Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

1. Tožena stranka Z... d.d., je dolžna tožeči stranki A. O., plačati odškodnino v znesku 9.346,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 13.353,36 EUR od 15.3.2004 do 22.3.2004, - 8.856,69 EUR od 15.3.2004 do prenehanja obveznosti, - 489,79 EUR od 19.2.2004 do prenehanja obveznosti, vse v roku petnajst dni pod pretnjo izvršbe.

2. Za presežek, to je še za zahtevanih 8.502,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov : - 13.353,36 EUR od 10.3.2004 do 14.3.2004, - 688,00 EUR od 10.3.2004 do 22.3.2004, - 8.502,31 EUR od 10.3.2004 dalje do prenehanja obveznosti se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo. V pritožbi je sporna še odškodnina za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je kot pravično denarno odškodnino ugotovilo naslednje zneske: za telesne bolečine 10.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000,00 EUR in za skaženost 400,00 EUR; to je skupaj 20.400,00 EUR. Od tega zneska je odštelo plačano in valorizirano akontacijo odškodnine ter toženko obsodilo na plačilo 5.346,48 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 11.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pritožba meni, da je sodišče prenizko vrednotilo objektivne ugotovitve pred sodiščem prve stopnje. V podkrepitev tega stališča pritožba povzema številna na prvi stopnji sojenja obravnavana dejanska vprašanja.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni konkretizirano napadla. Na sodbo naslavlja le očitek, da je sodišče ugotovljena dejstva napačno vrednotilo. Ob takšnem pritožbenem izhodišču je pritožbeno sodišče opravilo materialnopravni preizkus ustreznosti prisojene odškodnine glede na dejansko podlago sodbe.

Dejanska podlaga sodbe pa je takšna, kot sledi iz povzetka v nadaljevanju.

Škodni dogodek: Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči kot voznik osebnega avtomobila, ko je z avtomobilom zapeljal s cestišča, pri tem pa se je avto obrnil na streho.

Poškodba: Pri tem je utrpel poškodbo glave s kontuzijsko značko v predelu čela, zavrtost v področju vratne hrbtenice zaradi bolečin v paravertebralni muskulaturi in znake kompresije na zgornji tretjini leve nadlahti.

Zdravljenje: Tožnik je bil hospitaliziran slab teden dni. Opravil je številne fizioterapije in bil dvakrat EMG slikan. Trpel je sedem dni kontinuirane bolečine, dalje hude bolečine v intervalih en mesec in lažje kontinuirane bolečine do konca bolniškega staleža. Nevšečno je bilo reševanje iz osebnega avtomobila, transport do bolnice, obiski v travmatološki ambulanti, obiski v ambulanti za kirurgijo roke, EMG preiskava, preiskava elektro statusa, izvajanje elektro stimulacije, nošenje opornice na levi roki (dva meseca).

Trajne posledice: Sodišče prve stopnje je ugotovilo upad splošnih življenjskih aktivnosti pri tožniku zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka. Te se kažejo v intervacijskem področju levega nerosa ulnarisa. V splošno razumljivem jeziku se to kaže kot slabost, stiska v področju četrtega in petega prsta. Tu ima tožnik spremenjen občutek - mravljinčenje. Prav tako ima nekoliko oslabljeno grobo moč v področju leve nadlahti. Poleg tega pa še bolečine v levi rami. V prihodnosti je pričakovati enako stanje, vendar le, če bo tožnik vzdrževal telo s primernimi obremenitvami. To pomeni, da ne bo dvigoval z levo roko bremen nad dva kg in da ne bo dvigoval leve roke do višine ramena in nad njo. Tožnik je utrpel signifikantno poškodbo živčevja leve roke. Ob škodnem dogodku je bil star 31 let. Skaženost: Po nezgodi ima levo roko tanjšo za 3 cm. Vidna je lažja hipotrofija levega hipotenerja ter manjša udrtina na zunanji strani v višini zgornje tretjine leve nadlahti dolžine do 3 cm. Sprememba je vidna, ko ima tožnik kratko majico.

Po stališču sodišča prve stopnje navedena škoda narekuje priznanje odškodnine v višini 20.400,00 EUR. Ta znesek ustreza višini 21 povprečnih neto plač v državi na dan sojenja sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo s pomočjo sodne prakse zbrane v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (1). V obravnavani zbirki so predstavljeni številni primeri v rubriki poškodbe rok in ramenskega obroča, kjer je odškodnina dosegla trideset plač, vendar je Vrhovno sodišče RS po večini preizkušalo le revizijo tožeče stranke ter jo zavrnilo. Ti primeri povejo torej le to, da odškodnine, ki so prisojene, niso prenizke, ne pa tudi, ali so previsoke. Nato je tu primer, evidentiran v navedeni zbirki pod št. 178, v katerem pa je bilo reviziji tožeče stranke v celoti ugodeno. Prisojena je bila odškodnina v višini sedemindvajsetih plač. Zdravljenje je primerljivo z obravnavanim primerom. Razlika je le-ta, da je oškodovanec v primeru iz sodne prakse utrpel še operativni poseg. Sicer je v obravnavanem primeru primerljivo tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ni pa skaženosti. Primer 182 v navedeni zbirki kaže podobno poškodbo, je pa opis razmeroma skop, kaže zgolj na primerljivost z obravnavanim primerom. Priznana je bila odškodnina v višini štiriindvajset plač. Nadaljnji primer, evidentiran pod št. 186, kaže primerljive telesne bolečine, vendar zgolj ambulantno zdravljenje, podobno pa je zmanjšanje življenjske aktivnosti. Priznanih je bilo enaindvajset plač. To je torej toliko kot v obravnavanem primeru. Nadaljnji primeri (evidentirani pod številkami 191, 194 in 209) so vsi lažji, ali pa imajo to posebno okoliščino, da gre za starejšo osebo, kot v obravnavanem primeru. Tudi prisojene odškodnine so nižje.

Prikazana primerjava iz sodne prakse pokaže, da se obravnavan primer ne umešča najbolje v prikazan razpon. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin je tako pritožbenemu sodišču narekovalo, da znesek pravične denarne odškodnine zviša. Zvišalo ga je za 4.000,00 EUR, kar so dobre štiri plače v času sojenja prve stopnje. Po stališču pritožbenega sodišča bo tako obravnavan primer materialnopravno ustrezneje (glej 179. in 182. člen OZ) (2) umeščen v obstoječo sodno prakso. Navedeno zvišanje se enako porazdeli med odškodninski postavki telesne bolečine na eni, in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na drugi strani. Pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP (3).

Pritožba napada tudi odločitev o stroških. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o stroških ni v škodo tožeče stranke. Po odločitvi sodišča prve stopnje bo namreč tožeča stranka prejela neto znesek pravdnih stroškov (glej nepobotano odločitev v 3. in 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje). Uspeh tožeče stranke pa je le delen. V takšnem položaju pride v poštev primarno pravilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP.

Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Tožeča stranka je ne glede na plačano akontacijo vztrajala pri pretirani odškodnini. Nobenega razloga ni, da bi sodišče odstopilo od primarnega kriterija iz 2. odstavka 154. člena ZPP. Ker pa pritožbeno sodišče v škodo pritožnice odločbe sodišča prve stopnje ne more spremeniti, jo je ohranilo veljavi.

Nato ne vpliva niti sprememba odločitve sodišča druge stopnje. Uspeh je namreč še vedno delen. Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. Ker iz že povedanega razloga pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni smelo poseči, saj bi prekršilo načelo prepovedi reformatio in peus, je le o stroških pritožbenega sodišča odločilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške.

(1) Dunja Jadek Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001. (2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS št. 83/2001 do Uradni list RS št. 40/2007).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008).