Jedro

Napačno je stališče tožnika, da ima glede te škode (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega) v razmerju do zavarovalnice položaj tretje osebe kot ostali pravdni oškodovanci.

Voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, ne more zahtevati od zavarovalnice, s katero je imel sklenjeno le obveznost zavarovanje, odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Gre namreč za škodo, ki je nastala njemu, obvezno zavarovanje pa krije le škodo, ki nastane tretjim. Pri tem ni pomembno, ali ima oškodovanec položaj posrednega ali neposrednega oškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 1.5.1989 je v prometni nesreči, katero je povzročil voznik R.I., umrla tožnikova (voznik drugega vozila udeleženega v nesreči) izvenzakonska partnerka, sam pa je prav tako utrpel poškodbe. Tožnik v tej pravdi zahteva od toženke ("svoje" zavarovalnice) plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (zunajzakonske partnerke). Meni, da ima glede te škode (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega) položaj tretje osebe v smislu četrtega odstavka 178. člena ZOR, kar pomeni, da je odgovornost tožene stranke za to škodo solidarna.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Meni, da tožnik zahteva lastno škodo. Glede na to, da je bil tožnik tudi voznik drugega vozila, udeleženega v nesreči, ne more imeti položaja tretje osebe. Zato tožena stranka za povzročeno škodo ne odgovarja solidarno. Sodišče druge stopnje se je s takšnim stališčem sodišča prve stopnje strinjalo in potrdilo sodbo.

Revizijo vlaga tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ga je mogoče glede škode (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega), kjer ima položaj posrednega oškodovanca, v razmerju do zavarovalnice šteti kot tretjo osebo (kot ostale posredne oškodovance). Zato odgovarja zavarovalnica za to škodo solidarno. Predlaga, da se reviziji ugodi in se spremeni sodba tako, da se zahtevku ugodi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V našem sistemu obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki se povzroči z uporabo vozila tretjim osebam, je kavza - podlaga zavarovanja, zavarovanje nevarnosti (rizika), da se bo premoženje lastnika vozila zmanjšalo, ker bo moral plačati oškodovancu odškodnino(1). Zato že zakon sam določa, da voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, nima pravice do odškodnine. Če bi imel pravico do odškodnine, bi to bilo ne samo v nasprotju s samo podlago obveznega zavarovanja, ki je ravno v zavarovanju rizika pred zmanjšanjem premoženja, ampak tudi s samim učinkom realizacije zavarovanja, to je ohranitvijo premoženja v primeru škodnega primera. Zavarovanec bi tako lahko v primeru škodnega dogodka celo povečal svoje premoženje (v kolikor bi bila škoda nepremoženjska) in ne zgolj ohranil, kar pa je v nasprotju z namenom zakonske ureditve obveznega zavarovanja v prometu.

Glede na povedano je logično, da v konkretnem primeru tožnik (zavarovanec) ne more zahtevati od toženke (zavarovalnice), s katero je imel sklenjeno le obvezno zavarovanje, odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Gre namreč za škodo, ki je nastala njemu, obvezno zavarovanje pa krije le škodo, ki nastane tretjim.

Pri tem pa ni pomembno, ali ima oškodovanec položaj neposrednega ali posrednega oškodovanca. Napačno je namreč stališče tožnika, da ima glede te škode, kjer ima položaj posrednega oškodovanca, v razmerju do zavarovalnice položaj tretje osebe kot ostali posredni oškodovanci. Ob takem stališču tožnik dejansko toži samega sebe. Zavarovalnica namreč na podlagi obveznega zavarovanja v primeru direktne tožbe samo vstopi v položaj zavarovanca.

Zavarovanec, ki ima torej z zavarovalnico sklenjeno zgolj obvezno zavarovanje, ne more zahtevati od nje odškodnine ne za neposredno ne za posredno škodo. Proti "svoji" zavarovalnici je lahko uspešen le v primeru sklenjenega AO plus zavarovanja (za nepremoženjsko škodo) ter kasko zavarovanja (za premoženjsko škodo), kar pa tožnik v obravnavanem primeru ni zatrjeval. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zato zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Obvezno zavarovanje odgovornosti je torej premoženjsko zavarovanje, ker se se zavarujemo pred rizikom zmanjšanja premoženja.