Jedro

23.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnikove trditve o opravljanju vseh del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta nasprotujejo njegovi izjavi, da ni razlik med zahtevnimi in najzahtevnejšimi preiskavami. Tožnik je izpovedal le, da o takšni delitvi ni bilo nikoli govora, pri čemer tudi nadrejeni D. D. in B. B. nista prepričljivo in konkretizirano pojasnili praktičnih razlik oziroma diferenciacije med zahtevnejšimi in najzahtevnejšimi preiskavami. Razlikovalni element je vsebovan zgolj v formalnem opisu delovnih mest višjega kriminalističnega inšpektorja (opravljanje najzahtevnejših forenzičnih preiskav) in kriminalističnega inšpektorja specialista (opravljanje zahtevnih forenzičnih preiskav). Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v oddelku A. v praksi ni bilo razlik glede na stopnjo zahtevnosti preiskave in da je tožnik opravljal enake preiskave kot zaposleni na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na rutinske preiskave grobišča oziroma analizo DNK kosti ter izračune LR mešanih sledi kot delu osnovnega izvedenstva, saj navedeno v praksi ni predstavljalo razlikovalnega elementa primerjanih delovnih mest.

11.Upoštevaje zgornja stališča Vrhovnega sodišča RS ni relevantno pritožbeno sklicevanje na listine ter izpovedi tožnikovih nadrejenih in sodelavcev v oddelku A. o postopku napredovanja in o pobudah v zvezi s problematiko drugačnega vrednotenja delovnega mesta kriminalističnega inšpektorja. Ti dokazi dodatno potrjujejo trditve tožnika o dejanskem opravljanju delov drugega, zahtevnejšega delovnega mesta, ne dokazujejo pa ustne sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnika s toženko oziroma njenim predstojnikom (generalnim direktorjem Policije).

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152.a člen ZJU).

24.Pritožbena navedba, da napovedi tožnika niso bile usmerjene v izboljšave dela, pač pa je na ta način ustrahoval tehnike, nanje vpil in jim grozil, da bo dosegel, da bodo vsi dobili odpoved, ker so nesposobni in neuporabni, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka ni zatrjevala in izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla uveljavljati do konca glavne obravnave.

12.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadnji odstavek 17. člena ZDR-1, ki določa, da na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (oziroma 53. člena ZJU). V obravnavanem primeru so bile namreč v pisni obliki že izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, vključno z nazivom delovnega mesta, in torej že pojmovno ne gre za situacijo iz citirane določbe ZDR-1. Pisno določene sestavine pogodbe o zaposlitvi se le z dejanskim opravljanjem nalog višje vrednotenega delovnega mesta niso mogle spremeniti v smislu trajne spremembe pogodbe glede delovnega mesta (smiselno prim. VIII Ips 122/2017, ki se sicer nanaša na sestavino kraja opravljanja dela). Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati, da je prišlo do spremembe pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist - forenzični izvedenec. Pogodba se spremeni, če na to pristane tudi toženka oziroma predstojnik v njenem imenu, do česar pa ni prišlo. Posledično so neutemeljeni tudi pavšalni očitki kršitve pravic iz 14., 33., 34. in 49. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 31. člen ZDR-1, ki ureja vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma njene sestavine. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZJU se namreč za sestavine pogodbe o zaposlitvi ne uporabljajo določbe splošnih predpisov o delovnih razmerjih.

Izrek

25.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal dodatno nalogo nadomeščanje vodje oddelka, dokazuje pooblastilo vodje oddelka B. B. z dne 6. 8. 2019 za nadomeščanje in usklajevanje dela. Četudi tožnik v nadaljevanju ni dejansko opravljal vodstvenih nalog, kot to navaja pritožba, zadošča, da ga je toženka za to pisno pooblastila (s čimer je bil upravičen opravljati vodstvene naloge).

13.Pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi bil zaključek sodišča o neobstoju ustne pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z dokazi v spisu. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če ne vsebuje razlogov o dejstvih oziroma dokazih, ki niso pomembna oziroma če dokazna ocena ni pravilna (za kar se neuspešno zavzema pritožba). Po presoji pritožbenega sodišča je preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih okoliščinah, ki so bile pomembne za presojo soglasja volj strank v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi. Ker iz prvostopenjske obrazložitve izhajajo ustrezni razlogi tako dejanske kot pravne narave, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, so posledično neutemeljene tudi pavšalne pritožbene navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena URS.

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VII. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

26.Pritožba navaja, da ločevanje primerjalnih in spornih vzorcev pri postopku analize ni bilo zamisel tožnika, temveč C. C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno niti ni odločilnega pomena, saj prvostopenjska dokazna ocena ne temelji na okoliščini, ki jo izpostavlja pritožba.

"VII. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.385,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila."

14.S sklicevanjem, da je bil obsežen dokazni postopek izveden le glede denarnega zahtevka, ne pa tudi glede nedenarnih zahtevkov, pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno naložilo povrnitev tega dela toženkinih stroškov postopka. Nedenarna zahtevka se navezujeta na delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja - forenzičnega izvedenca, katerega vsebino je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedenimi dokazi v tem sporu. Nedenarna zahtevka, s katerima tožnik ni uspel, tako ne predstavljata zgolj sorazmerno majhnega dela spora, zato ni podlage za povrnitev vseh stroškov tožnika v smislu tretjega odstavka 154. člena ZPP.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

27.S sklicevanjem na 17. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe pritožba navaja, da se tožnik izgovarja na dežurstva in nujne preiskave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni povzelo tega, kar zatrjuje pritožba, pač pa izpoved prič o opravljanju preiskav v času dežurstva, med drugim tudi izpoved C. C., da je tudi tožnik dežural.

15.Utemeljeno pa pritožba nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi tarifne številke 16/1c Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) stroške za toženkino zastopanje zvišalo za 100 %. Iz ustaljene sodne prakse (prim. Pdp 734/2019, Pdp 736/2019 idr.) izhaja, da takšno zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), zato bi v primeru uporabe citirane določbe OT v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Glede na navedeno toženki za stroške v delu spora, ki se nanaša na nedenarna tožbena zahtevka, pripada 300 točk (namesto 600 točk) za nagrado za odgovor na tožbo (tar. št. 16/1b OT), temu ustrezno pa se znižajo tudi ostali priznani stroški, in sicer na 6 x 225 točk za pripravljalne vloge z dne 26. 10. 2021, 26. 11. 2021, 16. 2. 2022, 11. 4. 2022, 22. 6. 2022 in 8. 9. 2022, 300 točk za zastopanje na naroku dne 9. 2. 2022, 20 točk za odsotnost iz pisarne v času poti na narok in 100 točk za urnino, 150 točk za zastopanje na naroku 13. 4. 2022, 20 točk za odsotnost iz pisarne in 150 točk za urnino, 150 točk za zastopanje na naroku 26. 10. 2022, 20 točk za odsotnost iz pisarne in 150 točk za urnino, 150 točk za zastopanje na naroku 20. 1. 2023, 20 točk za odsotnost iz pisarne in 50 točk za urnino, 150 točk za zastopanje na naroku 15. 4. 2024 in 20 točk za odsotnost iz pisarne, 225 točk za pripombe na izvedensko mnenje z dne 26. 6. 2023, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 7. 2023, 50 točk za pripombe na izvedensko mnenje z dne 13. 11. 2023, 225 točk za odgovor na spremembo tožbe z dne 16. 2. 2024, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2024, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 27. 3. 2024 in 52,75 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 2.596,65 EUR. Po medsebojnem pobotanju s priznanimi stroški tožnika v znesku 3.982,35 EUR je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.385,70 EUR, v primeru zamude z obrestmi (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP).

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

28.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na izpoved tožnika, da je opravljal dela skrbnika pogodbe glede rezervnih delov, usposabljal nadrejeno B. B. in izumil protokola za izolacijo DNK iz parafinskih vzorcev in kosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se te okoliščine nanašajo na opravljanje nekaterih dodatnih nalog, ne pa na bistvene naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Da je bil tožnik skrbnik okrog 33 velikih aparatur, je potrdil E. E. Slednji in C. C. sta izpovedala, da delo tehničnega skrbnika pogodb za nabavo potrošnega materiala ni bilo povezano z delovnim mestom višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec, saj to delajo tudi tehniki.

Obrazložitev

16.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari pa niso utemeljeni, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

29.Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 44. člen ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ker je tožniku utemeljeno prisodilo razliko do plače višje vrednotenega delovnega mesta, mu je posledično pravilno priznalo stroške glede dela spora, ki se nanaša na denarni zahtevek, toženki pa naložilo plačilo izvedenine.

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa toženke z dne 3. 2. 2020 in 26. 3. 2020 (II. točka izreka) in ji naložilo, da tožniku za čas od junija 2015 do 6. 7. 2022 izplača razliko v plači v skupni višini 19.172,07 EUR, in sicer v mesečnih zneskih in z obrestmi, ki so razvidni iz III. točke izreka prvostopenjske sodbe. Zavrnilo je tožbene zahtevke za: plačilo razlike v plači nad prisojenim zneskom za čas od junija 2015 do 6. 7. 2022 (IV. točka izreka); plačilo razlike v plači z obrestmi za čas od 7. 7. 2022 dalje (V. točka izreka); ugotovitev, da ima tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 8. 2012 dalje za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec, z vsemi pravicami, vezanimi na to delovno mesto, ter za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto in imenovanje v naziv višji kriminalistični inšpektor II z uvrstitvijo v 41. plačni razred (VI. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 877,15 EUR stroškov postopka (VII. točka izreka), toženki pa, da na račun prvostopenjskega sodišča za tožnika povrne 838,43 EUR stroškov izvedenskega mnenja (VIII. točka izreka).

Pritožba toženke

2. Tožnik se pritožuje zoper V. do VIII. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker mu toženka ni izročila ustrezne pogodbe o zaposlitvi, je sodišče dolžno zaščititi njegove pravice tako, da bo imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem dejansko opravlja delo. Toženka je soglašala z njegovim opravljanjem dela na drugem, zahtevnejšem delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Na tem delovnem mestu je opravljal delo po njenih navodilih, zato je med strankama obstajala ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vodstvo oddelka A. se je zavedalo, da tožnik od leta 2012 dalje opravlja naloge drugega, zahtevnejšega delovnega mesta, kar izhaja iz listin in izpovedi prič, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. Zaključka o neobstoju ustne pogodbe ni obrazložilo in je tudi v nasprotju z dokazi. V zvezi s tem je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena URS. Napačno je stališče sodne prakse, da kljub dejanskemu opravljanju drugega dela sodišče ne more naložiti delodajalcu izstavitve pogodbe o zaposlitvi za takšno delo. Zaradi dalj časa trajajočega opravljanja dela na drugem, zahtevnejšem delovnem mestu, sta stranki soglašali s spremembo obstoječega delovnega razmerja (četrti odstavek 17. člena in 49. člen ZDR-1). Zaradi presoje prvostopenjskega sodišča, ki nima podlage v 17. členu ZDR-1, mora tožnik, ki opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, vsakič za nazaj sodno uveljavljati plačilo za dejansko opravljeno delo. To predstavlja nesorazmerno breme in je v nasprotju s 14., 33., 34. in 49. členom URS. Pri odmeri stroškov ni bilo upoštevano, da se zavrnilni del sodbe nanaša pretežno na pravno vprašanje izstavitve pogodbe o zaposlitvi, glede katerega sodišče ni izvajalo dokazov in niso nastali dodatni stroški. Stroški strank po višini niso primerljivi, ker so po tarifni številki 16/1c OT za zastopanje delodajalca zvišani za 100 %. Ker je toženka uspela samo glede sorazmerno majhnega dela spora, bi ji sodišče moralo naložiti povrnitev vseh stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

30.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede opravljanja nalog višjega kriminalističnega inšpektorja - forenzičnega izvedenca. Tožnik ni izvajal vseh nalog iz preglednice (dokument ...). Neresnično trdi, da je opravljal vsa dela višje vrednotenega delovnega mesta. Njegove trditve o opravljanju najzahtevnejših preiskav so kontradiktorne njegovi izpovedi, da ni razlik med zahtevnimi in najzahtevnejšimi preiskavami. Preiskava grobišča oziroma analiza DNK iz kosti je rutinska, brez posebnosti, izračuni LR pa so del osnovnega izvedenstva, ki ni vezano zgolj na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor. Glede trditve tožnika o razbremenitvi zaposlenih je treba upoštevati, da njegove napovedi niso bile usmerjene v izboljšave dela, pač pa je na ta način ustrahoval tehnike, nanje vpil in jim grozil, da bo dosegel, da bodo vsi dobili odpoved. Tehnično skrbništvo je pričakovana obremenitev na delovnem mestu kriminalističnega inšpektorja. Iz izpovedi B. B. izhaja, da tožnik glede dodatne naloge nadomeščanja vodje ni imel nobenih zadolžitev. Trditve o ločevanju primerjalnih in spornih vzorcev v postopku analize so v nasprotju z zatrjevanjem C. C. Tožnik se izgovarja na dežurstva in nujne preiskave, vendar gre pri tem za rutinska opravila. Opravilo skrbnika pogodbe je naloga delovnega mesta tožnika oziroma laboratorijskega tehnika. Pavšalne so navedbe, da je tožnik usposabljal B. B. in skrbel za 33 velikih aparatur, za kar ni potrebno nobeno specialno znanje. Ne drži njegova izpoved, da je izumil protokol za izolacijo DNK iz parafinskih vzorcev in kosti oziroma zob. Sodišče je nekritično ocenilo izpovedi tožnika in sodelavcev, ki so z njim še vedno povezani. Trditvena podlaga tožbe ni dovolj substancirana. Z upoštevanjem izpovedi prič in tožnika je sodišče kršilo razpravno načelo, načelo kontradiktornosti ter izdalo sodbo presenečenja. Dokazne ocene teh izpovedi ni napravilo, pač pa jih je le povzelo, nato pa neobrazloženo zaključilo, da je tožnik opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker mu je prisodilo razlike v plači. Priglaša stroške pritožbe.

17.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor in ne zgolj nalog kriminalističnega inšpektorja specialista, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Presoja temelji na pravilni dokazni oceni, da je opravljal najzahtevnejše preiskave, predlagal sistemske ukrepe in opravljal zahtevne naloge v zvezi z odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj. V navedenem obdobju je opravljal enako delo kot njegovi sodelavci, ki so bili višji kriminalistični inšpektorji. Poleg bistvenih delovnih nalog višje vrednotenega delovnega mesta mu je bilo odrejenih tudi nekaj dodatnih nalog, za katere toženka sama trdi, da spadajo v okvir višje vrednotenega delovnega mesta (nadomeščanje vodje oddelka na podlagi pooblastila z dne 6. 8. 2019, nadzor nad izvajanjem kalibracij in preverjanje opreme, skrbništvo nad premoženjem ter sodelovanje pri javnih naročilih).

31.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je s pritožbo uspel le glede sorazmerno majhnega dela stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbe. Toženka pa je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na njeno pritožbo, ki znašajo 373,32 EUR (nagrada za pritožbo 500 točk po tar. št. 16/4 OT, 10 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). V primeru zamude s plačilom stroškov mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške odgovora.

18.Zmotno je pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo usklajene izpovedi tožnika in njegovih prič, ki so ostale z njim povezane tudi po podani mu izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Slednje samo po sebi še ne pomeni, da so izpovedi prič neverodostojne oziroma pristranske. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na izpovedi vseh prič (tudi toženkinih) in listine.

-------------------------------

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

19.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem izpovedi tožnika in prič nedopustno nadomestilo pavšalno trditveno podlago tožnika. V zvezi s tem pritožba zmotno očita nesubstanciranost tožbenega zahtevka glede konkretnih nalog, ki naj bi jih opravljal na višje vrednotenem delovnem mestu. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh konkretnih okoliščin primera - te se lahko ugotavljajo v dokaznem postopku. Tožnik je podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev: navajal je, da je opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, ki jih je specificiral v IV. točki tožbe in nadaljnjih vlogah, izpostavil pa je tudi posamezne dodatne naloge oziroma enake naloge, ki so jih opravljali sodelavci na tem delovnem mestu. Trditve je dokazal s svojo izpovedjo, izpovedmi prič in listinskimi dokazi, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da ključen dokaz predstavlja zgolj izpoved njegovih sodelavcev na oddelku A.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

1Ta se v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) za vprašanja, ki jih ZJU ne ureja, uporablja tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev.

Pritožba tožnika

20.Navedbo o sodbi presenečenja pritožba pavšalno in zmotno povezuje z očitkom o kršitvi pravil o razpravnem načelu, načelu kontradiktornosti in pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

Zveza:

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka za ugotovitev, da ima tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 8. 2012 dalje za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je imel z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist - forenzični izvedenec, ki je prenehala veljati 6. 7. 2022 zaradi izredne odpovedi toženke. S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta.

21.Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe preverljivo izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje posameznim dokazom pripisalo določeno težo glede njihove verodostojnosti, da je opravilo tehtanje med dokazi, ki govorijo v prid določenega dejstva (opravljanju nalog višje vrednotenega delovnega mesta) in dokazi, ki temu dejstvu nasprotujejo (zlasti izpovedi tožniku nadrejene D. D. in B. B. o opravljanju nalog iz delokroga delovnega mesta kriminalističnega inšpektorja specialista, za katere je sklenil pisno pogodbo o zaposlitvi), ter katere okoliščine so pretehtale, da je štelo dejstva, ki jih je ugotavljalo, za resnična oziroma neresnična. Izpodbijani zaključek o opravljanju nalog višje vrednotenega delovnega mesta je oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da dokazne ocene sploh ni napravilo, da je zgolj povzelo izpovedi prič in nato neobrazloženo zaključilo, da je tožnik opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta.

8. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji)1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152.a člen ZJU).

Pridruženi dokumenti:*

9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 31. člen ZDR-1, ki ureja vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma njene sestavine. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZJU se namreč za sestavine pogodbe o zaposlitvi ne uporabljajo določbe splošnih predpisov o delovnih razmerjih.

22.Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, dejstvo, da tožniku v spornem obdobju niso bile odrejene vse dodatne naloge iz dokumenta ... (ki vsebuje preglednico pooblastil in medsebojnih razmerij v oddelku A.), ne pomeni, da delo, ki ga je opravljal, ne ustreza delu na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Pravilno je razlogovalo, da ni bistveno, da vseh (dodatnih) nalog navedenega delovnega mesta ni opravljal, saj jih niso opravljali niti delavci, ki zasedajo to delovno mesto (kar izhaja iz izpovedi nadrejene D. D.). Ker so bile posamezne dodatne naloge naložene le nekaterim višjim kriminalističnim inšpektorjem, več dodatnih nalog pa opravljajo tudi zaposleni v nižjih nazivih, ni bistveno, da tožnik ni opravljal vseh dodatnih nalog iz dokumenta ...

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka vedela in (ustno) soglašala s tožnikovim opravljanjem dela višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec, s čimer naj bi bila med njimi sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi za navedeno delovno mesto. Toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno zanikala, da bi med njo in tožnikom obstajalo soglasje volj za tožnikovo opravljanje dela na navedenem, zahtevnejšem delovnem mestu, katerega posledica naj bi bila ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja ustne sklenitve pogodbe o zaposlitvi.