Jedro

Ob ugotovitvi, da je postalo nepotrebno delo petih voznikov tovornih vozil, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je opravila izbiro med zaposlenimi delavci in sicer tako med tistimi, ki so bili zaposleni za določen čas, kot med tistimi, ki so bili zaposleni za nedoločen čas. Ker je šlo za manjše število delavcev, po delu katerih je prenehala potreba, je bila izbira le-teh prepuščena delodajalcu, saj ZDR za take primere ne določa posebnih kriterijev, niti ne določa, da imajo delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prednost, da obdržijo zaposlitev, pred delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 1. 2009 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati tožnika nazaj na delo ter mu obračunati mesečno plačo za delo na delovnem mestu voznika tovornega vozila v skladu s pogodbo o zaposlitvi, obračunati in odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, ter plačati tožniku mesečne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu dalje do plačila, začenši z 19. 2. 2009, vse kot da bi tožnik nadaljeval delo pri toženi stranki (I. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, v delu zavrnitve zahtevka, se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi poudarja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj se sodbe ne da preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, niti sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni ocenjevalo vseh izvedenih dokazov, do nekaterih listinskih dokazov se sploh ni opredelilo. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da sklep poslovodstva št. ... z dne 31. 12. 2008 ni bil ustrezno objavljen. Sodišče ni presojalo pomena neobjave sklepa, zato sodba v tem delu nima razlogov. Sklep št. ... je splošni akt in kot tak predstavlja akt, s katerim se posega v pravice nedoločenega oz. le določljivega kroga oseb. Splošni akti delodajalca postanejo veljavni šele takrat, ko so ustrezno objavljeni. Ker predmetni sklep ni bil objavljen, ne more veljati, zato je tudi redna odpoved nezakonita, ker je bila izdana na podlagi tega sklepa. Nadalje iz sklepa izhaja, da se ukine 5 delovnih mest voznika tovornega vozila od obstoječih 33 delovnih mest v skladu s sistemizacijo ter da se sistemizacija ustrezno spremeni. Nesporno je, da tožena stranka spremembe sistemizacije ni izvedla, zato je očitno, da je razlog, ki ga je navedla v sklepu, navidezen in neresen. Sodišče nadalje ni presojalo nespornega dejstva, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi 15. 1. 2009, pred tem pa je v avgustu 2008 z devetimi tujimi delavci sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta. Po preteku enega leta, v avgustu 2009, je tožena stranka ponovno sklenila s tujci pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V avgustu 2009 pa je istočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov še štirim delavcem, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da je bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če delodajalec po eni strani odpušča delavce, ki imajo sklenjene PZ za nedoločen čas in zaposluje delavce za določen čas (VS RS opr. št. VIII Ips 347/2006). Že iz tega ravnanja tožene stranke je razvidno, da ni obstajal utemeljen poslovni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz PZ, temveč so razlogi, navedeni v PZ, zgolj navidezni in diskriminatorni. Sodišče ni presojalo izpovedbe direktorice tožene stranke, da tožena stranka že več let izkazuje izgubo. V letu 2002 in 2003 je tožena stranka še imela dobiček, ves čas kasneje pa je bila ustvarjena izguba. Izguba se torej ni pojavila v avgustu 2008, temveč je bila prisotna že od leta 2003. Tožnik je opozoril na obvestilo tožene stranke z dne 28. 11. 2008, iz katerega izhaja, da tožena stranka leto 2008 ocenjuje kot dobro leto. Sodišče je to obvestilo spregledalo, saj ga v razlogih sodbe ne omeni. Očitno je tožena stranka prilagodila finančne izkaze temu postopku, v kolikor se nanašajo nanjo, saj iz logotipa in štampiljke ne izhaja, da gre za isto pravno osebo, tožena stranka pa ni z ničemer dokazala, da so verodostojni. Sodišče ni presojalo dejstva, da je PZ odpovedala družba, s katero tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zatrjeval, da gre za dve različni družbi, česar pa sodišče ni presojalo. Sodišče je nadalje protispisno zaključilo, da je tožena stranka v decembru 2008 in začetku leta 2009 zmanjšala vozni park za 5 tovornih vozil, kar pomeni izpad prihodka in ukinitev dela za 5 voznikov. Tožnik in priči N.D. in D.J. so izpovedali, da so bila tri tovorna vozila nevozna že dalj časa, kar je tožena stranka priznala v odgovoru na zahtevo za odpravo kršitev, dve tovorni vozili pa je vrnila matični družbi v Avstrijo. Sodišče je v tem delu slepo sledilo sklepu št. ... in prodaji petih tovornih vozil, zato je v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Obrazložitev diskriminatornih razlogov je nerazumna. Tožnik očitkov, da ni izpolnjeval delovnih obveznosti, ni zanikal, ker zoper njega ni bil uveden postopek zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti. Tožnik je zatrjeval diskriminatornost, ker so se pričeli pritiski s strani vodilnih takoj, ko so zaposlili delavce za določen čas. Na toženi stranki je breme, da ovrže to trditev. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je povzelo izključno izpoved direktorice tožene stranke, ni pa se opredelilo do izjave tožnika ter prič N.D. in D.J.. Sodišče ni navedlo, zakaj je direktorica edina verodostojna oseba, ki ji verjame. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. Šesti odst. 88. člena ZDR pa še določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „voznik tovornega vozila“ in sicer za nedoločen čas od 22. 5. 2007 dalje. Tožena stranka je zaradi ekonomskih in reorganizacijskih razlogov, ki so posledica finančne krize, s sklepom poslovodij družbe št. ... z dne 31. 12. 2008 zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu „voznik tovornega vozila“ za pet (od obstoječih 33). V sklepu je navedla, da se je navedeni trend na slovenskem in na svetovnih trgih odražal tako, da ni bilo mogoče zagotoviti prevozov za vsa tovorna vozila v lasti podjetja, saj je prišlo do pomanjkanja povpraševanja po prevozih na tržišču (priloga B5). Iz navedenega razloga je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je na podlagi in pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik. Tožniku je tako dne 8. 1. 2009 izdala obvestilo o nameravani odpovedi (priloga A5), dne 15. 1. 2009 pa redno odpoved iz poslovnih razlogov (priloga A6). V postopku pred sodiščem prve stopnje je delodajalec z listinami (prilogi B15, B16- bilance stanja), izpovedbo zakonite zastopnice in pričami dokazoval, da je bila odpoved posledica slabših poslovnih rezultatov od načrtovanih. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v celoti v skladu z določbami ZDR iz utemeljenih in resnih razlogov, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; (14. tč.) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, kot tudi ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Tožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je povzelo izključno izpoved direktorice tožene stranke, ni pa se opredelilo do izjave tožnika ter prič N.D. in D.J. niti ni navedlo, zakaj je direktorica edina verodostojna oseba, ki ji verjame.

Sodba sodišča prve stopnje je jasno in argumentirano obrazložena. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke iz razloga, ker je podkrepljena z listinsko dokumentacijo o finančnem stanju podjetja v letu 2008 in 2009. Računovodska dokumentacija, ki jo je tožena stranka predložila, potrjuje, da je od septembra 2008 dalje prišlo do drastičnega upada prometa na področju transporta ter števila naročil in prevozov, kar je potrdila tudi direktorica tožene stranke. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli zatrjeval, da naj ne bi prišlo do upada prometa, zmanjšanja naročil in s tem obsega dela in se tudi glede predložene finančne dokumentacije ni izjavil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke. Če se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da je v nasprotju z listinami v spisu. Kršitev 8. čl. ZPP (načelo proste dokazne ocene) je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP (pritožba praktično izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev v glavnem le navidezen), dokazna ocena je tudi vsebinsko dovolj prepričljiva.

Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožnika. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Pritožba se v zvezi z zatrjevanjem nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neuspešno opira na dejstvo, da sklep poslovodstva št. ... z dne 31. 12. 2008 ni bil ustrezno objavljen ter da sodišče ni presojalo pomena neobjave sklepa, zato sodba v tem delu nima razlogov. Navedeno dejstvo ni bilo bistveno za odločitev v tem postopku, zato se sodišču prve stopnje do njega ni bilo potrebno opredeljevati. Sklep o ukinitvi delovnih mest namreč ni splošni akt delodajalca v smislu 8. čl. ZDR, saj ne vsebuje abstraktne pravne norme, ki se aplicira kot pravna podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja, temveč pomeni poslovno odločitev delodajalca (npr. sodba VS RS opr. št. VIII Ips 165/2006 z dne 25. 10. 2007). Iz navedenega razloga za takšen sklep ne veljajo določbe ZDR, ki se sicer uporabljajo v zvezi s splošnimi akti delodajalca. Tudi če predmetni sklep ni bil objavljen, navedeno na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva.

Za presojo zakonitosti tudi ni bistveno vprašanje, kaj je tožena stranka zaradi slabe finančne situacije storila s petimi tovornimi vozili. Sodišče v tem delu ni slepo sledilo sklepu št. ... in prodaji petih tovornih vozil, kot to prikazuje tožnik, temveč je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožena stranka zaradi upada prevozov odločila zmanjšati vozni park za pet tovornih vozil, zato je za pet zmanjšala tudi število izvajalcev na delovnem mestu „voznik tovornega vozila“. Prav tako za presojo ni odločilnega pomena obvestilo tožene stranke z dne 28. 11. 2008 (A3), saj iz njega izhajajo tako dejstva, ki gredo v prid tožnikovim navedbam, kot dejstva, ki jim nasprotujejo. Tako iz obvestila izhaja, da je tožena stranka sicer leto 2008 s finančnega aspekta ocenila kot dobro, po drugi strani pa je navedla, da je leto prineslo točo, veliko vozil v skladišču in padec prometa proti koncu leta zaradi finančne krize ter odpoved pogodbe s strani P. za vozila .... Glede na takšno vsebino obvestila je jasno, da sodišče prve stopnje dokazne ocene o utemeljenem razlogu za odpoved ni moglo opreti na navedeni dopis.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje nedvomno izkazujejo, da je imela tožena stranka resen in utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonita zastopnica tožene stranke je na zaslišanju pojasnila, zakaj je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik, kot rečeno, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli zatrjeval, da naj ne bi prišlo do upada prometa in se tudi glede predložene finančne dokumentacije ni izjavil, zato pomanjkljive trditvene podlage v tej smeri ne more dopolniti šele v pritožbi. Njegove navedbe, da je tožena stranka prilagodila finančne izkaze temu postopku, da iz logotipa in štampiljke ne izhaja, da gre za isto pravno osebo, ter da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da so podatki verodostojni, tako pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Tožnik se v nadaljevanju neupravičeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006, po kateri delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas enega meseca in s tem delavcem še naprej sklepa nove pogodbe o zaposlitvi. Predmetne odločitve Vrhovnega sodišča pa oceni pritožbenega sodišča ni mogoče aplicirati na dejansko stanje v konkretni zadevi. V citirani odločitvi je VS RS ugotovilo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec v istem obdobju, ko je tožena stranka obvestila tožnika o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ob odpovedi in še po poteku odpovednega roka, na istem delovnem mestu zaposlovala drugega delavca na podlagi vsakokratnih pogodb o zaposlitvi za določen čas enega meseca in s tem delavcem še naprej sklepala nove in nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Situacija v predmetni zadevi je drugačna. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v avgustu 2008 zaposlila 9 voznikov iz Srbije in sicer za določen čas enega leta, kolikor je trajalo delovno dovoljenje. Ko je nato tožena stranka ugotovila razloge za odpoved in 31. 12. 2008 izdala sklep o ukinitvi 5 mest na delovnem mestu „voznik tovornega vozila“, je opravila izbiro med zaposlenimi delavci in sicer tako med tistimi, za določen čas, kot tistimi za nedoločen čas. Tožnik ni navajal, da bi tožena stranka v obdobju, ko mu je izdala obvestilo o nameravani odpovedi, ob odpovedi ali v času odpovednega roka, kateremu izmed delavcev, ki so bili zaposleni za določen čas, pogodbo o zaposlitvi podaljšala, zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj zato, ker je avgusta 2008 zaposlila 9 delavcev za določen čas, v januarju 2009 pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, ki je bil zaposlen za nedoločen čas. Če gre za manjše število delavcev, po delu katerih je prenehala potreba, je izbira le-teh izmed zaposlenih na prizadetih delovnih mestih prepuščena delodajalcu, saj ZDR za take primere ne določa posebnih kriterijev, niti ne določa, da imajo delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prednost, da obdržijo zaposlitev, pred delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Za predmetni spor so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je tožena stranka v avgustu 2009 (tožniku je bila odpovedana pogodba v januarju 2009) delavcem iz Srbije podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, medtem ko je odpovedala pogodbe o zaposlitvi 4 delavcem, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Prenehanje potreb po delu ter zakonitost podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na čas, ko je bila odpoved podana in se upošteva le ekonomsko stanje v času odpovedi pogodbe, ne pa stanje več mesecev pred ali po odpovedi. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje predmetno odpoved tudi utemeljeno ocenilo za zakonito.

Tožnik se nadalje pritožuje zoper dejstvo, da sodišče prve stopnje ni presojalo njegove trditve, da je PZ odpovedala družba oe., s katero tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi izhajalo iz logotipov in štampiljke. Tožnik je imel pogodbo sklenjeno z družbo ö.. Zatrjeval je, da gre za dve različni pravni osebi. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da je del mednarodnega podjetja ö. in tako vsa podjetja v tej verigi uporabljajo logotip in ime ö.. Tožena stranka je vpisana v sodni register brez preglasa, ker vpis s preglasom (ö) v skladu z slovensko zakonodajo ni mogoč. Iz vpogleda v sodni register, ki je javna knjiga in je na vpogled vsem zainteresiranim ter vsebuje podatke o glavnih statusnih značilnostih vpisanih subjektov in podatke, pomembne za pravni promet, je razvidno, da družba z imenom ö. ni vpisana v sodni register, pač pa je vpisana družba oe.. Glede na dejstvo, da slovenska abeceda ne pozna črke (ö) ter glede na zgoraj navedene podatke (predvsem tudi naslov tožene stranke) je jasno, da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega dvoma o pravi identiteti tožene stranke, saj tožnik razen dejstva, da gre za različni črki v imenu podjetja (oe namesto ö) ni navajal nobenih drugih razlogov, ki bi lahko vzbudili dvom o tem, da mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala prava pravna oseba. Sodišče prve stopnje se do navedenega dejstva res ni izrecno opredelilo, vendar navedena pomanjkljivost po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ni dokazala, da je preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ter da tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu in je torej dejansko stanje po sodišču prve stopnje v tem pogledu napačno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so neosnovane. Tožena stranka je že v redni odpovedi navedla, da je preverila morebitne možnosti zaposlitve tožnika na drugih delih ali pod spremenjenimi pogoji ter možnost prekvalifikacije, vendar takšne možnosti ni ugotovila. Priložila je Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest z opisi delovnih mest, ki ju je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi vpogledalo. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekal trditvam tožene stranke, da ni možnosti, da se ga razporedi na drugo delovno mesto (trdil je le, da tožena stranka tega ni preverila), niti ni navajal, katero delovno mesto bi mu tožena stranka lahko ponudila, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo v prej zapisane navedbe tožene stranke, ki jih je v izpovedi potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke.

Na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. To velja tako za redno odpoved, formalno podano iz kateregakoli odpovednega razloga v smislu določb prvega odstavka 88. člena ZDR, kot tudi za izredno odpoved. V prvem odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca zaradi različnih osebnih okoliščin, tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ZDR v šestem odstavku navedenega člena v korist delavca posebej ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujejo vrsta in narava dela, na strani delodajalca.

Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožniku odpoved ni bila podana iz diskriminatornega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v okviru trditvenega bremena ni navedel nobene od osebnih okoliščin, ki so opredeljene v 1. odst. 6. čl. ZDR in ki bi bile povod za neenako oz. manj ugodno obravnavo, temveč je bilo njegovo zatrjevanje diskriminatornega ravnanja pavšalno in neopredeljeno. Glede na to, da tožena stranka pri odločitvi o tem, komu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni bila dolžna upoštevati kriterijev, kot so določeni v ZDR, saj ni šlo za večje število delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila dolžna konkretneje pojasnjevati te svoje poslovne odločitve. V zvezi z očitkom diskriminacije in (ne)utemeljenosti odpovednega razloga pa je v dovoljšnji meri dogajanje v zvezi z odločitvijo pojasnila in tako ovrgla dvom v to, da je bila odločitev sprejeta na kateri od nezakonitih predpostavk, kar je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi slabih poslovnih rezultatov odpovedala iz utemeljenih ekonomskih razlogov, pri tem pa je upoštevala vse predpostavke, določene v ZDR, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).