28. 2. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Ernest Dobravc, Portorož, ki ga zastopa mag. Emil Zakonjšek, odvetnik v Ljubljani, na seji 28. februarja 2008

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 257/2002 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 309/2001 z dne 3. 4. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 81/97 z dne 3. 11. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je bil s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo kazen enega leta in osmih mesecev zapora. Naložilo mu je dolžnost plačila stroškov postopka in povprečnine, družbenega pravobranilca in družbo Casino Portorož, d. o. o, pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi pritožnika in njegovih zagovornikov ugodilo tako, da je pritožniku izrečeno kazen znižalo na eno leto in dva meseca zapora ter v preostalem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.

2.V ustavni pritožbi izraža pritožnik nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 2. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. člena, prvega odstavka 28. člena ter 29. člena Ustave. V utemeljitev kršitev 22. člena, prvega odstavka 23. člena in prvega odstavka 28. člena ter 29. člena Ustave navaja, da je izrek sodbe nejasen, dvoumen in sam s seboj v nasprotju. Razlaga sodišč o tem, ali je opisano dejanje res kaznivo dejanje po 244. členu KZ naj bi bila preširoka in v nasprotju z načelom zakonitosti. Opis očitanega dejanja naj bi bil tako pomanjkljiv, da iz njega ni mogoče razbrati, kaj se pritožniku sploh očita. Pritožnik meni, da v opisu dejanja, ki se mu očita, izvršitveno ravnanje ni določeno in obrazloženo. Opis naj bi bil nelogičen tudi glede same nedovoljene dejavnosti (posojanje denarja, menjava žetonov,…) in tudi v delu, ko navaja, da gre za plačilo dogovorjene 5 % provizije. Že iz slednjega bi bilo po mnenju pritožnika treba sklepati, da je šlo za dogovorjena in upravičena plačila za opravljene storitve. Prav tako naj iz opisa ne bi bilo mogoče razbrati, kdaj naj bi dejanje storil, temveč naj bi bil določen le časovni interval posledic (računov) storjenega kaznivega dejanja. Člen 244 KZ naj tudi ne bi inkriminiral računov, temveč nezakonitost ravnanja. Tudi kršitve določb Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95 in nasl.) bi se glede na veljavnost zakona lahko nanašale le na zadnje tri očitane račune. To naj bi potrdilo šele Vrhovno sodišče, ki pa je s tem, da jih je opredelilo le za nepomembne pomanjkljivosti, potrdilo stališči iz sodb prvo in drugostopenjskega sodišča. S tem naj bi poleg pravice do pravnega sredstva kršilo tudi načelo zakonitosti. Navedene pomanjkljivosti naj bi sodišča poskušala odpraviti tako, da so v obrazložitvah arbitrarno dopolnjevala tisto, kar naj bi bilo v opisu dejanja v izreku. S tem naj bi pritožniku onemogočila ustrezno obrambo in učinkovito pravno sredstvo. Tako naj bi šele v obrazložitvah sodb pojasnjevala, kaj naj bi bilo bistvo pritožnikovega krivdnega ravnanja, pa še slednje vsa tri sodišča z različno utemeljitvijo. Pritožnik še poudarja, da je objekt varstva očitanega kaznivega dejanja interes gospodarske družbe, kateri naj bi s pritožnikovim ravnanjem nastala kvečjemu korist in ne škoda. V zvezi s tem naj bi Višje sodišče zavzelo zgolj stališče, "da je zaradi pritožnikovega ravnanja v nasprotju s predpisi, tudi korist dobila značaj protipravnosti". Po oceni Vrhovnega sodišča pa naj za gospodarsko družbo vprašanje koristnosti oziroma škodljivosti ne bi bilo pomembno. Pritožnik se s tem ne strinja in meni, da vsaka kršitev predpisov ne more pomeniti izvršitvenega dejanja do zlorabe položaja po 244. členu KZ, katerega cilj je pridobiti protipravno premoženjsko korist oziroma povzročiti škodo. V utemeljitev kršitve pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do pritožbe iz 25. člena Ustave pritožnik navaja, da se sodišči, ki sta odločali o pravnih sredstvih, nista opredelili do navedb, relevantnih za odločitev. To naj bi zlasti veljalo za tiste, s katerimi je zatrjeval neobstoj subjektivne odgovornosti, da bi dejanje storil z motiviranim naklepom. Navedbi v pravnih sredstvih naj bi sodišči ocenili zgolj pavšalno, zato svojih sodb tudi naj ne bi obrazložili v skladu z ustavnimi jamstvi. Na vsebinske očitke, da ravnanja, ki se pritožniku očitajo, ne ustrezajo opisu kaznivega dejanja po 244. členu KZ in da sodišče prekoračuje zakonski okvir, naj mu ne bi odgovorili ne Višje in ne Vrhovno sodišče. S tem naj bi kršili pritožnikovo pravico do poštenega sojenja. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe odpravi in sámo odloči o pravici tako, da pritožnika oprosti obtožbe ter naloži plačilo stroškov postopka proračunu.

B.

3.Pritožnik je bil s pravnomočnimi sodbami spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ni preizkušal tistih navedb ustavne pritožbe, ki po vsebini pomenijo zgolj takšne očitke. Enako velja za očitke, ki po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z odločitvijo in s stališči iz izpodbijanih sodb, nestrinjanje z dokazno oceno sodišč glede obstoja znakov očitanega kaznivega dejanja in pritožnikovo razlago glede tega, kaj je vsebina inkriminacije očitanega kaznivega dejanja in kaj so objekti varstva.

5.Pritožnik ustavne pritožbe tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave (to je med drugim na načela pravne države), saj ta določba neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

6.Bistveni očitki pritožnika pa po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave in zatrjevanje, da kazenski postopek, ki je zoper njega tekel, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju tega, da 1) določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še iz 27. in 28. člena Ustave, ter 2) tretjega in petega odstavka 15. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI,165).

7.V utemeljitev kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave pritožnik najprej navaja, da je opis očitanega kaznivega dejanja tako pomanjkljiv, da iz njega najprej ni mogoče razbrati, kaj se mu očita, če pa se pritožniku očita kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, pa naj iz opisa ne bi izhajali vsi znaki očitanega dejanja. Navaja zlasti pomanjkljivost in nelogičnost opisa glede izvršitvenega ravnanja, same nedovoljene dejavnosti, plačila provizije in časa storitve kaznivega dejanja.

8.Ustava v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Navedena določba torej po vsebini zagotavlja, da morajo biti v opisu dejanja, ki je očitano obdolžencu, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, ki jih za to kaznivo dejanje določa kazenski zakon. Če dejanje, ki ga obdolžencu očita obtožba in za katerega sodišče v kazenskem postopku ugotovi, da ga je v resnici storil, ne izpolnjuje katerega izmed znakov kaznivega dejanja, kakor so določeni z zakonom, pa je obdolženec obsojen, je prekršeno načelo zakonitosti kot obdolženčeva pravica iz prvega odstavka 28. člena Ustave (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-259/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03, OdlUS XII, 51). Glede na opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe[2] po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče trditi, da je opis pritožniku očitanega dejanja tako nejasen, da iz njega ne bi bilo mogoče ugotoviti, katero kaznivo dejanje se pritožniku očita. Po oceni Ustavnega sodišča prav tako ni mogoče trditi, da iz slednjega ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 244. členu KZ. Iz opisanega načina izvršitve očitanega kaznivega dejanja dovolj določno in jasno izhaja bistveni zakonski znak, da je pritožnik kot direktor igralnice zlorabil svoj položaj na očitan način. Nadalje je mogoče iz opisa določno razbrati tudi, kakšno dejavnost naj bi pritožnik konkretno omogočal in zakaj je bila slednja prepovedana ter, kdaj naj bi do slednje, glede na to, da se pritožniku očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja, prišlo. Zato pritožnik zatrjevane kršitve tudi ne more utemeljiti z navedbo, da so sodišča pomanjkljiv in nejasen opis očitanega kaznivega dejanja arbitrarno dopolnjevala v svojih obrazložitvah. Glede na navedeno, pritožnik z navedbami ne izkaže, da je podana kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave.

9.V utemeljitev kršitev 22. in 25. člena Ustave pritožnik navaja, da se Višje in Vrhovno sodišče nista opredelili do navedb, s katerimi je zatrjeval neobstoj njegove subjektivne odgovornosti, da je dejanje storil z motiviranim naklepom. Nadalje naj se sodišči ne bi opredelili do navedb, s katerimi je vsebinsko zatrjeval, da ravnanja, ki se mu očitajo, ne ustrezajo opisu kaznivega dejanja in da je sodišče prekoračilo zakonski okvir, ki ga ima. Zgolj pavšalna opredelitev do teh očitkov naj bi po mnenju pritožnika pomenila, da sodbe niso obrazložene v skladu z ustavnimi jamstvi.

10.Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-52/03 z dne 27. 10. 2005, Uradni list RS, št. 103/05, podobno tudi odločba št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04). Očitki pritožnika niso utemeljeni. Po oceni Ustavnega sodišča je iz obrazložitev sodb Višjega in Vrhovnega sodišča mogoče razbrati, da sta slednji pritožniku konkretno in argumentirano odgovorili na tiste navedbe, ki so bile za odločitev relevantne. Med slednjimi je mogoče najti tudi odgovor na tiste, za katere pritožnik zatrjuje, da mu Višje in Vrhovno sodišče nista odgovorili.[3] Glede na navedeno pritožnik ni uspel izkazati kršitev 22. in 25. člena Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča obrazložitve izpodbijanih sodb vsebujejo konkretno in obrazloženo oceno obstoja vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Pri razlagi vsebine in obstoja znakov kaznivega dejanja iz te določbe so sodišča uporabila ustaljene metode razlage in na podlagi dokazne ocene ugotovila, da je pritožnik s svojim ravnanjem uresničil vse znake očitanega kaznivega dejanja. Glede na navedeno izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati pavšalnosti obrazložitve in s tem tudi ne kršitve 22. člena Ustave. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno pa za ugotovitev o kršitvi 22. člena Ustave ne zadošča.

11.V čem še naj bi bila poleg zatrjevanja pritožnika, da mu je bila zaradi nejasnega opisa kaznivega dejanja kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave, pritožnik ne pojasni in s tem zatrjevane kršitve ne izkaže.

12.Glede na navedeno Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

13.Pritožnik še predlaga, naj Ustavno sodišče naloži plačilo stroškov proračunu. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat Ustavnega sodišča je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

14.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Zvonko Fišer Predsednik senata

[1]Prvi in drugi odstavek 244. člena (zloraba položaja ali pravic) se v celoti glasita: "(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

[2]Podrobno glej opis na strani 1, 2 in 3 prvostopenjske sodbe.

[3]Njihovo vsebinsko presojo je mogoče razbrati iz pete do devete strani obrazložitve sodbe Višjega sodišča in tretje do osme strani obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.