Jedro

Sodišče je pravilno sklepalo o neogibnosti pripora, ki ga v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed ukrepov milejše narave, saj je za takšen ukrep potrebno zaupanje v to kar zatrjuje, ki pa ga osumljenec glede na svojo kriminalno preteklost in osebne lastnosti ne izkazuje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper D.D., odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno sumljiv, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o priporu zavrnil s sklepom Ks 705/2009 z dne 24.7.2009. 2. Osumljenčevi zagovorniki so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki se nanašajo na določitev pripora in ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložniki v obrazložitvi zahteve uveljavljajo, da sta preiskovalna sodnica in senat okrožnega sodišča grobo kršila ustavno varovane pravice in temeljne svoboščine obdolženca, ker ob določitvi pripora nista upoštevala načela subsidiarnosti in sorazmernosti. Navajajo, da bi bilo mogoče varnost in premoženje brezdomcev in drugih oseb, ki se zbirajo na območju avtobusne postaje, v celoti zagotoviti z milejšimi ukrepi, predvsem s prepovedjo približevanja določenemu kraju oziroma določenim osebam oziroma v skrajnem primeru s hišnim priporom ter da so tudi sicer izjave oškodovancev, ki se vsakodnevno vdajajo alkoholu, konfuzne in nezanesljive.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna. Sodišče je obrazložilo, da je bil osumljenec že večkrat obsojen za kazniva dejanja zoper premoženje in z elementi nasilja, zaposlen je le priložnostno in prejema socialno podporo. V tem primeru je odreditev pripora neogibna, sodišče pa je tudi povedalo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

B.

4. Ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka so: vabilo, privedba, obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi, javljanje na policijski postaji, varščina, hišni pripor in pripor (prvi odstavek 192. člena ZKP). Pri odločanju o tem, kateri od navedenih ukrepov naj se uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izberi ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom (drugi odstavek 192. člena ZKP). Ti ukrepi se odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji (tretji odstavek 192. člena ZKP).

5. Osumljenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazujejo kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP, ker da odrejeni ukrep pripora ni najmilejši ukrep, s katerim bi se lahko dosegel želeni cilj, to je odprava ponovitvene nevarnosti. Zatrjevana kršitev ni podana. Tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot senata, ki je zavrnil pritožbo zagovornika osumljenca zoper ta sklep razumno povesta, zakaj je bila v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja (drugi odstavek 202. člena ZKP). Tako je preiskovalna sodnica navedla, da je osumljenec specialni povratnik, storilec kaznivih dejanj zoper premoženje in kaznivih dejanj z elementi nasilja, da je bil že večkrat obsojen na zaporne kazni, da je zoper njega v teku šest kazenskih postopkov zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, v zadnjem letu pa so bile zoper njega vložene tri kazenske ovadbe, med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja ropa. Na tej podlagi je preiskovalna sodnica napravila razumen sklep, da prestane zaporne kazni in pogojna obsodba osumljenca niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, zato je odreditev pripora zoper njega nujna, saj obstaja realna nevarnost, da bo na prostosti ponovno izvrševal kazniva dejanja. Preiskovalna sodnica je tako pravilno ugotovila, da milejši ukrep zoper osumljenca v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je za takšen ukrep potrebno zaupanje, ki pa ga osumljenec glede na svojo kriminalno preteklost in osebne lastnosti ne izkazuje. Pritožbeni senat pritrjuje oceni preiskovalne sodnice in utemeljeno zaključuje, da je v obravnavanem primeru pripor neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja ter da ga ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed ukrepov milejše narave.

6. Navedbe zahteve, da je oškodovanec B.F. sam izpovedal, da ga osumljenec ni izsiljeval za denar in da je dejanje na škodo družbe SI-mobil storil prostovoljno zaradi lastnega zaslužka, da so izjave drugih oškodovancev nezanesljive in konfuzne, ker vsakodnevno uživajo alkohol, da je neverjetno, da so se oškodovanci vztrajno vračali na kraj, na katerem jih je čakal osumljenec, da kljub veliki frekvenci ljudi na avtobusni postaji nihče ni zaznal opisanega izsiljevanja ter da je v izjavah oškodovancev premalo izražena sila oziroma grožnja, kažejo na nestrinjanje vlagateljev z dokazno oceno preiskovalne sodnice in pritožbenega sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve osumljencu očitanega kaznivega dejanja in po vsebini pomenijo izpodbijanje v pravnomočnem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki osumljenca D.D., niso podane, zahteva pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kor neutemeljeno.