Jedro

Institut kaznovanja oseb, ki v vlogah žalijo sodišče, ne varuje neposredno časti in dobrega imena konkretnega sodnika, pač pa je ugled sodstva in avtoriteta sodne oblasti tista dobrina, ki se varuje s 109. členom ZPP. Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva. Samo navajanje napak sodišča še ni žaljivo, če ostane v mejah dostojnosti.

Stranka oziroma njen pooblaščenec ima pravico do tega, da si ustvari mnenje o (ne)pristranskosti sodnika. Pravico imata tudi, da izrazita morebitne dvome v sodnikovo pristranskost, pri čemer mora biti ta dvom argumentiran in izražen na nežaljiv način.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pooblaščenko tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 600,00 EUR.

Proti sklepu se pritožuje pooblaščenka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa v celoti razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in izrečeno kazen zniža. Navaja, da mora sodišče, ki se odloči za uporabo 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva in tudi pravice do pritožbe. V konkretnem primeru sodišče teh vidikov ne upošteva v zadosti meri. Glede zatrjevanj o arbitrarnosti sojenja (prva alineja sklepa) pritožnik navaja, da ni želel biti žaljiv, niti po mnenju pritožnika beseda „arbitrarno“ ni objektivno žaljiva. Gre za izraz, ki ga v zvezi z očitki, da je sodba napačna oziroma, da je brez razumne pravne obrazložitve, ves čas uporablja tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi Ustavno sodišče RS. Razpravljajoči sodnik je v Pojasnilih k navedbam o kršitvi določb pravdnega postopka v odebeljenem tisku in podčrtano zapisal, da so “pritožbene trditve tožencev za podpisanega sodnika na meji žaljivosti“. Navedeni zapis je pritožnik kritično ocenil v prepričanju, da sodnik ne varuje ugleda in avtoritete sodstva v celoti, pač pa želi zaščititi svojo lastno verodostojnost in se pri tem po mnenju pritožnika povsem nepotrebno spušča na osebno raven. Zato je bila v sporni vlogi izpostavljena „osebna prizadetost“ razpravljajočega sodnika in njegova „užaljenost“, ki jo je prvi izpostavil ravno razpravljajoči sodnik. Glede očitkov iz druge alineje izpodbijanega sklepa pritožnica navaja, da je v vlogi utemeljeno opozorila na nežaljiv način, da je razpravljajoči sodnik presegel pooblastila, ki mu jih daje ZPP, ob tem pa si pritožnica ni mogla ustvariti drugačnega mnenja kot to, da si razpravljajoči sodnik osebno prizadeva za potrditev sodbe na instančnem sodišču, kar je nenazadnje pričakovano tudi po človeški plati. Nikakor ni bil pritožnikov namen napadati sodni sistem ali jemati kredibilnost prvostopenjskemu ali pritožbenemu sodišču. Glede očitkov iz tretje alineje pa pritožnica trdi, da v svoji vlogi ni navajala, da je sodnik strahopetec oziroma takšne vrednostne sodbe ni želela podati. Samo dejstvo, da se pojasnila v pretežni meri nanašajo na pritožbo tožene stranke, pa je pritožnik ocenil kot pristranskost prvostopenjskega sodišča. Pritožnik očita sodišču prve stopnje tudi kršitev pravdnega postopka, saj je izpodbijani sklep izdalo po zaključku glavne obravnave, pri čemer je bilo najkasneje z izdajo sodbe oziroma s pojasnili z dne 10.6.2009 delo prvostopenjskega sodišča zaključeno, zato le to, izpodbijanega sklepa ne bi smelo izdati. Poleg tega sodišče pritožniku s tem, ko ga ni obvestilo o tem, da ga namerava kaznovati, pred izdajo sklepa tudi ni dalo možnosti, da se o tem izreče, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Pritožnik na koncu očita sodišču prve stopnje, da ni pojasnilo, kako je prišlo do odločitve o višini kazni.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pritožnico kaznovalo zaradi vsebine vloge, naslovljene „Odgovor na pojasnila k navedbam o kršitvah določb pravdnega postopka“, s katero naj bi po mnenju sodišča prve stopnje s slabšalnimi vrednostnimi sodbami in nepotrebnimi napadi poskušala vnesti nezaupanje v delo sodišča. Institut kaznovanja oseb, ki v vlogah žalijo sodišče, ne varuje neposredno časti in dobrega imena konkretnega sodnika, pač pa je ugled sodstva in avtoriteta sodne oblasti tista dobrina, ki se s 109. členom ZPP varuje. Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva. Samo navajanje napak sodišča še ni žaljivo, če ostane v mejah dostojnosti. Upoštevajoč navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenka tožencev z očitki v odgovoru na pojasnila ni prekoračila tiste meje, ko bi ostri kritiki lahko pripisali negativno vrednostno sodbo glede sodne veje oblasti, kar bi bila podlaga za kaznovanje na podlagi 109. člena ZPP.

Prvi očitek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pooblaščenki tožencev je, da je v svoji vlogi uporabila termin „arbitrarno sojenje“, ki naj bi se v dani konotaciji izkazal za izredno žaljiv in predstavlja vrednostno oceno, ki je žaljiva že sama po sebi. Pri tem pa naj bi sklicevanje na osebni interes sodnika, ki naj bi bil podlaga za arbitrarno odločanje, kazalo na skorumpiranost sodnika.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi pooblastila iz 2. odst. 345. člena ZPP izdalo pojasnila k navedbam o kršitvah določb pravdnega postopka, v katerih se je opredelilo do kršitev, ki sta jih tožena in tožeča stranka očitali sodišču v svojih pritožbah zoper sodbo in sklep. Navedena pojasnila je sodišče podalo izčrpno in obširno ter se mestoma opredeljevalo ne zgolj glede očitanih postopkovnih kršitev, pač pa tudi do očitane zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razumen je zaključek pooblaščenke tožencev, da je glede na obširnost pojasnil mogoče sklepati, da ima prvostopenjski sodnik osebni interes, da predmetna sodba obstane taka kot je, saj je sodnik ponudil izčrpne argumente v pojasnilih, s katerimi je zavračal pritožbene očitke. Takšna kritika tudi ne more biti žaljiva, glede na to, da je običajno vsakemu sodniku, ki za svojo odločitvijo stoji in verjame v njeno pravilnost, tudi v interesu, da njegova odločitev doživi potrditev na instančnem sodišču. Tudi očitek arbitrarnosti ni razumeti kot napad na sodno vejo oblasti, še posebej upoštevajoč dejstvo, da Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS navedeni izraz redno uporabljata v zvezi z očitki, da je sodba napačna oziroma da je brez razumne pravne obrazložitve. Ob povedanem so zaključki sodišča prve stopnje, da sklicevanje na osebni interes pri odločanju utegne kazati na skorumpiranost sodnika, napačni in neutemeljeni glede na sicer ostro besedilo sporne vloge, iz besedila katere pa ni mogoč zaključek, da je osebnemu interesu sodnika za potrditev sodne odločbe botroval še kakšen drug razlog kot želja po potrditvi njegove odločitve.

Drugi očitek sodišča prve stopnje pooblaščenki tožencev je, da je bila žaljiva z navedbami o prekomernem osebnem prizadevanju prvostopenjskega sodnika za potrditev sodbe na instančnem sodišču, na katerega naj bi želel tudi vplivati, kar naj bi bilo žaljivo že samo po sebi, žaljivo pa naj bi bilo tudi za sodišče druge stopnje, saj izražajo dvom v njegovo samostojnost, neodvisnost in nepristranskost pri odločanju.

O očitkih glede prizadevanja prvostopenjskega sodnika za potrditev sodbe se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Tudi zaključki pooblaščenke toženih strank, da si sodnik prekomerno osebno prizadeva za potrditev sodbe, so glede na obširnost pojasnil, ki so obsežnejša celo od same sodbe in kot že povedano presegajo pooblastila, dana sodišču prve stopnje v 345. členu ZPP, razumljivi, njihovo izražanje v sporni vlogi pa glede na način, na katerega jih je pooblaščenka podala, ne ustreza kriteriju žaljivosti, kot je to napačno ocenilo sodišče prve stopnje. Očitek, da želi prvostopenjski sodnik vplivati tudi na pritožbeno sodišče, je pooblaščenka tožencev podala v povezavi s sicer neutemeljenim, vendar argumentiranim očitkom glede pristranskosti sodnika. Stranka oziroma njen pooblaščenec ima pravico do tega, da si ustvari mnenje o (ne)pristranskosti sodnika. Pravico imata tudi, da izrazita morebitne dvome v sodnikovo pristranskost, pri čemer mora biti ta dvom argumentiran in izražen na nežaljiv način. Navedba, da želi sodnik očitno vplivati tudi na pritožbeno sodišče, predvsem v luči samega besedila pojasnil, kjer se je prvostopenjski sodnik opredeljeval do samih pritožbenih navedb, ne more pomeniti takšnega posega v ugled sodstva, da bi bilo potrebno pravico do izjavljanja omejiti.

Tretji očitek sodišča prve stopnje pooblaščenki tožencev pa je, da njene navedbe, da sodišče potihoma pritrjuje argumentom ene od pravdnih strank, a si tega ne upa na glas povedati, kažejo na vrednostno oceno, da je sodnik strahopetec.

Res je, da ocena pooblaščenke tožene stranke glede tega, v kakšni meri se je sodišče opredeljevalo do navedb ene in druge stranke, ni neobjektivna. Glede na obsežnejšo in podrobnejšo pritožbo tožencev je razumljivo, da so obsežnejši tudi odgovori na pritožbene navedbe tožencev. S tem, ko se je sodišče v pretežni meri opredeljevalo do navedb tožencev, ni ravnalo pristransko. Zgolj zaradi napačne ocene in zaključkov pooblaščenke toženih strank, ki so neutemeljeni, pa ni nujno podan dejanski stan, na podlagi katerega je mogoče šteti, da je pooblaščenka v vlogi žalila sodišče. Ne drži ocena sodišča, da je pooblaščenka uporabila „trde besede“. Niti te besede ne morejo biti objektivno žaljive, da je pa sodnik strahopetec, pa ni zaključila pooblaščenka, pač pa sodnik sam, pri tem pa tudi takšen zaključek sodnika glede na besedilo vloge, ni na mestu.

Vloga, zaradi katere je sodišče prve stopnje kaznovalo pooblaščenko tožencev, res kritizira delo sodišča prve stopnje ter sodniku očita napačne odločitve zaradi domnevne pristranskosti. Vendar glede na to, da je pooblaščenka tožencev očitke pristranskosti argumentirala (s sicer neprepričljivimi in tudi neutemeljenimi argumenti) ter da je sporno vlogo podala kot del pritožbenega postopka in kot odgovor na več kot izčrpna pojasnila glede očitanih kršitev, je kljub ostrini kritike pooblaščenka tožencev ostala v še dopustnih mejah pravice do izjavljanja in ji posega v ugled in spodkopavanja avtoritete sodne veje oblasti ni mogoče očitati.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pooblaščenke ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 5. alineje 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo.