Jedro

Tožnik s pavšalnimi navedbami, da bi mu z rušitvijo garaže nastala težko popravljiva škoda, ne da bi to izkazal, ni izkazal obstoja težko popravljive škode kot predpostavke za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota C. z dne 30. 9. 2008, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo garaže tlorisnih dimenzij okoli 5,00 m x 5,00 m, z dvokapno streho s slemenom pravokotno na cesto na zemljišču s parc. št. 16 k.o..., in da mora to nelegalno gradnjo odstraniti do 30. 5. 2009 in zemljišče vzpostaviti v stanje, kot je bilo pred začetkom gradnje, na svoje stroške.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik predlagal na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, da tožnik težko popravljive škode ni izkazal na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter še dodaja: glede na to, da je bil sporni objekt zgrajen leta 1972 in torej očitno več kot 35 let ni nikogar motil, opozarja, da javni interes za takojšno rušitev objekta, ki stoji že 35 let, vsekakor ne more biti večji od njegovega interesa kot inšpekcijskega zavezanca, da se izvršitev izpodbijanega akta zadrži do pravnomočne sodne odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katero se sklicuje tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik težko popravljive škode ni izkazal na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Njegovih pavšalnih navedb, da bi se mu z rušitvijo garaže prizadejala težko popravljiva škoda, ne da bi to izkazal, namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot utemeljen dokaz za ugoditev zahtevi. Tožnik pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more izkazati nastanka težko popravljive škode, s tem, da bo s tožbo zoper osebo, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik, uveljavljal vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo na svoje ime, nato pa bo navedeno gradnjo legaliziral. Obravnavani inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja, ki je predmet tega upravnega spora, mu je bil namreč izrečen prav zato, ker tega še ni storil, in je torej njegov objekt zgrajen brez potrebnih dovoljenj ter ga je zato treba porušiti. Težko popravljive škode torej ni mogoče uveljavljati v primeru, če tožnik ni sam v 35 letih, kot sam navaja, da obravnavana objekta stojita, uredil njune legalizacije.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 82. in določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.