Jedro

Obtoženca sta delovala v sklopu skupnega dogovora o tekmovanju in tako soprispevala k konkretni nevarnosti za življenje in telo prisotnih oseb, v posledici katere je prišlo tudi do hujše posledice, vendar je potrebno trk enega od soobtožencev v oškodovanca šteti za odločilen odstop od dogovora obtožencev, v smislu nenaklepnega ekscesa, za katerega "sostorilec" ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožbe državne tožilke, zagovornika obtoženega A. A. in zagovornika obtoženega B. B. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.320,00 EUR, obtoženi B. B. pa sodno takso v znesku 870,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. točki in 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 324. člena KZ-1, obtoženega B. B. pa za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. točki in 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je izreklo kazen šest let zapora in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let od pravnomočnosti sodbe, obtoženemu B. B. pa kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta in šest mesecev od pravnomočnosti sodbe. Oškodovano družbo Zavarovalnico X je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da morata obtoženca na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP pa morata obtoženca plačati tudi nagrado in potrebne izdatke svojih zagovornikov.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila državna tožilka ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da „ugotovi“, da sta obtoženca v sostorilstvu storila kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. točki in 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 324. člena v zvezi z 20. členom KZ-1; nato pa izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da obtoženemu B. B. izreče kazen osem let in šest mesecev zapora ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let od pravnomočnosti sodbe, obtoženemu A. A. pa kazen devet let zapora ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let od pravnomočnosti sodbe.

3. Zoper sodbo je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložil tudi zagovornik obtoženega A. A. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca „pogojno obsodi na zaporno kazen“ oziroma podredno, da ga „obsodi na nepogojno zaporno kazen do dveh let zapora“ oziroma še podredno na „nepogojno zaporno kazen treh let“ ter mu izrečeno zaporno kazen nadomesti z delom v splošno korist in podredno z vikend zaporom.

4. Sodbo s pritožbo izpodbija tudi zagovornik obtoženega B. B., in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izreku o kazni spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, podredno pa, da mu izreče kazen šest mesecev zapora, ki naj se izvrši z delom v splošno korist. 5. Na pritožbo državne tožilke je zagovornik obtoženega B. B. podal odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., zavrne kot neutemeljeno.

6. Pritožbe niso utemeljene.

**Glede vzporedne vožnje in tekmovanja**

7. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. uvodoma navaja, da v danem primeru niso izkazane izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, kot so naštete v obtožbi, razen prekoračene hitrosti, zato sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in pri tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Glede očitka, da je obtoženi A. A. vozil vzporedno z obtoženim B. B. vsaj 300m, po voznem pasu, namenjenem za vožnjo v nasprotno smer, in da sta obtoženca pri vožnji med seboj tekmovala, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki se je oprlo zlasti na izpovedbe zaslišanih prič C. C., D. D. in E. E. Pritožbeno sodišče poudarja, da so izvedenca ter izvedena priča skladno pojasnili, da iz sledov na cesti ni mogoče sklepati, ali je obtoženi A. A. vozil po levem ali desnem voznem pasu (tako denimo izvedenec F. F. v izvedenskem mnenju, l. št. 610), da pa je do trka prišlo na levem voznem pasu. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z načelom proste presoje dokazov in se za ugotovitev dejstev, ki jih ni bilo mogoče ugotoviti s pomočjo izvedencev, oprlo na druge dokaze, zlasti izpovedbe prič. Pri tem zagovornik obtoženega A. A. očividcem očita neverodostojnost in njihove izpovedbe podrobno primerja z ugotovitvami izvedencev oziroma strokovnjakov, zlasti glede prevožene razdalje in hitrosti vožnje, čeprav je povsem običajno, da prihaja pri laičnih ocenah prič do pričakovanih odstopanj, povezanih s subjektivnim dojemanjem časa, razdalje in hitrosti. Prav tako pritožbeno sodišče zavrača povsem neutemeljene pritožbene očitke zagovornika obtoženega A. A. glede zatrjevanih „nelogičnosti“ v izpovedbi priče E. E., saj je navedena priča izpovedovala jasno, koherentno, smiselno in prepričljivo. Zato manjša odstopanja v izpovedbah prič glede hitrosti vožnje ali dolžine poti v kontekstu vseh izvedenih dokazov nikakor ne morejo vplivati na nedvomno pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje (tč. 11 izpodbijane sodbe), da je obtoženec A. A. vsaj 300m vozil po levem voznem pasu, vzporedno z obtoženim B. B., saj so prav vse priče povsem skladno in prepričljivo izpovedale, da sta obtoženca vozila vzporedno in s preveliko hitrostjo (str. 42 izpodbijane sodbe, zadnja poved). Navedene izpovedbe prič pa so prepričljivo ovrgle obtoženčev zagovor, da naj bi na levi vozni pas zavil šele, ko je obtoženi B. B. pričel pred njem zavirati in se je obtoženi A. A. skušal na ta način izogniti trčenju z vozilom soobtoženca. Vse navedeno je jasno in ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na izpodbijano sodbo, v skladu s standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb.1

9. Čeprav zagovornik obtoženega A. A. uvodoma trdi, da ne nasprotuje ugotovljeni hitrosti vožnje, pa v nadaljevanju navaja, da naj bi postavljena izvedenca dr. G. G. in F. F. napačno ugotovila hitrost vožnje vozila Audi A4, saj naj bi njuni zaključki temeljili na izpovedbah prič. Čeprav drži, da sta izvedenca skladno pojasnila, da zaradi pomanjkanja sledov ni mogoče izračunati hitrosti vozila Audi A4, pa sta na hitrost sklepala na podlagi preostalih podatkov, s katerimi sta razpolagala. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je izvedenec dr. G. G. do ugotovitve, da sta obtoženca v trenutku trčenja vozila z enako hitrostjo, prišel že ob izdelavi prvotnega izvedenskega mnenja, preden je bil seznanjen z izpovedbami očividcev in ko je sledil zagovoru obtožencev, da sta vozila en za drugim (str. 12 izvedenskega mnenja z dne 13. 10. 2014). Enako je izvedenec F. F. na strani 22 svojega izvedenskega mnenja zaključil, da sta obtoženca vozila z enako hitrostjo tudi, če držijo navedbe obtoženega A. A., da je vozil za vozilom obtoženega B. B. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi izvedenca določila hitrost vozila Audi A4 glede na izpovedbe prič. Sicer pa je dokazno oceno napravilo sodišče prve stopnje, ki je glede na pojasnila izvedencev o vplivu načina vožnje na hitrost vozil obtožencev in upoštevajoč kontekst preostalih dokazov utemeljeno zaključilo, da sta oba avtomobila vozila s hitrostjo najmanj 160 km/h in se gibala vzporedno (tč. 33 izpodbijane sodbe).

10. Sodišče prve stopnje je v točki 45. izpodbijane sodbe nadalje ugotovilo, da je bila vzporedna vožnja obtožencev z visoko hitrostjo najmanj 160 km/h po ravni cesti, v naselju in sredi dneva, odraz tekmovanja med obtožencema, ko sta s svojo vzporedno vožnjo cesto K. spremenila v dirkališče. Pritožbeno sodišče se takšnemu zaključku pridružuje, saj je navsezadnje priča E. E. zaslišana v preiskavi dne 30. 6. 2015 izpovedala (in svojo izpoved potrdila na glavni obravnavi), da se je iz stranske ulice najprej pripeljal eden od črnih Audijev (iz zagovorov obtožencev je bilo ugotovljeno, da gre za avtomobil obtoženega B. B.), ki je pripeljal hitro, s sprednjim delom vozila zapeljal na cestišče, potem pa se je na cestišču ustavil, da ga je morala priča E. E. obvoziti. Nato sta pričo prehitela dva črna Audija in pred njo ves čas vozila vzporedno. Iz navedenega izhaja, da se je obtoženi B. B., ki je prvi speljal s parkirišča lokala, preden se je vključil na glavno cesto ustavil in počakal, da ga je dohitel oziroma se mu na cesti pridružil še obtoženi A. A., da sta nato obvozila vozilo E. E. in skupaj pričela z vožnjo. Navedeno pa kaže na njun skupni namen tekmovati, saj je za efektivno tekmovanje v hitrosti pomembno, da vsi udeleženci dirko pričnejo hkrati. Pritožbeno sodišče tako nikakor ne dvomi v ustrezno in prepričljivo obrazložen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta obtoženca vozila vzporedno in medsebojno tekmovala. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, niti zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot mu v pritožbi neutemeljeno očita zagovornik obtoženega A. A. **Glede stanja cestišča**

11. V zvezi z očitkom, da je bila cesta v času izvršitve očitanih kaznivih dejanj mokra, pa obtoženca nista prilagodila hitrosti razmeram na cesti, pritožba zagovornika obtoženega A. A. navaja, da so priče C. C., E. E., H. H. in I. I. izpovedale, da je bilo vozišče suho. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaznava prič ne more vplivati na pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo vozišče mokro in spolzko, saj slednje izhaja iz zapisnika o ogledu, ki ga je sestavil policist J. J. (l. št. 54), fotografij kraja dejanja (l. št. 69-130) ter iz zapisnika o ogledu, ki ga je sestavila preiskovalna sodnica (l. št. 1 v vloženem spisu na l. št. 146) . Da je kritičnega dne deževalo vse do 16.50 ure potrjuje tudi poročilo Agencije Republike Slovenije za okolje (l. št. 835). Nenazadnje pa je tudi obtoženi B. B. v svojem zagovoru tako v preiskavi, kot tudi na glavni obravnavi navedel, da je bilo vozišče spolzko, mestoma malo mokro.

**Glede povzročitve neposredne nevarnosti**

12. Zagovornik obtoženega A. A. v nadaljevanju navaja še, da obtoženemu A. A. ni bilo dokazano, da se je zavedal in privolil v povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe, saj ni bilo dokazano, da so se ob cesti nahajali ljudje ali da bi se obtoženi A. A. zavedal, da se v B. B. avtomobilu nahaja tudi sopotnik – H. H. Ob tem se pritožba sklicuje na povsem neprimerljivo zadevo I Ips 62862/2010 (ki se nanaša na storilca, ki je vozil pod vplivom alkohola) ter na teoretična stališča prof. dr. Damjana Korošca o smiselnosti kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1, ki pa ne morejo biti relevantna za sodišče, ki je vezano na lex lata in ne na lex ferenda.

13. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1 zadošča že konkretna ogrozitev življenja ali telesa enega udeleženca cestnega prometa, kar pomeni, da sta obtoženca ta zakonski znak nedvomno izpolnila že s tem, ko sta za potrebe medsebojnega tekmovanja ogrozila drug drugega,2 pa tudi tretje osebe (tč. 45 izpodbijane sodbe), in pri tem delovala z eventualnim naklepom, kot je pravilno ugotovilo in prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje (tč. 52 na str. 64 izpodbijane sodbe).

**Glede soprispevka oškodovanca**

14. V zvezi z oškodovančevo vožnjo zagovornik obtoženega A. A. sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi iz izpodbijane sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih in ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi v sodbi in vsebino izvedenih dokazov. Pritožnik povzema izjavi dr. G. G. z glavne obravnave dne 31. 5. 2018, da bi se on „odločil drugače“ in „da bi morda potegnil“ ter trdi, da je izvedenec s tema izjavama prišel sam s seboj v nasprotje. Navedeno ne drži. Pritožnik trga posamične izjave dr. G. G. iz konteksta. Dr. G. G. je na glavni obravnavi pojasnil, da se je oškodovanec na cesto vključil s primerno hitrostjo, okrog 20 km/h (str. 5 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 31. 5. 2018); da sta bila obtoženca v tem trenutku dovolj oddaljena, da je oškodovanec utemeljeno ocenil, da se bo lahko varno vključil, ob predpostavki, da bi obtoženca spoštovala hitrostno omejitev; ter da oškodovanec zaradi zornega kota – ker sta se vozili obtožencev premikali v smeri njegovega pogleda – ni bil sposoben oceniti njune hitrosti (str. 9 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 31. 5. 2018). Nadalje je dr. G. G. odgovarjal tudi na hipotetična vprašanja obrambe, in sicer je pojasnil, da bi sam kot strokovnjak prav tako speljal oziroma „potegnil“, saj je bila razdalja najmanj 120m zadostna za varno vključitev, da pa bi se morda drugače odločil, če bi ga denimo ravno spremljali policisti (str. 10 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 31. 5. 2018). Tudi izvedenec F. F. je na strani 24 izvedenskega mnenja zapisal, da je oddaljenost vozila obtoženega A. A. oškodovancu omogočala varno vključevanje, upoštevajoč dovoljeno hitrost vožnje po prednostni cesti. Tudi v tem delu pritožnik napačno, izkrivljeno in iztrgano iz konteksta razlaga zaključek izvedenca F. F., da je razdalja oškodovancu omogočala varno vključevanje, saj je izvedenec izrecno dostavil, da to drži zgolj, če udeleženci v prometu upoštevajo dovoljeno hitrost vožnje po prednostni cesti.

15. Nadalje pritožnik trdi, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da vsebnost THC v oškodovančevi krvi ni vplivala na njegovo vožnjo. V oškodovančevi krvi je sicer po obdukciji inštitut za sodno medicino ugotovil prisotnost THC, vendar le v koncentraciji med 2 in 3 ng/mL (l. št. 415). Zato se pritožbeno sodišče tudi v tem delu pridružuje pravilnemu in prepričljivo obrazloženemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila koncentracija THC v oškodovančevi krvi tako nizka, da ni mogla pomembneje vplivati na oškodovančevo pozornost ali bistveno podaljšati njegovega reakcijskega časa oziroma da ni odločilno prispevala k nastanku obravnavanega dogodka (tč. 42 izpodbijane sodbe).

**Glede sostorilstva**

16. Pritožba državne tožilke izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj trdi, da naj bi obtoženca kaznivo dejanje po 2. točki ter 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 324. člena KZ-1 storila v sostorilstvu. Pritožbeno sodišče takšno pritožbeno naziranje zavrača in pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v točki 54 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je potrebno A. A. trk v oškodovanca – kot hujšo posledico, ki dopušča le malomarnostni odnos storilca (28. člen KZ-1) – šteti za odločilen odstop od dogovora obtožencev, v smislu nenaklepnega ekscesa, za katerega „sostorilec“ tipično ne odgovarja.3 Navedeno izhaja že iz prvega odstavka 40. člena KZ-1, ki določa, da se storilec in sostorilec kaznujeta v mejah svojega naklepa ali malomarnosti.

17. Državna tožilka trdi tudi, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zaključilo, da obtoženca nista delovala v sostorilstvu, hkrati pa je na več mestih navedlo, da gre le naključju pripisati, da je v oškodovančevo vozilo trčil prav obtoženi A. A. in ne obtoženi B. B. ter da je obtoženi B. B. s tem, ko je pospeševal in obtoženega A. A. ni spustil mimo, ko ga je ta skušal prehiteti, prispeval k povzročitvi nevarne situacije, v kateri je prišlo do smrti oškodovanca. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugotovilo, da sta obtoženca delovala v sklopu skupnega dogovora o tekmovanju in tako soprispevala k konkretni nevarnosti za življenje in telo prisotnih oseb, v posledici katere je zaradi naključja – ki pri posledicah malomarnih ravnanj vselej igra pomembno vlogo – prišlo tudi do hujše posledice, za katero pa kazensko odgovornost lahko pripišemo le obtoženemu A. A., kot že pojasnjeno zgoraj. V skladu z navedenim zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi bila izpodbijana sodba nejasna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka.

**Glede kazenske sankcije**

18. Pritožba zagovornika obtoženega B. B. je usmerjena v odločbo o kazenski sankciji, ki pa jo s svojimi pritožbami izpodbijata tudi zagovornik obtoženega A. A. ter državna tožilka. Zagovornika obtožencev se zavzemata za omilitev kazenske sankcije, medtem ko državna tožilka meni, da so izrečene kazni prenizke. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo predvsem, da je premajhno težo namenilo določenim okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni. Pritožba zagovornika obtoženega B. B. se opira tudi na primere iz sodne prakse, ki pa so povsem neprimerljivi, saj noben od primerov ne zajema tolikšne količine raznolikih kršitev, kot obravnavani. V skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij pritožbeno sodišče ugotavlja, da so okoliščine obravnavanega primera izrazito specifične in izpostavlja zlasti dejstvo, da sta obtoženca s tem, ko sta sredi dneva javno cesto v naselju povsem zavedno in naklepno spremenila v svoje zasebno dirkališče, po dejanju pa so ju bolj skrbele materialne posledice kot dobrobit oškodovanca, pokazala objestnost, predrznost ter indiferenco do varnosti drugih oseb v izraziti meri, ki odstopa od tovrstnih primerov, kar je nedvomno pomembno vplivalo na izbiro in odmero kazenske sankcije (tč. 48 in 50 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se tako tudi glede kazenske sankcije v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, ki je povsem ustrezno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, utemeljeno izbralo izrek zaporne kazni (tč. 57 izpodbijane sodbe) in obtožencema odmerilo glavno in stransko kazen v povsem primernem trajanju (tč. 59 in 60 izpodbijane sodbe), obtoženemu B. B. pa utemeljeno izreklo še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila (tč. 61).

19. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa ni niti zagrešilo bistvenih kršitev kazenskega postopka niti kršilo kazenskega zakona, prav tako je pravilno odločilo tudi o kazenski sankciji. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker obtoženca s pritožbama nista uspela, jima je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP v plačilo naložilo tudi sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Obtoženi A. A. je tako dolžan plačati sodno takso v znesku 1.320,00 EUR, skladno s tar. št. 7116, 7119 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), obtoženi B. B. pa sodno takso v znesku 870,00 EUR, skladno s tar. št. 7114, 7119 in 7122 Taksne tarife ZST-1. 1 Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13. 11. 2014. 2 Sodba VSRS I Ips 97490/2010 z dne 20. 1. 2014 3 Ambrož Matjaž, Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 90.