Jedro

Po pravnih pravilih ODZ je bil za pridobitev lastninske pravic potreben tako pravni naslov kot pridobitni način. Z vpisom v zemljiško knjigo je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini pravni prednik tožene stranke. Neskladje med resničnim dejanskim stanjem in vpisom v zemljiško knjigo zaradi nepravilnosti v pravnem temelju vpisa bi se reševalo z izbrisno tožbo, ki pa ni bila vložena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je pravnemu predniku tožeče stranke - Zvezi S. v času od 5.4.1952 - sklep razširjenega plenuma F. zveze S., pa do 20.10.1959 - odločba o nacionalizaciji, pripadala lastninska pravica na nepremičnini vl. št. 225 k.o. ... Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da se prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter njegovi pravni zaključki, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, so: Tožeča stranka je pravni naslednik Zveze S. in je v tej pravdi aktivno legitimirana. Tožena stranka je pravni naslednik P. S. Obe stranki sta vložili zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine vl. št. 225 k.o. ... (stavbišče s hišo, D. 1). Tožeča stranka ima pravni interes za ugotovitveno tožbo o lastninski pravici njenega pravnega prednika (Zveze S.) na sporni nepremičnini za obdobje od leta 1952 do 1959. F. zveza S. je ob svoji likvidaciji dne 5.4.1952 na razširjenem plenumu sprejela sklep v petih točkah, da se posameznim organizacijam podarijo njene nepremičnine. Hiša na D. 1 ni spadala pod nobeno točko sklepa, saj ni bila športni objekt, ampak stanovanjsko - poslovni objekt. Za izvedbo prenosa lastninske pravice je bil s strani F. zveze S. pooblaščen V. H., ki je z zemljiškoknjižno izjavo z dne 5.3.1953 dovolil vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini na P.,S. Zemljiškoknjižna izjava oziroma predlog res ni bil povsem skladen s sklepom F. zveze S., ki je določal, komu se podarijo določene nepremičnine. Vendar je na podlagi te izjave sodišče opravilo formalno pravilen vpis sporne nepremičnine v zemljiško knjigo in sicer skladno s pravnimi pravili paragrafov 423, 424, 425 in 431 Občega državljanskega zakonika, ki so določala, da je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben pravni naslov in pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo. Tako je lastnina na sporni nepremičnini na podlagi sklepa, zemljiškoknjižne izjave in zemljiškoknjižnega vpisa prešla na P., ki je nepremičnino tudi dejansko prevzel v upravo kot lastnik. Temu je bila nepremičnina z nacionalizacijo odvzeta po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Ur. l. SFRJ, št. 52/58). Tako po pravnih pravilih nekdanjega Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 kot po določbah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS št. 33/95 in ZZK-1, Ur. l. RS št. 58/2003) se domneva, da so vpisi v zemljiško knjigo pravilni, odločbe zemljiškoknjižnega sodišča, ki ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice, pa imajo učinek proti vsakomur. Z vpisom stvarne pravice nastane izpodbojna domneva, da vpisana pravica obstaja, da je vpisana oseba res subjekt vknjižene pravice in da je opravljeni vpis materialnopravno pravilen. Neskladja med vsebino vpisov v zemljiško knjigo in stvarnim dejanskim stanjem, do katerih lahko pride zaradi nepravilnosti v pravnem temelju vpisa, se lahko odpravijo samo z izbrisno tožbo. V zvezi s sporno nepremičnino nista bila vložena niti rekurz (pritožba) niti izbrisna tožba.

Navedenim razlogom in posledični zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeča stranka nasprotuje z revizijsko trditvijo o očitnem neskladju med izrekom sodbe in razlogi ter dokazi v spisu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Tožeča stranka to kršitev utemeljuje z obširnimi trditvami o napačnih pravnih zaključkih nižjih sodišč. Konkretno pa v reviziji ne navede, kje je zatrjevano neskladje. Za neskladje med razlogi in dokazi bi šlo, če bi sodišče posameznim dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Takšnih trditev v reviziji ni. Tožeča stranka pa v reviziji izpodbija tudi dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je sporna nepremičnina stanovanjsko-poslovni objekt in ne telovadni ali drugačen športni objekt ter da je bil zemljiškoknjižni sklep vročen F. zvezi S., kar je rezultat dokazne ocene, ki temelji na konkretnih dokazih (str. 9 in 10 sodbe sodišča prve stopnje). Dejanski zaključki imajo torej oporo v dokaznem gradivu in je drugačna revizijska trditev neutemeljena. Nasprotovanje dejanskim ugotovitvam pa je v revizijskem postopku neupoštevno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Edina revizijska trditev, ki bi ji bilo mogoče pripisati uveljavljanje neskladja med izrekom sodbe in razlogi sodbe je tista, da sta sodišči ob priznavanju napačne vknjižbe, neskladja in dejstva, da sporna nepremičnina po sklepu ne pripada P., brez pravnega razloga zavrnili zahtevek tožeče stranke. Vendar pa takega neskladja ni. Kot je razvidno iz povzetka sodb nižjih sodišč je odločilni razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev lastninske pravice pravnega prednika tožeče stranke ta, da se je na podlagi pravnega naslova v zemljiško knjigo vpisal pravni prednik tožene stranke in ne pravni prednik tožeče stranke. Ker je bil po pravnih pravilih ODZ za pridobitev lastninske pravice potreben tako pravni naslov kot pridobitni način, je pridobil lastninsko pravico pravni prednik tožene stranke, kar ni bilo nikoli izpodbito, in nihče drug. Nižji sodišči sta torej s pravnimi razlogi ob natančni in temeljiti obrazložitvi zavrnili tožbeni zahtevek tožeče stranke.

K navedenemu je še dodati, da iz sodb nižjih sodišč jasno izhaja, da se nanašata na obdobje 1952 do 1959. Kakršnokoli navajanje sedanjega stanja (Mestna občina ..., S.) je zato brezpredmetno.

Tožeča stranka zatrjuje tudi nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo imenuje protispisnost. Drugostopenjsko sodišče naj bi po njenem trdilo, da so bili dokazi z zaslišanjem prič predlagani prepozno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče res obravnavalo vprašanje zaslišanja prič in je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da to ni bilo dolžno izvesti teh dokazov. V izpodbijani sodbi pa ni ugotovitve, da so bili dokazi z zaslišanjem prič predlagani prepozno. Pritožbeno sodišče dejansko pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in njegovi argumentaciji, da zaslišanje prič ni bilo potrebno, ker so bili na razpolago listinski dokazi. Revizijsko sodišče se z navedenim strinja, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji niso bistveni. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje udeležencev zasedanja, ki je izdalo sklep F. zveze S. z dne 12.7.1952, da bi pojasnili vsebino sprejetih sklepov, voljo in namen udeležencev tega zbora. Ugotavljanje vsega navedenega pa bi bilo v tej pravdi nerelevantno, ko iz listin izhaja, kdo se je na podlagi sklepa z dne 12.7.1952 vpisal v zemljiško knjigo in pridobil lastninsko pravico.

Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi nižjih sodišč o tem so pravilni in se jim revizijsko sodišče pridružuje. Pravilno je namreč stališče nižjih sodišč, da je bil v spornem času (med leti 1952 in 1959) glede na tedaj uporabna pravila paragrafov ODZ in ZZK za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah potreben pravni naslov in pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo. Pravni pravili paragrafov 423 in 424 sta za derivativni način pridobitve lastninske pravice zahtevali pravni naslov, pravni pravili paragrafov 425 in 431 pa pridobitni način, to je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je bil pravni naslov sklep F. zveze S. o podaritvi nepremičnin skupaj z zemljiškoknjižno izjavo z dne 5.3.1953, čemur je sledil vpis lastninske pravice na pravnega prednika tožene stranke kot ustrezen način pridobitve lastninske pravice. Te vknjižbe ni nihče izpodbijal. Neskladje med resničnim dejanskim stanjem in vpisom v zemljiško knjigo zaradi nepravilnosti v pravnem temelju vpisa se je tako po določbah tedaj uporabljenih pravnih pravil ZZK kot po kasnejšem ZZK reševalo z izbrisno tožbo, ki se je morala glasiti na izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter je bilo časovno omejena. Glede sporne nepremičnine izbrisna tožba ni bila vložena. Kot je že navedeno, je lastninsko pravico pridobil pravni prednik tožene stranke, po drugi strani pa pravni prednik tožeče stranke (Zveza S.) ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, kar bi bil pogoj za njeno pridobitev lastninske pravice. Ker tako pravnemu predniku tožeče stranke ni nikoli pripadala lastninska pravica na sporni nepremičnini, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno zavrnjen.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da revizija ni utemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev (378. člen ZPP).

Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala povrnitev stroškov. Revizijsko sodišče ocenjuje, da s svojo vlogo ni tehtno prispevala k odločitvi v tej zadevi, zaradi česar stroškov te vloge ni mogoče šteti kot potrebnih. Zato je bilo treba odločiti, da sama krije svoje stroške revizijskega postopka.