Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnik ni upravičen do razlike v plači, ker ni šlo za začasno razporeditev na drugo formacijsko dolžnost v skladu z 98. členom ZObr, na podlagi katere bi mu pripadala tudi plača za to formacijsko dolžnost, temveč je tožnik dela opravljal v začasni delovni skupini. Pravila službe v SV za delo v začasni skupinah pa določajo, da vojaške osebe v času začasne prerazporeditve v take skupine zadržijo pravice iz svoje formacijske dolžnosti. Tožena stranka je z ukazom odločila, da tožnik ohrani pravice iz delovnega razmerja iz formacije, na katero je formalno razporejen, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega napačno zaključilo, da je bil tožnik v letu 2009 formalno razporejen na formacijsko dolžnost varnostnik - receptor s plačo za 15. plačni razred in je bil zato do te plače upravičen tudi v času opravljanja dela v začasni delovni skupini. Navedeno bi veljalo le v primeru začasnih razporeditev na nižje vrednoteno formacijsko dolžnost (kar določa tudi 98. člen Zakona o obrambi). Tožnik bi obdržal enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, v kolikor bi v primeru začasnih razporeditev bila plača nižja od plače, ki jo je prejemal v času pred razporeditvijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožnik ni bil začasno razporejen na nižje vrednoteno dolžnost, ampak je v letu 2009 opravljal višje vrednotene dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 8. 1. 2010 do 30. 3. 2010 obračunati bruto razliko v plači, med dejansko izplačano plačo za 9. plačni razred in pripadajočo plačo za 17. plačni razred ter za dan 1. 4. 2010 obračunati sorazmerno razliko plače med 10. in 17. razredom, od bruto razlik odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne neto razlike od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku: -za čas od 15. 1. 2009 do 31. 12. 2009 obračunati razliko v plači med dejansko izplačano plačo za 15. plačni razred in plačo za 26. plačni razred, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; -za čas od 1. 1. 2010 do 7. 1. 2010 obračunati razliko v plači med dejansko izplačano plačo za 9. plačni razred in plačo za 26. plačni razred, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2010 dalje do plačila; -za dan 1. 4. 2010 obračunati razliko med dejansko izplačano plačo za 9. plačni razred in plačo za 10. plačni razred, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ (II. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od leta 1998 dalje in da je bil do konca leta 2009 razporejen na formacijsko dolžnost varnostnik - receptor. Z odločbo z dne 26. 8. 2008 mu je bila priznana plača za 15. plačni razred, z ukazom z dne 12. 1. 2009 pa je tožena stranka odločila, da se tožnik od 15. 1. 2009 do zaključka naloge začasno razporedi v delovno skupino, kjer je dolžan pomagati v odseku .... Hkrati je bilo določeno, da tožnik zadrži vse pravice, ki jih je pridobil v veljavni formacijski dolžnosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik v letu 2009 formalno razporejen na formacijsko dolžnost receptor, vendar nalog tega delovnega mesta ni opravljal, ker je od 15. 1. 2009 do 7. 1. 2010 opravljal višje vrednotena dela, vendar do razlike v plači ni upravičen, ker Pravila službe v Slovenski vojski za delo v začasnih skupinah določajo, da vojaške osebe v času začasne razporeditve v take skupine, zadržijo pravice iz svoje formacijske dolžnosti. Pritožba poudarja, da je sodišče napačno uporabilo Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 49/96 - 82/2003), ki ne veljajo več. Dne 15. 10. 2009 so bila namreč sprejeta nova Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 87/2009), ki so bila objavljena 27. 10. 2009 in v 382. členu določajo, da se določbe Pravil službe v Slovenski vojski smiselno uporabljajo tudi za civilne osebe, ki so kot uradniki ob uveljavitvi teh pravil službe opravljale delo na formacijskih dolžnostih v stalni sestavi Slovenske vojske, katera pa je tožnik, kot to ugotavlja tudi sodišče samo, nedvomno opravljal. Glede napačne uporabe materialnega prava je tudi napačna argumentacija sodišča, da naj bi pravila določala, da vojaške osebe v času prerazporeditve zadržijo pravice iz svoje formacijske dolžnosti. Pravila v 110. členu določajo, da morajo biti delovne naloge v začasni skupini praviloma primerljive s formacijsko dolžnostjo, z usposobljenostjo in z izkušnjami posameznika. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo četrti odstavek 98. člena Zakona o obrambi, ki določa, da pripadnik, zaradi začasne razporeditve nad 30 dni, pridobi pravico iz nove formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje. Tožena stranka je z ukazom z dne 12. 1. 2009 za pomoč v odseku ... imenovala le tožnika in to imenovanje ne predstavlja skupine. Prav tako ukaz z dne 12. 1. 2009 tudi ni formalno pravilno oblikovan. V kolikor ukaz primerjamo z ukazom z dne 14. 12. 2009, ugotovimo, da je ukaz z dne 14. 12. 2009 bolj popoln, saj opisuje situacijo, poslanstvo, izvedbo, zagotovitev delovanja in poveljevanje ter zveze. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno uporabilo materialno pravo, ko je sicer ugotovilo, da je tožnik v spornem času opravljal višje vrednotena dela, vendar pa ni upravičen do razlike plače, ker je bil formalno razporejen na formacijsko dolžnost receptor in začasno imenovan v začasno skupino. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v letu 2009 prejemal plačo za 15. plačni razred in da ga je tožena stranka z ukazom z dne 12. 1. 2009 začasno in sicer od 15. 5. 2009 do zaključka naloge, razporedila na opravljanje del v začasni skupini v odseku .... V 5. točki ukaza je bilo določeno, da tožnik zadrži vse pravice, ki jih je pridobil na veljavni formacijski dolžnosti. Z ukazom z dne 14. 12. 2009 je bilo tožniku delo v delovni skupini poveljstva... podaljšano še za čas od 15. 12. 2009 do 31. 12. 2009. Od 31. 12. 2009 pa je bil tožnik razporejen z Aktom o razporeditvi z dne 15. 12. 2009 na formacijsko dolžnosti pomožnega delavca. Tožniku je bila od 31. 12. 2009 dalje priznana plača za 9. plačni razred, kamor je bila uvrščena formacijska dolžnost pomožnega delavca. Z ukazom z dne 20. 1. 2010 pa je bil tožnik od 18. 1. 2010 dalje razporejen na dela skladiščnika v kuhinji A. in mu je bila priznana plača za 9. plačni razred.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik v letu 2009 sicer formalno razporejen na formacijsko dolžnost varnostnik-receptor, vendar teh nalog ni opravljal, ker je bil v obdobju od 15. 1. 2009 do 31. 12. 2009 začasno razporejen v delovno skupino poveljstva .... Tožnik je trdil, da je v letu 2009 opravljal podčastniška dela, ki so po uredbi vrednotena z najmanj 26. plačnim razredom in navedeno je potrdila tudi priča B.B., ki je bil v letu 2009 tožniku nadrejen delavec.

7. Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo na podlagi Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 49/96 - 82/2003) in sicer 122. točke Pravil službe v SV, saj so v spornem času že veljala Pravila službe v SV, ki so bila objavljena 27. 10. 2009 (Ur. l. RS, št. 84/2009). Pravila službe v SV v 13. poglavju urejajo področje opravljanja nalog v začasnih skupinah. V 110. točki je določeno, da se pravice iz delovnega razmerja, nadomestila in službeno ocenjevanje med delom v začasni skupini, uredijo z aktom o ustanovitvi ali imenovanju začasne skupine. Delo v začasni skupini se ne šteje za začasno razporejanje na drugo formacijsko dolžnost. Dela in naloge v začasni skupini morajo biti praviloma primerljive s formacijsko dolžnostjo, z usposobljenostjo in z izkušnjami posameznika. Pravila službe v SV določajo, da se začasne skupine oblikujejo zlasti za inventure, preučitev izrednih dogodkov, preučitev in pripravo gradiv, elaboratov, projektov ipd..

8. Sodišče pa je napačno zaključilo, da tožnik ni upravičen do razlike v plači, ker ni šlo za začasno razporeditev na drugo formacijsko dolžnost v skladu z 98. členom ZObr, na podlagi katere bi mu pripadala tudi plača za to formacijsko dolžnost, ker je tožnik dela opravljal v začasni delovni skupini in ker Pravila službe v SV za delo v začasni skupinah določajo, da vojaške osebe v času začasne prerazporeditve v take skupine zadrži pravice iz svoje formacijske dolžnosti. Tožena stranka je z ukazom z dne 12. 1. 2009 odločila, da tožnik ohrani pravice iz delovnega razmerja iz formacije, na katero je formalno razporejen, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega napačno zaključilo, da je bil tožnik v letu 2009 formalno razporejen na formacijski dolžnost varnostnik - receptor s plačo za 15. plačni razred in je bil zato do te plače upravičen tudi v času opravljanja dela v začasni delovni skupini. Navedeno bi prišlo v poštev le v primeru začasnih razporeditev na nižje vrednoteno dolžnost (kar določa tudi 98. člen Zakona o obrambi). Tožnik bi obdržal enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, v kolikor bi v primeru začasnih razporeditev bila plača nižja od plače, ki jo je prejemal v času pred razporeditvijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožnik ni bil začasno razporejen na nižje vrednoteno dolžnost, saj sta tako tožnik kot tudi priča B.B. izpovedala, da je tožnik opravljal v letu 2009 v glavnem podčastniške dolžnosti, torej višje vrednotene dolžnosti.

9. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

10. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V konkretnem primeru je podana takšna situacija. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstvo v zvezi z višino plače, do katere je tožnik upravičen v času, ko je opravljal podčastniške dolžnosti, ki so vsekakor višje vrednotene dolžnosti kot dolžnosti, na katere je v spornem času bil formalno razporejen tožnik (varnostnik - receptor) bi tožniku bila odvzeta možnost za pritožbo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možen.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.