Jedro

Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če sta podani aktivna in pasivna stvarna legitimacija, je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

Za odločitev v tem postopku je pravno odločilo le, kakšne dogovore so za potrebe vzpostavitve projekta njegovi predstavniki sklenili s tožečo stranko. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da notranja, medsebojna razmerja in dogovori med predstavniki projekta na razmerje med predstavniki projekta in tožečo stranko ne vplivajo. Zato za odločitev ni pravno odločilno, kako so si deležniki projekta z notranjim dogovorom razdelili plačilo stroškov povezanih z njegovo vzpostavitvijo. V kolikor dogovori s tožečo stranko niso bili v skladu z njihovimi notranjimi dogovori, tega posamezni predstavnik projekta ne more uveljavljati nasproti tožeči stranki. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da skladno z dogovorom med predstavniki projekta stroškov povezanih z izdelavo grafično video - animacije tožeči stranki ni dolžna plačati.

Če dokazna ocena ne sledi vsebini listin, temveč je plod vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, to ne predstavlja kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.080,50 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti 350,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka pasivno legitimirana ter da je tožeča stranka dogovorjeno opravila ter izdelek predala naročniku. Ugovor nepravilne izpolnitve je zavrnilo.

2. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je v tem primeru podana aktivna legitimacija tožeče stranke ter pasivna legitimacija tožene stranke. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka in ji odvzelo možnost uveljavljanja njenih pravic. Trdila je, da so zaključki sodišča prve stopnje protispisni ter razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v njeno korist. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju.

7. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke vtoževala plačilo 1.080,50 EUR za opravljeno delo. Trdila je, da je skupaj s sodelavcem B. B. za „projekt ...“ (v nadaljevanju: projekt) skladno z dogovorom in sprejeto ponudbo izdelal grafično video - animacijo („explainer video“) ter popravke grafične podobe projekta (korektura logotipa, definicija barv) za skupno ceno 2.161,00 EUR. Trdila je, da je izdelek predala predstavnikom projekta (A. A. in E. E.) preko wetransferja. Nadalje je trdila, da je po navodilu A. A., ki je operativno vodila vzpostavitev projekta in ob vednosti zakonitega zastopnika in prokuristke tožene stranke račun za svoj del opravljenega dela (za 1.080,50 EUR) izstavil toženi stranki. Tožena stranka računa ni plačala. Pojasnila je tudi, da je sodelavec skladno z dogovorom prejel plačilo za svoj del opravljenega dela od družbe S. d. o. o. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta v tem postopku podani aktivna stvarna legitimacija tožeče stranke kot tudi pasivna stvarna legitimacija tožene stranke. Razlogi sodišča prve stopnje so obširni, logični in prepričljivi. Med njimi ni zatrjevanih nasprotij. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

9. Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.2 Če sta podani aktivna in pasivna stvarna legitimacija, je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

10. Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnima strankama pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo po 619. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).3 Pojasnilo je, da se je tožeča stranka zavezala, da bo skupaj s sodelavcem proti plačilu 2.161,00 EUR izdelala grafično video - animacijo ter popravke grafične podobe projekta za potrebe vzpostavitve projekta. Ugotovilo je, da so A. A., zakonita zastopnika družbe S. d. o. o. E. E. in M. M. ter predstavnika tožene stranke Z. d. o. o. (zakoniti zastopnik O. O. in prokuristka S. O. sodelovali pri vzpostavitvi projekta in bili njegovi predstavniki navzven (nasproti tretjim). Nadalje je ugotovilo, da je bila operativni vodja vzpostavitve projekta A. A. ter da je bila ponudba tožeče stranke za izdelavo grafično video - animacije ter popravke grafične podobe projekta za potrebe vzpostavitve projekta s strani predstavnikov projekta sprejeta.

11. Zaključka sodišča prve stopnje o sodelavcih oziroma predstavnikih projekta in njegovem operativnem vodji predstavljata ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je, kot je že bilo pojasnjeno, nanju vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki, da sta navedena zaključka zmotna, ne more uspeti.

12. Ne glede na navedeno pa sta ta zaključka tudi pravilna. Trditve tožeče stranke, da je projekt operativno vodila A. A., tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Pavšalno prerekanje ne zadostuje. Zato se ta trditev tožeče stranke skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano. Iz trditev obeh pravdnih strank ter predloženih dokazov (elektronskih sporočil med predstavniki projekta in med predstavniki projekta in tožečo stranko - Priloge A2 do A14 in B3, nepodpisanem osnutku Dogovora o sklenitvi joint venture pogodbe -Priloga B2 ter izpisom iz spletne strani projekta - Priloge A21 do 28) nedvomno izhaja, da so navedene osebe imele namen in so tudi aktivno delovale v smeri vzpostavitve projekta. Torej so delovali z namenom izpolnitve skupnega cilja v korist vseh predstavnikov projekta.4 Ali so predstavniki projekta v okviru projekta sodelovali v svojem imenu in za svoj račun ali kot predstavniki družb v imenu in na račun družb, katerih zastopniki oziroma prokuristi so bili, pa za odločitev v tem postopku, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni bistveno.

13. Za odločitev v tem postopku je pravno odločilo le, kakšne dogovore so za potrebe vzpostavitve projekta njegovi predstavniki sklenili s tožečo stranko. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da notranja, medsebojna razmerja in dogovori med predstavniki projekta na razmerje med predstavniki projekta in tožečo stranko ne vplivajo. Zato za odločitev ni pravno odločilno, kako so si deležniki projekta z notranjim dogovorom razdelili plačilo stroškov povezanih z njegovo vzpostavitvijo. V kolikor dogovori s tožečo stranko niso bili v skladu z njihovimi notranjimi dogovori, tega posamezni predstavnik projekta ne more uveljavljati nasproti tožeči stranki.5 Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da skladno z dogovorom med predstavniki projekta stroškov povezanih z izdelavo grafično video - animacije tožeči stranki ni dolžna plačati.

14. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da v tem postopku ni pasivno stvarno legitimirana, ker „sama“ ni izrecno naročila storitve tožeče stranke, ni neposredno prejela in niti sprejela ponudbe tožeče stranke za izdelavo grafično video animacije in ostalih storitev, ji tožeča stranka ni neposredno izročila izdelane grafično video - animacije in niti ni neposredno sklenila dogovora o plačilu.

15. Ravnanja predstavnikov projekta je namreč v tem primeru treba presojati celostno, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj sta pravdni stranki v tem postopku stvarno legitimirani so zadostni, jasni in logični. Med njimi ni zatrjevanih nasprotij. Manjše pravopisne pomote pri navedbi predstavnikov projekta oziroma z njimi povezanimi družbami, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka, na jasnost in razumljivost sodbe ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je v točkah 14 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno pojasnilo zakaj so ravnanja tožeče stranke in ostalih predstavnikov projekta ob upoštevanju aktivnih (sodelovanje na sestankih, pripombe)6 ter pasivnih ravnanj (nenasprotovanje dogovorom oziroma navodilom v elektronskih sporočilih ostalih predstavnikov projekta tožeči stranki) tožene stranke skladno z veljavnimi predpisi (določil o ponudbi in njenem sprejemu - 28. in 21. člen OZ, podjemni pogodbi in navodilom naročnika - 619. in naslednji členi OZ ter zastopanju - 69., 70. in 74 člen OZ) povzročala pravne posledice tudi zanjo. Teh zaključkov tožena stranka v pritožbi v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov ni konkretno izpodbijala. S pritožbenimi očitki o nasprotju med razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je izvzela iz konteksta celotne obrazložitve pa tožena stranka ne more uspeti. Obrazložitev sodbe je namreč treba brati kot celoto in ne trgati posamezne razloge iz njihovega konteksta.

16. Neutemeljeni so vsi pritožbeni očitki tožene stranke o „protispisnosti“ odločitve. Sodišče prve stopnje je iz posameznih listinskih dokazov pravilno povzelo njihovo vsebino ter jo nato skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP dokazno ocenilo. Če dokazna ocena ne sledi vsebini listin, temveč je plod vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, to ne predstavlja kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

17. Prav tako so neutemeljeni tudi pavšalni pritožbeni očitki o kršitvi določil pravdnega postopka zaradi neizvedbe glavne obravnave, odvzema možnosti uveljavljanja pravic zaradi nepravilne odločitve o vrsti spora in preuranjene končne odločitve sodišča prve stopnje (neposredno po prejemu odgovora na tožbo). Skladno z določilom prvega odstavka 454. člena ZPP lahko sodišče v postopku v sporu majhne vrednosti (ne glede na to ali gre za gospodarski spor ali ne), če po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe ter nobena stranka izvedbe naroka v tožbi ali odgovoru na tožbo ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo v sporu.7 To je sodišče v tem postopku tudi storilo. Iz nekonkretiziranih pritožbenih trditev tožene stranke pa ni mogoče zaključiti, da bi bila zaradi takšnega postopanja sodišča prve stopnje kršena določila pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave). Morebitne kršitve določil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pa niso dovoljeni pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

18. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na obrazložene pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

21. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT),8 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.080,50 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,10 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 186,66 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrti odstavek 458. člena v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 183 in 184. 3 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd. naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. 4 Te koristi naj bi bile v končni fazi prenesene na skupno družbo, ki naj bi jo ustanovili predstavniki projekta skladno z osnutkov Dogovora o joint venture pogodbi. 5 To je lahko le predmet medsebojnih zahtevkov med predstavniki projekta. 6 Glej npr.: priloge A4 do A7, A11. 7 Skladno z ustaljeno sodno prakso predlog za izvedbo določenega dokaznega predloga ne pomeni predloga za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu sploh ugodilo (primerjaj npr: VSL sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.04.2010 in VSC sodba I Cpg 49/2018 z dne 04. 04. 2018). 8 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.