljivo delovno mesto in izračun sodne izvedenke. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako tudi zahtevke za plačilo nadomestila za prehrano in zimsko rekreacijo, zaradi prikrajšanja pri napredovanju, za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin in v pretežnem delu zahtevek zaradi prikrajšanja pri odpravnini zaradi upokojitve. Pritožbo pritožnika, vloženo zoper odločitev sodišča prve stopnje, je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Zoper odločitev Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, zaradi prikrajšanja pri napredovanju in zaradi predčasne upokojitve, zavrglo, ker posamezne vrednosti izpodbijanih delov pravnomočne sodbe, ki se nanašajo na te zahtevke, ne presegajo z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije. Revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova plač, je zavrnilo. Pritožnikovi reviziji, ki se je nanašala na zavrnitev odškodninskega zahtevka, pa je Vrhovno sodišče ugodilo in v tem delu razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

2.Pritožnik v obširni ustavni pritožbi zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1., 2., 14., 15., 22., 23., 25., 34., 35., 50., 63., 125., 154. in 154. člena Ustave) ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnik oporeka razlagi sodišč, ki so jo zavzela ob uporabi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). Ne strinja se z njihovo razlago, da mu izmed pravic in privilegijev pridobljenih v času trajanja delovnega razmerja v JLA, po 25. 6. 1991 pripadajo le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot so priznane s slovensko zakonodajo zaposlenim v Slovenski vojski. Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z nezakonitostjo formacij. Enako očita nižjima sodiščema. Navaja, da je prerekal njihovo zakonitost, ker jih ni sprejela Vlada in ker niso bili objavljeni. Ne strinja se z izvedeniškim mnenjem niti z odločitvijo sodišč, ki je pri odločitvi o zahtevku za plačilo razlik v plači uporabilo varianto II. izvedeniškega mnenja. Meni, da je izvedenkin izračun nezakonit, ker temelji na nezakonitih formacijah. Sodišču očita, da ni obrazložilo zavrnitev njegovih zahtevkov niti da ni upoštevalo njegove analize delovnih mest. Sodišču nadalje očita, da ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov, da ga ni zaslišalo, niti se ni do njegove pisne izjave opredelilo. Pritožnik se prav tako ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča v delu o zavrženju revizije. Sodiščem očita kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

B. – I.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, v delu, ki se nanaša na zahtevek iz naslova razlike v plači, sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

B. – II.

4.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je revizijo pritožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, zaradi prikrajšanja pri napredovanju in zaradi predčasne upokojitve, zavrglo kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da gre za več zahtevkov, ki se opirajo na različno podlago. Zato je dovoljenost revizije presojalo po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V presojo, ali je takšna odločitev sodišča pravilna, se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je postavljen v neenak položaj z drugimi delavci v državnih organih, ker naj bi bil njim priznan celoten znesek odpravnine, njemu pa ne, ni izkazal. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka sklepa).

5.V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. Po ustaljeni ustavnosodni presoji si pritožnik z vložitvijo nedovoljene revizije ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe zoper v izreku navedeni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki ju tudi izpodbija z ustavno pritožbo. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča pritožniku oziroma njegovemu pooblaščencu. Ne drži torej trditev pritožnika, da zoper navedene odločitve ni imel možnosti vložitve ustavne pritožbe. Ker je pritožnik rok za vložitev ustavne pritožbe očitno zamudil, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu kot prepozno zavrglo (3. točka izreka sklepa).

6.Glede na zgoraj navedeno navedbe pritožnika, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o zahtevku za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, zaradi prikrajšanja pri napredovanju in zaradi predčasne upokojitve, v postopku presoje ustavne pritožbe zato ni bilo mogoče upoštevati.

B. – III.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem sodnem postopku. Njegova ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (4. točka izreka sklepa).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena, prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel (2., 3. in 4. točka izreka), je bila zadeva v tem delu v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

15. 2. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 15. februarja 2007

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 se v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo zahtevku pritožnika in je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 in 1. 8. 1995 o razporeditvi pritožnika v plačilni razred ter naložilo toženi stranki, naj mu povrne razliko v plači od 28. 6. 1991 do 28. 2. 1996, ko se je pritožnik upokojil. Po ugotovitvah sodišča tožnik ni bil razporejen na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi, činu in strokovni usposobljenosti. Pri odločitvi o višini prikrajšanja pri plači je sodišče upoštevalo primerljivo delovno mesto in izračun sodne izvedenke. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako tudi zahtevke za plačilo nadomestila za prehrano in zimsko rekreacijo, zaradi prikrajšanja pri napredovanju, za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin in v pretežnem delu zahtevek zaradi prikrajšanja pri odpravnini zaradi upokojitve. Pritožbo pritožnika, vloženo zoper odločitev sodišča prve stopnje, je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Zoper odločitev Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, zaradi prikrajšanja pri napredovanju in zaradi predčasne upokojitve zavrglo, ker posamezne vrednosti izpodbijanih delov pravnomočne sodbe, ki se nanašajo na te zahtevke, ne presegajo z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije. Revizijo je zavrnilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova plač. Pritožnikovi reviziji, ki se je nanašala na zavrnitev odškodninskega zahtevka, pa je Vrhovno sodišče ugodilo. Sodbo sodišča druge stopnje je v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

2.Pritožnik v obširni ustavni pritožbi zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1., 2., 14., 15., 22., 23., 25., 34., 35., 50., 63., 125. in 154. člena Ustave) ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnik oporeka stališču sodišč, ki so ga zavzela ob uporabi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). Ne strinja se z njihovo razlago, da mu izmed pravic in privilegijev, pridobljenih v času trajanja delovnega razmerja v Jugoslovanski ljudski armadi ( v nadaljevanju JLA), po 25. 6. 1991 pripadajo le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot so priznane s slovensko zakonodajo zaposlenim v Teritorialni obrambi (v nadaljevanju TO) oziroma v Slovenski vojski (v nadaljevanju SV). Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z nezakonitostjo formacij. Enako očita nižjima sodiščema. Navaja, da je prerekal njihovo zakonitost, ker jih ni sprejela Vlada in ker niso bili objavljeni. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem niti z odločitvijo sodišč, ki je pri odločitvi o zahtevku za plačilo razlik v plači uporabilo varianto II. izvedeniškega mnenja. Meni, da je izvedenkin izračun nezakonit, ker temelji na nezakonitih formacijah. Sodišču očita, da ni obrazložilo zavrnitev njegovih zahtevkov in da ni upoštevalo njegove analize delovnih mest. Sodišču nadalje očita, da ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov, da ga ni zaslišalo, niti se ni opredelilo do njegove pisne izjave. Pritožnik se prav tako ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča v delu o zavrženju revizije. Sodiščem očita kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na seji dne 4. 9. 2006 v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 glede odločitve o zahtevku iz naslova razlike v plači, sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa št. Up-127/05 z dne 8. 9. 2006). V preostalem delu ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo oziroma jo je zavrgel (2., 3. in 4. točka izreka citiranega sklepa). V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da na ustavno pritožbo ne bo odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo tudi nasprotnemu udeležencu v delovnem sporu, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovoril.

4.Očitek pritožnika o tem, da se sodišča niso opredelila do njegovih navedb v zvezi z nezakonitostjo formacij, pomenijo po vsebini zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravica). Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in pred drugimi organi, je pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pri tem pa je, da se z navedbami strank seznani in če so dopustne ter za odločitev pravno relevantne, do njih opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz 22. člena Ustave se je v sporni zadevi zato zastavilo vprašanje, ali je pritožnik od sodišč dobil odgovore na vse navedbe o vprašanjih, ki so relevantna za pravilno odločitev v tem sporu.

5.Pritožnik je namreč ves čas postopka navajal, da sta formaciji št. 111 in št. 1501, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, katero delovno mesto bi bilo zanj primerljivo in ustrezno glede na njegovo prejšnje delovno mesto v JLA, nezakoniti, ker Vlada ni dala soglasja k njuni izdaji in kot taki ne moreta biti podlaga za določitev njegove plače. Ustavno sodišče je že v postopku preizkusa ustavne pritožbe pribavilo pravdni spis v pritožnikovi zadevi. Iz navedenega spisa izhaja, da je pritožnik navedeni očitek uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prvič v pripravljalni vlogi dne 31. 1. 2000 ter še enkrat v vlogi dne 5. 2. 2001. Sodišče prve stopnje je na obravnavi dne 22. 3. 2000 sicer izvedlo dokaz z vpogledom v formacije št. 111, št. 112 in št. 1501, vendar se do pritožnikove navedbe glede zatrjevane nezakonitosti ni opredelilo. Pritožnik je tudi v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje navedel, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da sistemizacija delovnih mest v TO po formaciji št. 111 in št. 1501 ni zakonita, ker Vlada zanju ni dala soglasja, kot to določa 3. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDDO). Višje delovno in socialno sodišče je očitek povzelo med pritožbene navedbe pritožnika, vendar nanj v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve ni odgovorilo. Pritožnik je očitek ponovil v reviziji. Tudi Vrhovno sodišče je očitek povzelo med revizijske navedbe pritožnika. Zavrnilo je zgolj očitek pritožnika, ki je zatrjeval, da formacija št. 111 ni bila predložena sodišču kot dokaz. Do očitka o nezakonitosti formacij pa se Vrhovno sodišče ni opredelilo.

6.Formaciji sta bili sprejeti v obdobju, ko je veljal Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 in nasl. – v nadaljevanju ZOZ). V skladu s prvim odstavkom 132. člena ZOZ so za delavce v TO veljali splošni predpisi, ki so veljali za delavce v državnih organih, če ni ZOZ določil drugače. Skladno s tretjim odstavkom 132. člena ZOZ so se s formacijo določila delovna mesta v TO, ki so jih opravljale aktivne vojaške osebe. Za druge zaposlene so se delovna mesta določila z aktom o sistemizaciji delovnih mest. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZDDO je akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva oziroma organov v njegovi sestavi izdal minister s soglasjem Vlade. Glede na navedeno določbo je bila veljavnost akta o sistemizaciji oziroma formaciji pogojena s soglasjem Vlade. Iz navedenega izhaja, da so pritožnikove navedbe o nezakonitosti formacij, ker Vlada zanju ni dala soglasja, za odločitev sodišč upoštevne. Sodišča bi se zato morala do njih opredeliti. Ker tega niso storila, so s tem kršila pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

7.Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi zgoraj ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, mu drugih pritožnikovih očitkov, ki bi tudi lahko pomenili kršitev 22. člena Ustave, ni bilo treba presojati.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj