Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru odreditve pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi. Po drugi strani pa opozarja na obstoj pravnega interesa, ki je nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podmena pri tem je, da bi vlagatelj s pravnim sredstvom uspel in abstracto, ko bi torej obtoženec po utemeljenem pravnem sredstvu prišel v ugodnejši pravni položaj od položaja, ko pravnega sredstva ne bi vložil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je 2. 12. 2022 po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obtoženega A. A. odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Višje sodišče v Mariboru je 15. 12. 2022 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, nato pa je 12. 5. 2023 zavrnilo še zagovornikovo pritožbo, vloženo 9. 5. 2023 po vročitvi izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora obtožencu.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obtoženčev zagovornik, kot uvodoma navaja, po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. To je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitosti sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da zahteva zoper odločbo o odvzemu prostosti obtoženca na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP ni dovoljena, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže. 4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik. Izjavo je podal slednji, v kateri nasprotuje stališču v odgovoru o nedovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ter predlaga, da Vrhovno sodišče o zahtevi odloči po njeni vsebini, pri kateri tudi sicer vztraja.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru odreditve pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi.1 Po drugi strani pa opozarja na obstoj pravnega interesa, ki je nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti.2 Podmena pri tem je, da bi vlagatelj s pravnim sredstvom uspel in abstracto, ko bi torej obtoženec po utemeljenem pravnem sredstvu prišel v ugodnejši pravni položaj od položaja, ko pravnega sredstva ne bi vložil.3

6. Temeljno procesno dejstvo, ki ga je Vrhovno sodišče v tej zvezi ugotovilo je, da je Okrožno sodišče v Mariboru 2. 12. 2022 zoper obtoženca odredilo po drugem odstavku 307. člena ZKP in da je zaradi izvršitve 6. 12. 2022 izdalo še tako imenovano trajno odredbo za obtoženčevo privedbo v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Odredbo je nato 13. 1. 2023 preklicalo, saj se je obtoženec tega dne zavezal, da bo sam pristopil na sodišče (red. št. 735 spisa). Preklicani sta bili zato še tiralica in mednarodna tiralica. Glavna obravnava je bila opravljena 18. 1. 2023. Po njenem zapisniku (red. št. 1739 spisa) je bil obtoženec, ki se je nahajal na prostosti, na naroku prisoten. Obtoženec je tedaj na podlagi 195. člena ZKP obljubil, da se med postopkom ne bo skrival ali odšel neznano kam, da ne bo brez dovoljenja sodišča zapustil svojega prebivališča ter da se bo odzval na vsa vabila sodišča za glavno obravnavo. Obtoženec je bil tudi opozorjen na možnost ponovne odreditve pripora za primer, če bi dano obljubo prekršil. Glede na našteto je senat predhodno odrejeni pripor zoper obtoženca odpravil. 7. Po ugotovljenem stanju stvari ter po dodatno pregledani elektronsko vodeni evidenci zaprtih oseb, je nedvomno, da odrejeni pripor zoper obtoženca ni bil izvršen (realiziran). Obtoženec na podlagi sklepa o priporu ter odredbe za privedbo v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor ni bil priveden. Do konkretnega in neposrednega posega v obtoženčevo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave R Slovenije tako ni prišlo. Glede na okoliščino, da je sodišče pripor zoper obtoženca odpravilo, do takšnega posega na podlagi izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora niti ne more več priti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zato obtoženec svojega položaja ne more izboljšati.

8. Vložnik sicer meni, da ima obtoženec pravni interes za vložitve zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi dejstva, da je bil ukrep pripora nadomeščen z milejšim ukrepom, to je obljubo obtoženca na podlagi 195. člena ZKP. Če bi se namreč izkazalo, da je sklep o priporu nezakonit, so nezakoniti tudi milejši ukrepi.

9. Vložnik obtoženčevega pravnega interesa za vsebinsko obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti ne more utemeljiti niti s tem. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana nezakonitost odreditve pripora obtožencu nima nobenega vpliva na zakonitost dane obljube obtoženca, da ne bo zapustil prebivališča po 195. členu ZKP. Res je, da je takšna obljuba v razmerju do pripora, milejši omejevalni ukrep, in res je, da je v danem primeru sodišče uporabilo obljubo, preden je pripor zoper obdolženca odpravilo. Kljub temu pa obljuba, kot eden od dodatnih ukrepov za zagotovitev posameznikove navzočnosti v kazenskem postopku, v razmerju do pripora ni izgubila svoje samostojnosti in je potem vložnik s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati. Sploh pa je treba v kateremkoli primeru izhajati iz posameznikove temeljne dolžnosti udeležiti se kazenskega postopka, ki jo mora ta spoštovati že brez dane obljube ali uporabljenih drugih ukrepov, ki bi njegovo navzočnost v kazenskem postopku dodatno zagotavljali.

C.

10. Ker po ugotovljenem obtoženčev pravni interes v konkretni zadevi, kot pogoj iz prvega odstavka 421. člena ZKP ni podan, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 423. člena ZKP zavrglo.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-755/04-17 z dne 20. 9. 2006 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 400/2008 z dne 29. 10. 2009. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča IV Ips 21/2020 z dne 15. 9. 2020 in I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020. 3 Prim. B. Zobec: Pravni interes - enkrat tako, drugič drugače, Pravna praksa, 2017, št. 7-8, priloga, str. II do VIII.