Jedro

Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 6. 2013 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 na delovnem mestu „komercialist II“, ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo ter jo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vpisati v zavarovanje ter za čas od izteka odpovednega roka, to je od 24. 8. 2013 do vrnitve na delo, obračunati nadomestilo plač v mesečnem znesku 867,98 EUR bruto in druge prejemke, kot če bi delala, od teh mesečnih zneskov odvesti in plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je tožnica ves čas postopka trdila, da niso bili podani razlogi, zaradi katerih ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je že v tožbi navedla, da redni program, na katerem je v večinskem obsegu delala ni bil ukinjen, ter da potreba po rednem programu še vedno obstoji. Prav tako je tožnica navedla, da se je program javnih naročil le zmanjšal (cca 8 %) in navedeni program ni bil ukinjen, ampak prenešen na drugo divizijo v okviru istega delodajalca. Navedbe tožnice so v celoti potrjene z listinskimi dokazi in izjavami strank ter prič. Da redni program še vedno obstoji in je plan izpolnjen 100 % je potrdila tudi priča A.A., ki je izpovedala, da je ona v celoti prevzela delo tožnice. Dejstvo, da redni program ni bil ukinjen pa izhaja tudi iz listinskih dokazov, saj tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da je navedeno delo prenehalo. Sodišče navedenih dejstev in sicer, da se delo, ki ga je opravljala tožnica ni ukinilo, ter da so se naročila prenesla v drugo divizijo ni ugotavljalo, zato je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je prav tako ugotavljalo druga dejstva, ki iz odpovedi ne izhajajo in s tem tožnici odvzelo pravno varstvo. Sodišče je ugotovilo, da so naročila in promet upadla tako v rednem kot v programu javnih naročil ter da je prišlo do spremembe v organizaciji poslovanja in da je bilo tožnici delovno razmerje odpovedano, ker je opravljala najmanj zahtevne naloge. V skladu z ustaljeno sodno prakso (sklep VDSS opr. št. Pdp 352/2013) mora sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhajati iz dejanske obrazložitve razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje delodajalec. Delodajalec v sodnem postopku ne more širiti dejansko opredeljenih razlogov oziroma navajati povsem nove razloge. Iz odpovedi ne izhaja, da bi naročila in promet upadla tudi v rednem programu, kar je napačno ugotovilo sodišče. V kolikor je tožena stranka zatrjevala, da je prišlo do reorganizacije, bi navedeno v odpovedi morala jasno navesti in v postopku tudi dokazati. Priča B.B. je jasno izpovedala, da do ukinitve delovnega mesta tožnice, ki bi bila posledica reorganizacije, ni prišlo. Priča je sicer izpovedala, da navedeno delovno mesto ni več zasedeno, vendar je v dvomu verjeti listinskim dokazom, kot je akt o sistemizaciji, pri tem pa je breme dokazovanja na toženi stranki. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je prišlo do ukinitve programa javnih naročil in je zato posledično prenehala potreba po delu tožnice. Prav tako bi sodišče moralo izhajati iz dokaznega bremena, kar pomeni, da mora obstoj razlogov dokazati delodajalec. A.A. in tožnica sta imeli isti naziv „komercialist II“, zato ni znano po katerem kriteriju naj bi bilo delo tožnice manj zahtevno. Delo tožnice zaradi prenosa programa javnih naročil ni prenehalo in je zato odpoved nezakonita, pri čemer pa reorganizacija, ki jo je ugotovilo sodišče in na njej utemeljilo zavrnitev zahtevka, ni bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen in da je redna odpoved pogodbe iz poslovnega razloga zakonita. Odločitev sodišča prve stopnje v skladu s sprejeto sodno prakso (odločitvami Vrhovnega sodišča RS v sodbah opr. št. VIII Ips 86/2012, VIII Ips 181/2011, VIII Ips 206/2012 in s sodbo VDSS opr. št. Pdp 913/2005).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je sodbo tudi ustrezno obrazložilo glede spremenjene reorganizacije poslovanja pri toženi stranki.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi presojalo odpovednega razloga, navedenega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2013 navedla, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve programa E. ter izgube dohodka. V predmetnem postopku je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga in do vseh trditev tožene stranke, se je tožeča stranka v postopku lahko tudi izjavila, zato ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja, ter nezmožnosti izjave tožnice v postopku. Da je potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi prenehala, je tožena stranka izkazala s predložitvijo listinskih dokazov in navedeno so potrdile tudi zaslišane priče (B.B., C.C., A.A. ter tožnico). Uprava tožene stranke je dne 16. 5. 2014 sprejela sklep (priloga B1), da se s 1. 6. 2013 ukinja Oddelek D. in Program E.. V sklepu je uprava zapisala, da profitabilnost dela na Programu E., vse od leta 2012, strmo pada in da program ne pokriva niti osnovnih stroškov ter kaže negativni izid. Tožnica je delala na področju rednega programa, kot tudi na področju javnih razpisov in njeno delo se je prepletalo, delala pa je tudi na prevzemu, kjer so najbolj enostavna dela. Nadrejeni delavec tožnice B.B. je izpovedal, da tožnica ni opravljala del na višjem nivoju, ki so se nanašale na oblikovanje cen in pogajanj s strankami. Glede na sklep uprave, da je potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi dvema zaposlenima, je tožena stranka odpovedala pogodbo tožnici in F.F., delavko G.G. pa so zaposlili na drugem delovnem mestu. Priča je izpovedala, da je po sklepu uprave bilo potrebno zmanjšati število izvajalcev na področju javnih naročil za tiskovine, da pa ni bilo ukinjeno delovno mesto „komercialist II“ ter da je delavka A.A. prevzela naloge tožnice. Tožnica njenih nalog ne bi mogla prevzeti, ker je A.A. komunicirala z dobavitelji in je opravljala zahtevnejše naloge kot tožnica. Priča je še izpovedala, da je A.A. prevzela naloge tožnice in sicer prevzem blaga, naročanje pisarniškega materiala, druge naloge tožnice pa so bile prenešene na tajništvo.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da so ji nezakonito odpovedali pogodbo o zaposlitvi, ker je njene naloge v celoti prevzela A.A., kar dokazuje, da naloge njenega delovnega mesta niso prenehale. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2012). Priča B.B. pa je tudi prepričljivo izpovedala, da je tožnica delala bolj enostavna dela, ki jih je bilo mogoče prenesti na druge zaposlene, predvsem na delavko A.A., medtem ko nalog A.A. ni bilo mogoče prenesti na druge zaposlene, ker je le-ta opravljala zahtevnejše naloge. Sicer pa je tudi A.A. zaslišana kot priča izpovedala, da se je, po ukinitvi programa E., zmanjšal obseg dela v celotni nabavi, saj se je zmanjšalo povpraševanje in naročila za tiskovine z javnimi naročili. Obseg tega dela se je zmanjšal tudi na rednem programu, zato je v rednem delovnem času 8 ur v celoti pokrivala svoje delo, kot tudi tožničino delo, katerega obseg se je zmanjšal. 9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožnice, da delo, ki ga je opravljala tožnica ni prenehalo, ter da se javna naročila opravljajo v drugi diviziji in da je zato pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da se je tožena stranka zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov, zaradi česar ni več ustvarjala razlike v ceni, odločila za ukinitev programa E.. Pri tem ni ukinila delovnega mesta „komercialist II“, ampak je le zmanjšala število izvajalcev na delih povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga ni bistveno, ali je delo posameznega delovnega mesta bilo v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je Vrhovo sodišče RS že večkrat odločilo (npr. sodbi VIII Ips 205/2014 z dne 15. 12. 2014 in VIII Ips 184/2014 z dne 24. 11. 2014), da sodišče ni pristojno presojati in ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je poslovni razlog v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezen razlog oziroma ali ne gre za rešitev na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

10. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem, delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim poda odpoved pogodbe, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge (Vrhovno sodišče RS opr. št. VIII Ips 206/2012 z dne 4. 3. 2013). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da tožena stranka ni dokazala, katere kriterije o zahtevnosti dela je uporabila pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Glede na to, da gre za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec ni vezan na nobene kriterije, po katerih sprejema svojo odločitev. Sicer pa je priča B.B. prepričljivo izpovedal, zakaj je izbral kot presežno delavko, v primerjavi z delavko A.A., ravno tožnico.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).