Jedro

Tudi varstvo v postopku zaradi prekrška je drugo sodno varstvo, zato upravni spor po določbi 3. odstavka 2. člena ZUS ni dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 280/2000-9 z dne 31.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo prvotožeče stranke, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pa tožbo ostalih tožnic, vloženo zoper dopis tožene stranke z dne 12.7.2000, z obrazložitvijo, da navedeni dopis tožene stranke ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu in da je tožba ostalih tožnic vložena po tridesetdnevnem roku iz 1. odstavka 26. člena ZUS.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravno sodišče navaja, da prvotožeča stranka s tožbo z dne 18.7.2000 izpodbija navedeni dopis tožene stranke. V njej je le-ta od tožeče stranke zahtevala pogodbe o zaposlitvi za ostale tožnice, opis del in nalog za njih ter kopije garancij, navedenih v dopisu. Tožena stranka je s tem posegla v ustavne pravice tožeče stranke, določene v 1., 2., 21., 29., 34., 35. in 38. členu Ustave Republike Slovenije. Zahteva je nezakonita, saj zahtevane listine ne spadajo v okvir carinskih listin. Tožena stranka preširoko razlaga določbo 24. člena Zakona o carinski službi.

Carinski organ lahko naloži predložitev le tistih dokumentov, ki jih je tožeča stranka dolžna voditi in za katere je pristojna. Upravno sodišče je dne 21.9.2000 prejelo dopolnitev in razširitev tožbe ostalih tožnic. Tudi one uveljavljajo poseg v ustavne pravice. V zvezi z dopolnitvijo in razširitvijo tožbe in vstopom na stran prvotožeče stranke ostalih tožnic, upravno sodišče ugotavlja, da v upravnem sporu že po naravi tega spora ni mogoče pristopiti k tožbi ob primerni uporabi 191. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS. Tožeča stranka sicer lahko vloži tožbo v upravnem sporu, vendar le v predpisanem zakonitem roku. Dopis tožene stranke, s katerim naj bi bile kršene ustavne pravice navedenim štirim ostalim tožnicam, je iz meseca julija 2000, tožeče stranke pa so stopile na stran prvotožeče stranke 20.9.2000. Tako so zamudile tridesetdnevni rok iz 1. odstavka 26. člena ZUS.

V pritožbi prvotožeča stranka in ostale tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče odloči na glavni obravnavi. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Tožnicam kot fizičnim osebam ni razložena pravna podlaga za zavrženje tožbe. Sodišče je odločitev utemeljilo na zelo obširni vlogi tožene stranke in to na odgovoru na tožbo, ki ga ni vročilo tožeči stranki. Podana je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da je tožečim strankam zagotovljeno sodno varstvo v postopku o prekršku. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o uvedbi takšnega postopka. Tožeče stranke so žrtve nasilja carinskega organa. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe. Onemogočeno je učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica iz 25. člena Ustave. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo tožečih strank, vloženo zaradi varstva ustavnih pravic, zavrglo pri predhodnem preizkusu tožbe po 34. členu ZUS.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj tožba tožnic, v kateri uveljavljajo varstvo ustavnih pravic proti navedenemu dopisu tožene stranke, ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu. Navedeni razlogi so glede na določbe ZUS in ostalih predpisov, na katere se sklicuje izpodbijani sklep pravilni. Tudi pritožbeno sodišče meni, da imajo tožnice zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo ustavnih pravic po določbi 3. odstavka 2. člena ZUS je v upravnem sporu predvideno samo v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je varstvo v drugih sodnih postopkih. Šele, če je izpolnjen ta negativni pogoj (odsotnost drugega sodnega varstva), potem je možno subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu. Sicer pa se varstvo, kot ga uveljavlja prvotožeča stranka, prvenstveno daje v postopek zaradi prekrška. Dejanska in pravna podlaga tožbe tožeče stranke in v njej postavljeni zahtevek, ne daje osnove za presojo, da drugo sodno varstvo v konkretnem primeru ni zagotovljeno. Glede na podatke predloženega spisa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče tudi glede tožbe ostalih štirih tožnic. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ni pomembno, če postopek zaradi prekrška še ni uveden. Nima podlage ugovor, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zavrženje tožbe tožnic - fizičnih oseb, drugih konkretnih ugovorov o zavrženju tožbe zaradi zamude roka pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje v zadevi (o tožbi tožečih strank) ni odločilo po vsebini, temveč formalno, ugotovilo je, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka, če je tožbo sicer vročilo toženi stranki in je ta podala odgovor, tega odgovora pa tožečim strankam sodišče ni vročilo. Sicer pa ne drži, da odločitev sodišča temelji na odgovoru tožene stranke. Sodišče prve stopnje presoja tožbene ugovore le tedaj, kadar so izpolnjene vse procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi učinkovitega pravnega sredstva in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožeče stranke so v pritožbi predlagale, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo. Takšna obravnava glede na določbo 1. odstavka 77. člena ZUS za pritožbeno sodišče, kot sodišče druge stopnje, ni obvezna, še posebej ne takrat, ko gre za preizkus procesnih predpostavk (dopustnost spora). V konkretnem primeru gre za pritožbeni preizkus procesne odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, skladno z določbo 73., v zvezi z 68. členom ZUS.