Jedro

Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1994 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, kot očitno neutemeljeno. V izreku odločbe pravi, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje osebe iz 1. točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1. točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz tretje točke izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 2. 12. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz podaje prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je prosilec samski, musliman po veroizpovedi in pripada berberski etnični skupini. Nazadnje je prebival v C. Končal je osem razredov šole ter delal v kuhinji. Njegov materni jezik je arabščina, govori še angleško. Ciljna država mu je Španija. Iz izvorne države je odšel dne 12. 3. 2023. V izvorni državi ima očeta, mater, brata in dve sestri. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi ekonomskih razlogov (revščina, pomanjkanje priložnosti za delo).

3.S prosilcem je bil opravljen osebni razgovor. Prosilec ni imel nobenih osebnih dokumentov niti nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Potni list je pustil pri neki osebi v Turčiji, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje ima v Maroku. Slike osebnega dokumenta ni mogel pridobiti. Po narodnosti je Amazigh. Njegov materin jezik je amazighščina, govori še arabski in angleški jezik. Vse svoje življenje je živel v Maroku. 14 let je živel v kraju B., nato je dve leti živel v kraju D. in nazadnje se je preselil v mesto C., kjer je živel do svojega odhoda iz države. Enkrat letno je hodil domov k staršem. V mestu B. je živel z materjo, očetom, dvema sestrama in enim bratom. V mestu C. je živel sam, tam je delal in bival. V Maroku ima strice in tete ter bratrance in sestrične. Izven Maroka ima daljne sorodnike v Belgiji in Franciji, z njimi nima stikov. Ni hodil v šolo. Pet ali šest let je obiskoval mošejo, v kateri so ga naučili brati in pisati. Poučevali so koran. Živel je na vasi, kjer ni državnih šol, zato je bila ta izobrazba sorazmerna osmim razredom državne šole. Delal je v restavraciji, bil je pomočnik v kuhinji. V njegovem kraju so bolj izpostavljeni revščini in slabšim življenjskim pogojem in pravicam, ker je večina prebivalstva Amazighov. Zaradi tega niso imeli šole. Dodal je, da je malo priložnosti za delo, saj imajo prednost zaposlitve Arabci. Pojasnil je, da ni rečeno, da bo šel v Španijo, kot je to zapisal v prošnji.

4.Prosilec je bil v nadaljevanju pozvan, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, na kar je odgovoril, da je njegov razlog zapustitve izvorne države ekonomski (revščina). Zapustil jo je zaradi slabih ekonomskih razmer in pomanjkanja dela, saj so priložnosti za to majhne. Amazighi so marginalizirani s strani režima v državi. Ni dela, ni šol. Preselil se je iz rojstnega kraja v drugi kraj, da bi delal, saj so razmere v njegovem kraju zelo slabe, še posebno v zdravstvu in šolstvu. Želi delati, da bi pomagal svoji družini in da bi skrbel za njihove stroške. Nadalje je bolj podrobno opisal svojo ekonomsko situacijo. Dejal je, da v izvorni državi ni dela in ni ničesar. Na vaseh je večina prebivalstva Amazighov, ni priložnosti za delo in ni normalnih življenjskih razmer. Preselil se je v drugi kraj, da bi delal, pa kljub temu ni imel ničesar, ni imel prihodkov. Vse kar je zaslužil, ni zadostovalo, da bi kril stroške družine vsak mesec. Starša ne delata. Živel je izven rojstnega kraja in je kot pomočnik kuharja premalo zaslužil, da bi plačeval najemnino stanovanja ter pošiljal denar domov in skrbel zase. Mesečno je zaslužil 200 dolarjev, od tega je plačal najemnino, kril svoje stroške, denar pošiljal družini, skratka zaslužek ni bil dovolj velik. Delal je tudi kot varnostnik, vendar je bilo nižje plačilo. Sicer ima poklic pomočnika kuharja, ki ga rad opravlja. Ko je bila pandemija mimo, se je vrnil v svoj poklic, vendar zaslužek ni zadostoval, ker so se cene dvignile.

5.Pojasnil je, da imajo Amazighi manj pravic kot Arabci. V njegovem rojstnem kraju ni zdravnika, ni šol, zato je tudi odšel v drug kraj, v C., po boljše delo oziroma po boljšo priložnost. V primeru, da bi tam omenil, da je Amazigh, bi dobil manj kvalitetno in manj plačano delo, kot pa bi za isto delo bil plačan Arabec. V mestu C. je povedal, da je Amazigh. Iz osebne izkaznice je razvidno, da je Amazigh. To se vidi po rojstnem kraju, saj so mesta B. in D. znana kot mesta, kjer prebivajo Amzighi. Na primer v mestu E. je bil potres. Veliko hiš je bilo porušenih in poškodovanih ampak na njihovem področju država ni sanirala oziroma ni nudila nobene pomoči pri obnovi samo zato, ker so Amazighi. Kaj osebnega se prosilcu ni zgodilo. Glavni razlog za odhod iz izvorne države je bil ekonomski razlog, ker ni mogel pomagati družini in jih vzdrževati, saj starša nista delala. Za pot je porabil med 2.500 do 3.000 evri. Če bi ostal v Maroku, bi bile razmere težke. Dve leti je odsoten in tam je vedno slabše. Če bi se moral vrniti, bi bilo njegovo stanje zelo slabo, vrnil bi se v manj, kot je imel, ko je zapustil državo. Želi si ostati tukaj.

6.Pristojni organ na podlagi prosilčevih navedb, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, ugotavlja, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ob podaji prošnje navedel ekonomske probleme, na osebnem razgovoru pa je navedel še, da je iz Maroka odšel, ker naj bi bili Berberi marginalizirani pri delu. Iz tega razloga je dne 12. 3. 2023 odšel delat v Turčijo, kljub temu, da je delal v Maroku kot pomočnik kuharja in varnostnik.

7.Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo potrebno zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Pristojni organ poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih problemov posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Prosilec takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. V omenjenem primeru je potrebno izpostaviti dejstvo, da je prosilec dlje časa pred odhodom iz države živel in delal v C., kjer ni imel nobenih težav, kljub temu, da so iz osebne izkaznice videli, da je Amazigh.

8.Kot drug razlog je prosilec navedel rasizem med Berberi in Arabci, vendar so njegove trditve izrazito posplošene in v celoti neizkazane. Prosilec namreč ni imel prav nobenih težav pri zaposlitvi zaradi tega, ker je Amazigh. Delal je kot pomočnik kuharja in kot varnostnik. Prosilec pa tudi z ničemer ni podkrepil svojih navedb, da so Berberi plačani manj kot Arabci. Izpostavil je, da so Amazighi marginalizirani s strani režima v državi, ker ni dela in ni šol. V prosilčevem primeru očitno to ne drži, saj je delo vseskozi imel. Več kot očitno je imel tudi potni list, saj je z njim legalno zapustil državo, torej si je kot Amazigh brez težav uredil tudi osebne dokumente.

9.Pooblaščenec je dne 30. 1. 2025 priložil informacije o izvorni državi glede diskriminacije Berberov. Prosilec je v svojih trditvah trdil, da so Berberi marginalizirani pri delu, pri čemer tovrstnih okoliščin iz njegovega primera ni mogoče ugotoviti. Prosilec ni navajal, da bi bil kakorkoli prikrajšan pri življenjskih potrebščinah, saj je sprva živel pri starših (kasneje pa še v najemu sam), se šolal (izobrazba v mošeji je bila sorazmerna osmim razredom državne šole) in kasneje delal kot pomočnik kuharja in varnostnik. Iz omenjenega sledi, da prosilec ni bil diskriminiran s strani Arabcev, saj je imel v Maroku dom, izobrazbo in delo. Poleg tega pristojni organ po vpogledu v informacije ugotavlja, da so le-te starejšega datuma (iz let 2018, 2019, 2022 in 2023) in kot take prestare ter nerelevantne za obravnavo v konkretnem primeru.

10.Razlogi, ki jih je navajal prosilec, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. ZMZ-1 v 8 odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi prosilčevih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence. Tako opisane okoliščine pa po stališču pristojnega organa v nobenem primeru ne izkazujejo elementov za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite. Prosilec bi lahko povsem normalno živel v kakšnem drugem mestu znotraj Maroka, npr. v C., kjer je že živel dlje časa, preden je zapustil Maroko, in ni imel nobenih problemov.

11.Prosilec drugih težav v izvorni državi ni navedel. Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se prošnja prosilca zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

12.Poleg tega tožena stranka navaja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila za varno državo. Čeprav prosilec svoje istovetnosti ni izkazal, pristojni organ nima razloga za dvom, da je prosilec državljan Maroka, kakor v postopku zatrjuje.

13.Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

14.V zadnjem delu odločbe se tožena stranka sklicuje na deseti odstavek 49. člena, peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1. Pravi, da na podlagi prosilčevih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec v primeru vrnitve nečloveškemu ravnanju in organi ni znano, da bi bile razmere v Maroku same po sebi v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo kršeno načelo nevračanja. V skladu s tretjim odstavkom 67. člena ZTuj-2 lahko pristojni organ po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca z odločbo prekliče odločbo iz določenih razlogov, ki jih našteva v zadnjem odstavku obrazložitve.

15.V tožbi tožnik pravi, da je za pravilno odločitev o predmetnem sporu predvsem potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka pravilno ravnala, ko je zavrnila tožnikovo prošnjo, kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Ali pa bi morala primer obravnavati v rednem postopku in izpeljati za take primere predviden dokazni postopek pred dokončno odločitvijo.

16.Bistveno navodilo o tem, katere primere se lahko obravnava v enem ali drugem postopku je podalo Ustavno sodišče v sodbi Up-2214/06, kjer je v točki 7 pojasnilo, da ker je pospešeni postopek posebna oblika skrajšanega postopka, pristojni organ odloči samo na podlagi navedb prosilca za azil in ne izvaja nobenih drugih dejanj v postopku. Zato je treba navedeni zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku razlagati restriktivno. Navedeni zakonski kriterij je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

17.Glede na navedeno, bi morala v predmetnem primeru tožena stranka odločiti o tem: "Ali okoliščine ki jih tožnik zatrjuje lahko (pravno gledano) pomenijo preganjanje ali ne?" Pri tem dokazanost teh okoliščin ali dogodkov (še) ne igra nobene vloge, saj je Ustavno sodišče izrecno poudarilo, da je zakonski pogoj za postopanje v pospešenem postopku izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

18.Kot je iz obrazložitve odločbe tožene stranke razvidno pa se je tožena stranka ukvarjala v glavnem z vprašanjem dokazanosti tožnikovih trditev in intenzivnostjo zatrjevanega preganjanja. Odločalo je torej diametralno nasprotno z navodilom Ustavnega sodišča in se je ukvarjalo v glavnem z dokazanostjo in intenzivnostjo zatrjevanega preganjanja. Namesto tega bi se morala tožena stranka opredeliti do tega, zakaj trditve, kot npr. spodnje, v nobenem primeru (torej tudi v primeru, da bi se izkazale za popolnoma resnične), ne morejo pomeniti preganjanja na podlagi narodnosti.

19.Šele če bi tožena stranka lahko zaključila, da navedene trditve nikoli in nikakor ne morejo pomeniti preganjanja, bi lahko prošnjo prosilca zavrnila kot očitno neutemeljeno. V nasprotnem primeru pa bi morala primer obravnavati v rednem postopku, kjer bi morala izvesti ustrezen dokazni postopek in pri tem tudi sama raziskati in preveriti informacije o situaciji v državi tožnika (če že z informacijami tožnikovega pooblaščenca ni bila zadovoljna)¹.

20.Ker je tožnik trdil, da je osebno ogrožen zaradi narodnostne pripadnosti, tudi splošno sklicevanje tožene stranke na Maroko kot varno izvorno državo, ni ustrezno. Tožena stranka pravi, da "razlogi, ki jih je navajal prosilec, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1." To očitno ne drži, saj tožnik izrecno izpostavlja, da gre za probleme zaradi njegove narodnosti.

21.Tožnik je zelo jasno navedel vzročno zvezo za svojo ogroženost na podlagi različnega obravnavanja zaradi narodnosti. Če pa tožena stranka z besedami "ni izkazal" misli na "ni dokazal" potem že to nakazuje na obravnavo primera v napačnem (pospešenem) postopku. Tožnik se strinja, da slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite ampak v njegovem primeru je razlog za njegovo slabo ekonomsko situacijo izrecno povezan z njegovo narodnostjo. Tožnik je zelo jasno navedel da njegove težave izvirajo iz različnega obravnavanja zaradi narodnosti, ki ga izvajajo Arabci in režim. Glede na vse navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

22.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je natančno preučila izjave tožnika in ugotovila, da je državo zapustil iz ekonomskih razlogov in to že marca 2023. Njegov razlog za zapustitev države nima povezave z razlogi za status begunca in zaradi njegove narodnosti ni bil prikrajšan, saj je lahko delal in imel v najemu stanovanje v C. Nikoli ni bil osebno diskriminiran. Ker ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja ali resne škode, tožena stranka ni preverjala informacij iz izvorne države.

23.V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da ne drži, da tožnik ne bi imel nobenih težav v Maroku. Tožnik je na več mestih jasno izpostavil povezavo njegovih težav z narodnostno pripadnostjo (npr. osebni razgovor stran 3 zadnji odgovor, stran 4 prvi odgovor, stran 4 četrti odgovor, stran 4 šesti odgovor in tako dalje). Tožnik je res izpostavil, da je državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, vendar je v osebnem razgovoru te povezal oziroma utemeljil z njegovo narodnostno pripadnostjo. Tožnik na to odgovarja, da v izvorni državi ni hodil v državno šolo. Ker je živel na območju, kjer živijo Berberi, tam ni takih šol. Brati in pisati se je naučil v mošeji, kjer so ga poučevali o Koranu. To pa ni državna ampak verska šola. Tožnik je zaradi narodnosti imel tudi težave pri zagotavljanju dela oziroma dohodka. Pojasnil je, da so na območjih, kjer je večina prebivalcev Berberov, bolj izpostavljeni revščini in slabšim življenjskim pogojem. Na osebnem razgovoru je izrecno izpostavil, da: "Zaradi tega nismo imeli šole, prav tako je zelo malo priložnosti za delo, prednost imajo Arabci." Prav tako je izpostavil, da v kolikor se ugotovi, da je nekdo Berber, le ta dobi manj kvalitetno in manj plačano delo, kot v primeru, da bi bil Arabec.

Tožba ni utemeljena.

24.Samo dejstvo, da je tožena stranka odločala v pospešenem postopku in ne v rednem postopku, ne more biti podlaga za ugotovitev, da je izpodbijani akt nezakonit, ampak je bistveno, ali tožena stranka v postopku ni upoštevala določenih konkretnih procesnih garancij tožnika, in če je to imelo vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodna odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-2214/06 nič ne prispeva k temu, kar želi z omenjenim argumentom doseči tožeča stranka. Odločba Up-2214/06 se namreč nanaša na Zakon o azilu iz leta 1999, ki je na specifičen način urejal pospešeni postopek, poleg tega takrat zakon ni poznal procesnega instituta osebnega razgovora, ampak zgolj prošnjo za azil. Poleg tega ima stališče Ustavnega sodišča, ki ima še vedno relevantno težo kljub spremenjeni zakonodaji, svoj pomen v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera. V zadevi Up-2144/06 je šlo za zatrjevano preganjanje Romov na Kosovo in je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da čim mora organ ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic, potem organ ne more odločati samo na podlagi "prošnje", temveč mora izvajati tudi druge dokaze, pri čemer pa je bistveno, kako so tožniki opisali in izkazali konkretno preganjanje, ker so Romi, v izvorni državi.

25.V kontekstu pozitivnega prava, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, omenjeni standard Ustavnega sodišča iz leta 2007 pomeni, če ima tožnik zahtevek v zvezi z statusom begunca, subsidiarne zaščite ali prepovejo nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve, ki ni očitno neutemeljen (ang.: arguable claim), potem je treba uporabiti strogi test ocene tveganja, ki vključuje uporabo informacij o stanju v izvorni državi in deljeno dokazno breme ter na to vezano sodelovalno dolžnost tožene stranke iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95.

26.Iz tega sledi, da sta za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ključna dva tožbena ugovora in sicer, ali bi tožena stranka morala pridobiti in uporabiti informacije o izvorni državi in ali obstaja vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje, ki naj bi bil v tožnikovi narodnosti.

27.Sodišče ugotavlja, da lahko sledi pretežnemu in bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega akta z določenimi popravki, kar zadeva status begunca; poleg tega pa mora narediti določene poudarke materialno-pravne narave in določeno dopolnitev obrazložitve odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito v pravu EU v primerjavi z zaščito v navezavi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in v delu, ki se nanaša na načelo nevračanja.

28.V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v prošnji za mednarodno zaščito dne 2. 12. 2024 in tekom osebnega razgovora, ki je bil opravljen dne 6. 1. 2025.

29.Tožena stranka v izpodbijanem aktu najprej utemeljuje, da tožnik ni navedel nobenega razloga za preganjanje iz drugega odstavka 20. člena oziroma iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zaradi tega je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za status begunca. To v določenem delu drži in sicer, da tožnik očitno ni izkazal preganjanja zaradi njegove narodnostne pripadnosti, ki pa bi sicer lahko bil razlog za preganjanje, če bi tožnik to izkazal s konkretnimi okoliščinami. Sodišče tako ugotavlja, da je utemeljitev tožene stranke zakonita v delu, kjer tožena stranka pravi, da tožnik očitno ni izkazal, da bi bil preganjan, ker je Berber oziroma Amazigh. Njegova trditev je bila namreč preveč pavšalna, ničesar ni konkretiziral. Navedel je sicer, da jim hišo v rodni vasi niso sanirali po potresu, ker so Amazighi, vendar se je tožnik uspešno preselil v C. Sodišče lahko sledi utemelitvi tožene stranke, kjer se ta sklicuje na to, da je tožnik dobil delo v restavraciji, da je prejemal zaslužek kot pomočnik kuharja približno 200 US$ mesečno, da je v C. lahko najel bivališče, da je delal tudi kot varnostnik, in da kakšnih primerov diskriminacije na drugih področjih ni navedel. S tem tožnik ni izkazal, da njegov zahtevek (glede statusa begunca) ni očitno neutemeljen.

30.V takem primeru zahtevnejše ugotavljanje dejstev in utemeljevanje, ali gre v prosilčevem primeru za zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1), morda v povezavi z pravnimi, upravnimi, policijskimi ali sodnimi ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način (druga alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), v zvezi s pogoji za status begunca ni potrebno. Strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti narodnostni skupnosti Amazighov mora namreč v prvi vrsti izkazati in utemeljiti prosilec za mednarodno zaščito, da pride nato v ospredje obveznost pristojnega organa, da navedbe preveri in dodatno ugotovi relevantna dejstva z informacijami iz izvorne države.

31.Tožena stranka je sicer informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik v upravnem sporu, označila za prestare in zato nerelevantne. Informacija o tem, da rasna diskriminacija še naprej prežema družbeno strukturo države, zlasti proti avtohtonim Amazighom, ni nerelevantna in tudi ne prestara. To je splošno znano dejstvo za situacijo Amazighov v Maroku, kar pa še ne pomeni, da je bil žrtev tega tudi tožnik. Tožnik bi to moral izkazati v upravnem postopku. Na osebnem razgovoru je imel pooblaščenko. Tudi v tožbi ničesar ne dodaja navedbam, ki jih je podal na osebnem razgovoru. Izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na status begunca, zato ni nezakonit.

32.Kar zadeva zavrnitev subsidiarne zaščite, sodišče lahko potrdi obrazložitev tožene stranke, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz člena 20(3) ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitev določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev. Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane. Zato tudi intenzivnost morebitnih dejanj, ki naj bi povzročale resno škodo na temeljne človekove pravice tožnika v primeru vrnitve, ni (bilo) potrebno ugotavljati na kakšne drug način, kot je to storila tožena stranka.

33.Nadalje je sodišče v zadevi upoštevalo, da je zaslišanje tožnika dne 6. 1. 2025 trajalo 70 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 10 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida. Na osebnem razgovoru je imel pooblaščenko iz PIC. Tožnik je imel možnost podati izjave tudi ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 2. 12. 2024, kjer je navedel, da je prišel zaradi revščine in pomanjkanja priložnosti za delo. Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega tehtnega dokaza v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi bilo mogoče v zadostni meri povezati s pogoji za subsidiarno zaščito, tako da bi bilo potrebno aktivnejše ali celovitejše ravnanje tožene stranke v ugotovitvenem postopku. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal zaslišanje tožnika. Tekom zaslišanja oziroma osebnega razgovora je tožena stranka postavljala vprašanja tožniku na način, da je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je v konkretnem primeru navedeni standard upoštevala, zato je pravilno odločila v mejah tega, kar je izpovedal tožnik. Izpodbijani akt je torej zakonit tudi v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito.

34.Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobenih konkretnejših okoliščin preganjanja zaradi njegove narodnosti in nobene okoliščine dovolj prepričljivo, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik torej ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

35.Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, na kar se nanaša tožbeni ugovor o slabi ekonomski situaciji tožnika v Maroku brez povezave na njegovo narodnost, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

36.Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo prostovoljnega odhoda, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.

37.Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Maroko opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) oziroma 4. člena Listine. Z vidika subsidiarne zaščite je, kot že rečeno, pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement

pa ta pogoj ni relevanten, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi, pravi, da pravice zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim s členom 3. EKČP, tako da sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg teh pravic, ki ju določa 3. člena EKČP.

Sodišče EU je pri tem storilo napako in sicer pri uporabi odstavkov 174 in 175 iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v Belgium. Kajti ESČP v zadevi Paposhvili v drugem stavku odstavka 175 pravi, da ESČP presoja poseg in kršitev pravice iz 3. člena EKČP tudi v primeru, če posredne ali neposredne odgovornosti za sporno ravnanje v izvorni državi ni mogoče pripisati subjektom javnega prava. Obravnavana pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

38.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.

Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

39.Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece. Na osebnem razgovoru je povedal, da v Maroku ni sam, ampak ima tam tudi brata in dve sestri, poleg staršev ima strice in tete ter bratrance in sestrične. Bil je zmožen selitve v veliko mesto, kjer je dobil delo, za pot je bil zmožen zbrati do 3000.00 EUR

40.Tožnik zato že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti. Posebni standardi sicer veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja v tem primeru.

41.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.

Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

42.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

43.Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse ESČP.

44.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" . S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

V skladu z ustaljeno sodno prakso so namreč učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale.

Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU.

Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.

Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.

45.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

46.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

47.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Kot je iz odločbe Ustavnega sodišča razvidno je pospešeni postopek posebna oblika skrajšanega postopka, kjer pristojni organ odloči samo na podlagi navedb prosilca za azil in ne izvaja nobenih drugih dejanj v postopku, kot npr. preverjanje informacij o izvorni državi prosilca. V rednem postopku pa bi prav iz takih informacij bi bilo mogoče potrditi ali ovreči preganjanje Berberov v Maroku. Prav zato Ustavno sodišče poudarja, da treba navedeni zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku razlagati restriktivno

2UP-2214/06, 20. 9. 2007, odst. 8.

3Povzetek oziroma izvlečki predloženih informacij z vlogo z dne 24. 11. 2024, str. 3 (Minority rights group, 27 October 2023).

4M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.

5Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.

6Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.

7Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 32-56.

8Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11.

9Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30.

10Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91.

11Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115.

12Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbe Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48.

13Glej določila členov 1., 2., 3(3) in (4) ter 6. člen Direktive o vračanju 2008/115 ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah: FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 114-123; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 51-55; M., A., C-673/19, 24. 2. 2021, odst. 32, 39; AA, C-663/21, odst. 46.

14Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.

15X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60, glej tudi odst. 65.

16Glej ibid. odst. 61.

17App. no. 41738/10, 13. 12. 2016.

18Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219-220.

19Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.

20Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.

21Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.

22Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

23Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

24Ibid. odst. 32-35, 37-39.

25Ibid. odst. 41.

26Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

Ibid. odst. 49.

Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

Ibid. odst. 58-59.

RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.

Ibid. odst. 2.

Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;

Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Zveza: