Jedro

Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).

Izrek

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v kazenski sankciji, glede odločitve o varnostnem ukrepu spremeni tako:

-da se obdolženemu po osmem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odvzame vozilo Mercedes Benz, tip Vito 115CDI, z reg. št...., letnik 2007, s št. šasije... in kontaktni ključ tega vozila.

II.V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornika obdolženega A. A. , zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po istem zakonskem določilu in ob uporabi omilitvenih določb iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupno 400,00 EUR. Po 48.a členu KZ-1 mu je izreklo še stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas pet let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. V izrečeno kazen zapora mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 6. 2. 2026 od 14.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da bodo nagrada in potrebni izdatki obdolžencu postavljenega zagovornika, odvetnika B. B. , izplačani iz proračunskih sredstev.

2.Zoper pravkar povzeto sodbo sta vložila pritožbo zagovornik in okrožna državna tožilka:

-zagovornik se pritožuje zoper kazensko sankcijo, konkretno zoper odmerjeno zaporno kazen ter predlaga njeno znižanje;

-okrožna državna tožilka se prav tako pritožuje zoper kazensko sankcijo, uveljavlja pa tudi kršitev materialnega prava. Predlaga zvišanje zaporne kazni na 1 leto in 10 mesecev ter zvišanje števila dnevnih zneskov stranske denarne kazni na 100, izrek varnostnega ukrepa odvzema osebnega vozila Mercedes Benz, tip Vito in mobilnega telefona znamke Motorola z dvema, v pritožbi navedenima IMEI številkama ter pripadajočo SIM kartico.

3.Zagovornik obdolženega je podal odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke v katerem se je zavzel za njeno zavrnitev.

4.Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ga obvesti o seji senata, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo, o seji je obvestilo tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru in obdolženega, na sejo pa povabilo tudi sodno tolmačko za ukrajinski jezik. Vsi obveščeni in vabljena tolmačka so se seje udeležili. Obdolženec se je udeležil seje preko videokonferenčne povezave, saj izvedba spremstva iz ZPKZ Maribor zaradi kadrovskih težav omenjenega zavoda ni bila mogoča, gre pa za nujno, priporno zadevo s katero ni bilo dopustno odlašati do odprave kadrovskih težav.

5.Pritožba okrožne državne tožilke je delno utemeljena, pritožba zagovornika ni utemeljena.

6.Tako okrožna državna tožilka kakor tudi zagovornik grajata odločitev prve stopnje v zvezi z odmero kazni zapora. Okrožna državna tožilka trdi, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam ter premalo okoliščinam storitve kaznivega dejanja kot so koristoljubni nagibi in število tujcev, ki jih je prevažal obdolženi (večje število tujcev prinese večji zaslužek) in posledično izreklo prenizko zaporno kazen, sploh glede na zakonski okvir tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Zagovornik po drugi strani meni, da je sodišče ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo premalo težo. Priznanje krivde, iskreno obžalovanje storjenega dejanja, dosedanja nekaznovanost, obdolženčeve osebne, socialne in zdravstvene razmere, v okviru tega dejstvo, da gre za starejšo osebo, ki je invalid tretje kategorije in prejema zgolj 350,00 EUR invalidske pokojnine, živi zaradi vojne v svoji domovini Ukrajini, v izseljenstvu na Poljskem in je ostal brez zaposlitve, ob tem pa skrbi za širšo družino in je tako bil v eksistenčni krizi, po njegovi oceni narekujejo dodatno znižanje zaporne kazni v okviru omilitvenih določb po 51. členu KZ-1. Ob tem se sklicuje na načelo enakosti pred zakonom in individualizacijo kazni ter navaja, da druga sodišča za primerljiva kazniva dejanja izrekajo milejše kazni.

7.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje poleg uporabe omilitvenih določb po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 pri odmeri kazni zapora upoštevalo težo storjenega dejanja (v okviru le-te koristoljubni nagib) ter olajševalne okoliščine, kot so priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja, njegovo dosedanjo nekaznovanost, slabo gmotno stanje in dejstvo, da obdolženi, ki je upokojeni invalid tretje kategorije, skrbi za svojo družino. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na navedene okoliščine, pri katerih je koristoljubni nagib upoštevati predvsem v smislu števila prepeljanih tujcev in s tem povezane teže koristoljubnosti in ne koristoljubnosti same po sebi (koristoljubni nagib je namreč zakonski znak kaznivega dejanja in torej ne more biti obteževalna okoliščina) odmerjena kazen eno leto in šest mesecev primerna in pravična kazen za storjeno kaznivo dejanje in ni nobenih razlogov za njeno spremembo. Vse okoliščine za njeno odmero so namreč bile na prvi stopnji pravilno ugotovljene in tudi primerno ovrednotene skupaj z omilitvenimi določbami in splošnim zakonskim okvirom predpisane kazni zapora vred. V odmerjeni kazni zapora se v ustrezni meri zrcalijo težke osebne okoliščine na strani obdolženca in tudi njegov kritični odnos do storjenega dejanja pa tudi zakonski okvir za odmero kazni in teža koristoljubnega nagiba. Takšna sankcija je tudi odraz načela individualizacije kazenske sankcije (kazen je prilagojena okoliščinam kaznivega dejanja in posameznega storilca) in tudi načela enakosti pred zakonom. Da bi bile v kakšni drugi zadevi podane povsem enake okoliščine, relevantne za odmero kazni in bi bila prisojena nižja kazen, ob tem zagovornik v okviru izpostavljanja načela enakosti pred zakonom sicer ni niti konkretiziral.

8.Okrožna državna tožilka v pritožbi graja tudi na prvi stopnji izrečeno obligatorno stransko denarno kazen. Prizadeva si za zvišanje števila dnevnih zneskov denarne kazni na 100. Neutemeljeno. V okviru presoje izrečene (glavne) kazni zapora že omenjene, pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene okoliščine, ki so podlaga tudi za odmero števila dnevnih zneskov denarne kazni, namreč ne dajejo podlage za določitev višjega števila dnevnih zneskov. Teža olajševalnih okoliščin, sploh priznanje krivde, obžalovanje dejanja in težke osebne okoliščine na strani obdolženca pretehtajo predlagano zvišanje. Višina dnevnega zneska denarne kazni ni bila grajana, njen uradni preizkus pa tudi ne daje podlage za njegovo drugačno odmero. Pri odmeri dnevnega zneska denarne kazni so bile slabe premoženjske razmere obdolženca zadostno upoštevane, njegovo premoženjsko stanje pa je ustrezno upoštevano tudi pri postavljenem roku za plačilo denarne kazni.

9.Po pritožbenih navedbah okrožne državne tožilke bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencu odvzeti zaseženo osebno vozilo Mercedes Benz, ki ga je uporabil za prevoz tujcev. V času storitve kaznivega dejanja je namreč bil obdolženi glede na dokumente in evidence ter nenazadnje svoje lastne prvotne navedbe pred preiskovalnim sodnikom, lastnik tega vozila. Kupoprodajna pogodba, ki jo je predložila obramba tekom kazenskega postopka je bila sestavljena in pri pristojnem organu vložena naknadno in z namenom izogniti se obligatornemu odvzemu osebnega vozila, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati kot pravno relevantne osnove za svojo odločitev. Obdolžencu je treba omenjeno osebno vozilo odvzeti po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1 .

10.Pritožnica ima v tem delu prav. Iz prometnega dovoljenja s katerim je obdolženi ob zaustavitvi s strani policije izkazal pravico do uporabe vozila s katerim je nezakonito prevažal tujce (in izvrševal kaznivo dejanje) izhaja, da je obdolženi lastnik prevoznega sredstva Mercedes Benz, tip Vito 115CDI, z reg. št. ..., letnik 2007. Prometno dovoljenje je javna listina, ki jo izda pristojni državni organ in izkazuje lastništvo osebe, ki je v njem navedena kot lastnik. Za javne listine se šteje, da je njihova vsebina resnična, razen, če se dokaže drugače. Da vsebina javne listine ni odraz resničnosti mora dokazati tisti, ki trdi drugače kot izhaja iz javne listine. Torej bi moral obdolženi dokazati, da vsebina javne listine ni odraz resničnih dejstev in ne tožilstvo, kot je bilo zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ob zaključku, da "ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da podatki iz pogodbe prodaje vozila in tozadevne obtoženčeve navedbe na predobravnavnem naroku ne ustrezajo dejanskemu stanju".

11.Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču pa po oceni pritožbenega sodišča obdolženi z dokazi, ki jih je predložil sodišču tekom prvostopenjskega odločanja, ni dokazal neresničnosti podatkov v omenjeni javni listini. Kot pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka je obdolženi ob zaustavitvi s strani policije (v dokaz, da ima pravico do uporabe vozila) predložil prometno dovoljenje iz katerega izhaja, da je on lastnik vozila, da je on lastnik vozila je navedel tudi med osebnimi podatki ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 8. 2. 2026. Ob tem iz podatkov spisa ni razvidno, da bi ob zaustavitvi s strani policije oziroma ob zasegu prometnega dovoljenja in vozila (in relevantno je lastninsko stanje v času zasega) obdolženi imel pri sebi kupoprodajno pogodbo in pooblastilo novega lastnika za uporabo vozila. Nasprotno, prenosa lastništva vozila na svojega sina oziroma drugo podlago za uporabo vozila kot lastništva, ni niti omenjal. Šele na predobravnavnem naroku dne 26. 3. 2026 je obdolženi začel zatrjevati prenos lastninske pravice na sina dne 30. 1. 2026 in šele tedaj je po zagovorniku predložil kupoprodajno pogodbo, na kateri je naveden datum 30. 1. 2026 in naj bi bila sklenjena med njim kot prodajalcem in njegovim sinom kot kupcem. In šele dne 4. 5. 2026 je obdolženi po zagovorniku predložil omenjeno kupoprodajno pogodbo opremljeno z žigom uradnega organa Poljske o sprejemu vloge za prepis lastništva. Iz tega žiga izhaja, da je z dne 1. 4. 2026. Dne 1. 4. 2026 je torej bila kupoprodajna predložena pristojnemu organu Poljske, da se uredi prepis lastništva. Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe). S takimi navedbami in ob takih dokazih podatek o lastništvu vozila, naveden v javni listini ni ovržen in je obdolžencu treba v skladu z določbo osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzeti omenjeno vozilo s ključi vred. Za prevozno sredstvo, uporabljeno za prevoz tujcev, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države je namreč takšen varnostni ukrep obligatoren, sploh v primeru kot je konkretni, ko je podana tudi ponovitvena nevarnost obdolženca (odrejen pripor tudi iz tega razloga), da bo ponavljal tako težko kaznivo dejanje kot je sedaj obravnavano (predpisana kazen zapora od treh do desetih let in obligatorna denarna kazen), kar bi mu posest vozila, ki ga je za ta namen že uporabil, še dodatno omogočila. Odvzem vozila je glede na te okoliščine tako tudi sorazmerni in nujen ukrep. Slabega ekonomsko socialnega stanja obdolženca in uporabe tega vozila za družinske potrebe obdolženca v okviru varnostnega ukrepa ni bilo mogoče upoštevati, sodišče ga je, kot je bilo že omenjeno, upoštevalo pri višini dnevnega zneska denarne kazni in nenazadnje tudi pri oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka.

Kljub temu, da tega tožilstvo tekom sojenja na prvi stopnji ni predlagalo, okrožna državna tožilka v pritožbi navaja, da pravilna uporaba materialnega prava, konkretno 73. člena KZ-1 narekuje odvzem že zaseženega mobilnega telefona znamke Motorola IMEI 1 ... in IMEI 2 ..., ki je bil uporabljen kot sredstvo za storitev kaznivega dejanja in pripadajoče SIM kartice. Obdolženi je namreč preko tega telefona pogosto komuniciral z neugotovljeno osebo z vzdevkom "City Travel Logistics", ki je sodelovala pri storitvi dejanja, na omenjenem mobilnem telefonu so bile najdene tudi fotografije vozila Mercedes Benz, fotografije tujcev v vozilu in fotografije lokacije. Če bo obdolženec obdržal telefon, bo ponovno imel dostop do kontaktov sostorilcev, kar bi mu omogočilo ponovitev kaznivih dejanj.

Določba 73. člena KZ-1 opredeljuje fakultativni odvzem predmetov. O tovrstnem odvzemu predmetov se lahko stranke tudi sporazumejo npr. v okviru sporazuma o priznanju krivde. Ker ne gre za obligatoren odvzem predmetov, obdolženi ne more pričakovati odvzema mobilnega telefona in SIM kartice, če takega odvzema ne predlaga tožilstvo oziroma na drugačen način predhodno ni bil na to opozorjen. Obdolženi tekom prvostopenjskega odločanja ni bil opozorjen na možnost izdaje tovrstnega varnostnega ukrepa, saj ga tožilstvo tedaj ni predlagalo in se o njem oziroma okoliščinah, v katerih ga je mogoče izreči, ni mogel izjaviti. Odvzem teh predmetov tekom pritožbenega odločanja bi tako predstavljal strožjo sankcijo kot jo je predlagalo tožilstvo in strožjo sankcijo kot je bil sploh opozorjen, da mu lahko preti, kar pa je glede na določilo šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP nedopustno. Pritožbena prizadevanja tožilke tako ne morejo biti uspešna.

Po zgoraj navedenem so se pritožbene navedbe okrožne državne tožilke izkazale za delno utemeljene, kar je narekovalo delno spremembo izpodbijane sodbe glede obligatornega odvzema prevoznega sredstva, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem se je pritožba okrožne državne tožilke izkazala za neutemeljeno, v celoti pa je bila neutemeljena tudi pritožba zagovornika, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (391. člen ZKP). Tudi uradni preizkus (prvi odstavek 383. člena ZKP) namreč v tem delu ni pokazal na obstoj kakšnih kršitev.

Zagovornik obdolženega s pritožbo ni uspel a je obdolženi slabega ekonomsko socialnega stanja, zato ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (98. člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).