13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 6. julija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 121/2002 z dne 14. 1. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njegov zahtevek za plačilo razlik v plači in od te razlike kapitaliziranih zamudnih obresti. Štelo je, da sta nižji sodišči materialnopravno pravilno presodili, da je bila plača pritožniku znižana zakonito in da mu listina o znižanju plač ne daje pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju, temveč le pravico sodelovati v lastninskem preoblikovanju podjetja v višini vrednosti, ki izhaja iz te listine. Denarna obveznost delodajalca do delavca ne obstaja. Delavec zato tudi nima pravice do zamudnih obresti iz tega naslova.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje stališču o zakonitem znižanju plač. Posledično meni, da je šlo za neupravičeno obogatitev delodajalca, zaradi česar ni moglo priti do zastaranja. Morebitno zastaranje naj bi pretrgal tudi poziv delodajalca k sodelovanju v procesu lastninjenja. Vrhovnemu sodišču očita, da je ignoriralo njegove navedbe in odločalo pristransko. Izpodbijana odločitev pa naj bi tudi odstopala od sodne prakse, kar utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 469/99. Vrhovno sodišče naj tudi ne bi spoštovalo pravnega reda države, ker je s povratnim učinkom uporabilo Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - ZLPP). Uveljavlja kršitve 22., 23., 25., 49., 66. in 155. člena Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo po Odvetniški tarifi.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi nasprotuje zaključkom Vrhovnega sodišča o zakonitosti znižanja plač in o pravni naravi listine, izdani za potrebe sodelovanja v procesu lastninjenja, so po svoji vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje, da naj bi po njegovem mnenju materialnopravno nepravilna sodna odločba pomenila tudi kršitev njegovih pravic iz 49. in 66. člena Ustave, pri čemer pa si očitno zmotno razlaga vsebino omenjenih ustavnih pravic.

Omenjeni pravici mu namreč ne zagotavljata, da bo sodišče v sporu odločilo pravilno.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave, ki naj bi jo storilo Vrhovno sodišče s pristranskim odločanjem. Ta očitek pritožnika je namreč povsem pavšalen, zgolj pritožnikovo nezadovoljstvo z izpodbijano sodbo pa še ne pomeni kršitve te ustavne pravice.

5.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil pritožnikov očitek o odstopu od enotne sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je namreč lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnik zgolj s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča ne more očitati odstopa od sodne prakse Vrhovnemu sodišču.

6.V zvezi z očitkom pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe, je treba najprej pojasniti, da bi bil lahko ta očitek relevanten z vidika 22. in ne 25. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik. Pravico stranke, da se revizijsko sodišče opredeli do bistvenih navedb revizije, zagotavlja namreč 22. člen Ustave. Sicer pa tudi za ta pritožnikov očitek velja, da je neobrazložen in kot takšen ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice.

7.Na kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preizkuša, ali so bile pritožniku z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ta določba Ustave pa to ni.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan