Jedro

Vsak, ki organizira delo delavcev, čeprav ne gre za delavce, s katerimi ima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, mora skrbeti za varno delo. Če to obveznost krši, bo odškodninsko odgovarjal za nastalo škodo, če so za to izpolnjene tudi ostale predpostavke za odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v znesku 559,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 21.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje (I. točka izreka), povrneta pravdne stroške tožnika na račun BPP (II., III. in IV. točka izreka) ter ju določilo kot zavezanki za plačilo sodne takse (V. točka izreka).

2. Drugo toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Uveljavlja, da je ugotovitev, da je dejanski delodajalec tožnika drugo toženka in mu zato odgovarja na podlagi prvega odstavka 179. člena ZDR-1, arbitrarna. Delodajalec je tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praska nedopustno širi pojem delodajalca tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev v smislu določb ZVZD-1. ZDR-1 ne določa, da odškodninsko odgovarja tudi dejanski delodajalec. Primarna je jezikovna razlaga, ni pa dopustna razlaga pravnih norm, ki ustvarja pravna pravila. To je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Predpisi morajo biti jasni in določni. Opredelitev dejanskega delodajalca kot subjekta odškodninske odgovornosti v smislu določil 179. člena ZDR-1, predstavlja arbitrarno določitev zakonske norme, ki posega v pravico iz 22. člena Ustave RS. Dokazna ocena sodišča ni v skladu z 8. členom ZPP. Izostala je tako glede zaslišanja prič kot izvedenca. Sodišče bi moralo izvesti celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in navesti razloge o odločilnih dejstvih, zaključki pa ne smejo biti v nasprotju z listinami in izpovedmi. Kršitev je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev, da ni soprispevka, je napačna. Tožnika je zavezovala dolžnost skrbi za lastno varnost in za varnost drugih ter dolžnost pazljivega opravljanja dela iz 12. člena ZVZD-1. Merila za presojo soprispevka je obravnavalo Vrhovno sodišče RS (pravilno Višje sodišče v Ljubljani) v zadevi II Cp 291/2020, sodba pa presoje v luči navedene prakse ne vsebuje, posledično je neobrazložena.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe drugo toženke in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, nobenih navedb in dokazov ni spregledalo, jasno je obrazložilo na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo. Opredelilo se je do izpovedi tožnika in zaslišanih prič kot tudi do mnenja obeh sodnih izvedencev ter listinskih dokazov. Pritožba pri tem ne konkretizira, v čem naj bi bila dokazna ocena pomanjkljiva, ampak le navaja pravno opredelitev načela proste presoje dokazov in trdi, da sodišče prve stopnje temu načelu ni sledilo. Pavšalno navaja, da sodišče ni upoštevalo 8. člena ZPP, ker naj bi izostala dokazna ocena zaslišanih prič in izvedenca, pri čemer niti ne navede katerega izvedenca (postavljena sta bila namreč dva sodna izvedenca). Pritožba je tako v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodba neobrazložena, s čimer naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev o odškodninski odgovornosti navedlo jasne in prepričljive razloge, med katerimi ni nobenih nasprotij.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodninskem zahtevku tožnika za povrnitev škode, ki jo je utrpel ob poškodbi na delovišču drugo toženke pri premikanju železniških pragov dne 27. 6. 2014 v A. Ugotovilo je, da je podana odgovornost drugo toženke, ker je bila skladno z drugim odstavkom 2. točke 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) tožnikov dejanski delodajalec. Tožnik je imel pogodbo o zaposlitvi sicer sklenjeno z družbo B. d. o. o., vendar je delo opravljal na deloviščih drugo toženke po njenih navodilih. Sodna praksa je ravno pri skupnih deloviščih, kjer se vloge izvajalcev do delavcev prepletajo, odločila, da naročniki del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču, odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu kot dejanski delodajalec.1 Očitek drugo toženke, da je takšna sodna praksa arbitrarna in ni predvidljivo kdo odgovarja delavcu za škodo, je neutemeljen. ZVZD-1 nalaga obveznost zagotavljanja varnega dela vsem, ki uporabljajo delo delavcev na kakšni koli pravni podlagi, ne le pogodbi o zaposlitvi, in jih šteje za dejanskega delodajalca (5. člen v povezavi z 2. točko 3. člena ZVZD-1). Skladno s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je vsak, ki drugemu povzroči škodo, dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v primeru, da gre za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, pa tudi ne glede na krivdo. Glede na citirane zakonske določbe je jasno in predvidljivo, da mora vsak, ki organizira delo delavcev, čeprav ne gre za delavce, s katerimi ima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, skrbeti za varno delo, če pa to obveznost krši, bo odškodninsko odgovarjal za nastalo škodo, če so za to izpolnjene tudi ostale predpostavke za odškodninsko odgovornost. Tako je neutemeljen očitek o kršitvi pravic iz 2. in 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.). Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik delo opravljal v okviru delovnega procesa drugo toženke, po njenih navodilih, temu pritožba niti ne oporeka, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je drugo toženka dejanski delodajalec tožnika in mu odgovarja za nastalo škodo, ki jo je utrpel na njenem delovišču. 8. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za soprispevek tožnika k nastali škodi. Skladno s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Skladno s sodno prakso se šteje, da je oškodovanec soprispeval k nastanku ali višini škode le, če je ravnal neskrbno.2 Drugo toženka v pritožbi ne konkretizira s katerimi domnevnimi opustitvami naj bi tožnik povzročil nastanek škode oziroma, da je nastala večja škoda kot bi bila sicer, zato se tega ugovora ne da preizkusiti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča, zavzetega v odločbi II Cp 291/2020, da se kot skrbnost upošteva ravnanje povprečnega delavca. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da o soprispevku tožnika ne moremo govoriti, čeprav je delo opravljal na neustrezen način, saj se mu ne more očitati neskrbnosti, ker ni bil poučen, kako mora to delo pravilno opravljati, niti ni imel za to ustreznega orodja, pomoč sodelavcev pa ni bila mogoča. Prav tako je ugotovilo, da je drugo toženka opustila svojo obveznost, da poskrbi za ustrezno usposobljenost tožnika za varno delo, za to delo ni bil izkušen in ni dobil navodil za varno delo, drugo toženka pa je opustila tudi dolžnost nadzora. Delodajalec je tisti, ki mora zagotoviti varne delovne razmere. Če delodajalec ne izpolni svojih obveznosti po 5. členu ZVZD-1 in dela ne organizira na varen način, zato pride do nesreče, ni podan soprispevek delavca.3 Šele po tem, ko delodajalec zagotovi varno delo, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.4 V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil neskrben, ampak je za nesrečo kriva izključno drugo toženka, ker ni poskrbela za varen način opravljanja dela. Odgovornost za nastalo škodo je zato v celoti na strani drugo toženke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da morata toženi stranki tožniku oziroma zanj povrniti stroške postopka ter sta zavezanki za plačilo sodne takse.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Drugo toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (za višje priglašene stroške ni pravne podlage glede na vrednost spora in tar. št. 16/4) in 15 točk za materialne stroške, skupaj 765 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 459,00 EUR, povečano za 22 % DDV (100,98 EUR) pa 559,98 EUR. Navedene stroške mora drugo toženka povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. II Ips 207/2014, VIII Ips 12/2019, VIII Ips 49/2020. 2 Prim. II Ips 348/2017. 3 Prim. VIII Ips 157/2018, Pdp 940/2018, Pdp 426/2019. 4 Prim. II Ips 69/2022.