Jedro

Cenilsko mnenje, ki ga stranka pridobi pred pravdo, pa njegovi uporabi nasprotna stranka nasprotuje, ni dokaz in ga sodišče upošteva le kot navedbe stranke.

Ker ni dokaz, se z dokaznim sklepom ne odloča o njegovi izvedbi (niti da se dopusti niti da se zavrne dokaz z njegovim vpogledom).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.640.921,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1998 dalje do plačila.

Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 338.841,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče zmotno zaključilo, da ni dokazal višine škode. Višino škode je dokazal s svojo izpovedbo in s predloženo cenitvijo.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja višine škode temelji na:

1. dejstvu, da je tožnik višino škode dokazoval s cenilskim mnenjem, ki ga je pridobil pred pravdo. Ker je tožena stranka temu cenilskemu mnenju oporekala, ga je sodišče upoštevalo le kot navedbo tožnika, ne pa kot dokaz s cenilcem gradbene stroke;

2. tožnik na vprašanje o višini škode na obravnavi dne 19.4.2004, ni znal odgovoriti;

3. tožnikov predlog za postavitev cenilca, ki ga je predlagal na naroku 19.4.2004, je prepozen, ker bi tožnik moral cenilca predlagati že v prvem postopku.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s predloženim cenilskim mnenjem, ki ga je pridobil pred pravdo, ni dokazal višine škode, ker priloženo cenilsko mnenje nima moč dokaza, ampak samo naravo tožnikovih navedb, glede na dejstvo, da ga je tožena stranka prerekala. Tožnik je ob zaslišanju na naroku dne

19.4.2004 izpovedal, da ni strokovnjak in da bo višino škode moralo sodišče ugotoviti s postavitvijo le-tega (list. št. 67). Ob takšnem stanju pritožba zmotno navaja, da je višina škode že dokazana na podlagi izpovedbe tožnika in predloženega cenilskega mnenja P. O., ki ga je tožnik pridobil pred pravdo.

Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov predlog, da se izvede dokaz s cenilcem, prepozen. Tožnik je na obravnavi

19.4.2004 izjavil, da tega dokaza prej ni predlagal, ker ni vedel, da mora predlagati drugega izvedenca. Trditev tožnika torej je, da ni vedel, da sodišče cenilskega mnenja izvedenca P. O., ki ga je že priložil, ne bo obravnavalo kot dokaz o višini nastale škode. Za presojo tožnikovega vedenja je odločilno, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 24.6.2003 sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo priloge od A1 do A5. Med temi prilogami je tudi cenilsko mnenje cenilca P. O.. To pomeni, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku dopustilo dokaz z vpogledom mnenja cenilca P. O., kot dokaz, ne pa samo kot navedbe tožnika. Tožnik je bil zato vse do prejema sodbe sodišča prve stopnje z dne 24.6.2004, v dobri veri, da je sodišče sprejelo in izvedlo dokaz z mnenjem, ki ga je predložil. Tožniku torej ni možno očitati krivde, da ni že v prvem postopku predlagal izvedbo dokaza s cenilcem, ki bi ga postavilo sodišče. Da bi moral predlagati tudi dokaz, je izvedel šele iz obrazložitve sodbe opr. št. P 300/2002 z dne 24.6.2003. Tožnikov predlog za postavitev cenilca, ki ga je podal na prvem naroku nove glavne obravnave 19.4.2004 je zato šteti kot pravočasen. Iz navedenega razloga je bilo pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo moralo v novem postopku postaviti cenilca glede višine škode, ki ga je tožnik predlagal na naroku dne 19.4.2002 in nato o stvari ponovno odločiti.