Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več možno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več zadevah . Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR in so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu že prenehala pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, vendar pa enaka stališča v zvezi s tem vprašanjem veljajo po uveljavitvi novega ZDR-1. Ko odpovedana pogodba preneha veljati, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več možno, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (I. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ki se nanaša na prvotožečo stranko A.A., delno ugodilo ugovoru tožene stranke, in sicer je 1. točko dne 20. 10. 2016 izdanega sklepa o začasni odredbi spremenilo tako, da se pravilno glasi: „1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ..., ... z dne 30. 9. 2015 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 in učinkovanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ...“ V preostalem je ugovor tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka) in sklenilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (v I. točki izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavanje ugovora tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi, na katerem bi se izvedli dokazi. Prav tako je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je svojo odločitev oprlo na sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda B., saj ta ni naveden v trditveni in dokazni podlagi strank. Z izpodbijanim sklepom z dne 2. 12. 2016 je sodišče izdalo drugačno začasno odredbo kot dne 20. 10. 2016, ne da bi bila toženi stranki dana možnost ugovora. V sklepu z dne 20. 10. 2016 je bilo zadržano samo učinkovanje odpovedi stare pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila že sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, veljavna od 1. 10. 2016, v izpodbijanem sklepu z dne 2. 12. 2016 pa je sodišče zadržalo učinkovanje prenehanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi in učinkovanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prav tako je zmotno stališče sodišča, da je možno zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za vsakega delavca, saj novi ZDR-1 omogoča to varstvo le predstavnikom delavcev in le-ti lahko vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Napačni so tudi zaključki sodišča, da je izkazana verjetnost obstoja tožnikove terjatve. V obravnavanem primeru ni šlo za prenos podjetja. UC. B. se ni izločil kot samostojni pravni subjekt iz UC., temveč je prenehal. Organizacijske rešitve so zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v avtonomijo tožene stranke ne more in ne sme posegati. S spremembo študijskega programa za študijsko leto 2016/2017 je prenehala potreba po opravljanju pedagoškega dela tožeče stranke. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da dejavnost, ki jo oziroma jo bo opravljal B. D., ne bo konkurenčna dejavnosti tožene stranke. Tožniku odpoved ni bila podana zaradi subjektivne nesposobnosti, ampak zaradi objektivne nesposobnosti, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu tudi ni bilo potrebno zagotoviti zagovora, oziroma so podane okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Ker je bila predlagana regulacijska začasna odredba, bi moralo sodišče predlog presojati po strožjih kriterijih glede na pogoje iz 272. člena ZIZ. Takšna začasna odredba se namreč lahko izda le zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode. Ker tožeča stranka v tej smeri trditev ni podala, bi moralo sodišče začasno odredbo že iz tega razloga zavrniti. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo 7. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Tožeči stranki ne grozi nenadomestljiva škoda, saj se ji bo v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi vzpostavilo delovno razmerje, kot da odpovedi ni bilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in sicer drugemu sodniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok za obravnavo njenega ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Po drugem odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.) je namreč v pristojnosti sodišča odločitev, ali bo o ugovoru dolžnika odločalo na naroku ali pa bo izdalo sklep brez naroka. Zato ni podana smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6. Prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki ni kršilo pravice do pravnega sredstva, ko ji zoper sklep z dne 2. 12. 2016 ni omogočilo ugovora po prvem odstavku 53. člena ZIZ, ampak vložitev pritožbe, ki je predmet presoje v tem pritožbenem postopku. S sklepom z dne 2. 12. 2016 je sodišče ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi v manjšem delu ugodilo (s to spremembo je pravzaprav dejansko le popravilo izrek sklepa z dne 20. 10. 2016 in ga uskladilo s predlogom prvotožeče stranke za izdajo začasne odredbe, kot je bil postavljen), v preostalem pa je ugovor zavrnilo.

7. Prvotožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Za izdajo takšne začasne odredbe mora upnik po prvem odstavku 272. člena ZIZ verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8. Prvotožeča stranka je skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe vložila tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero ji je tožena stranka odpovedala pogodbo oziroma pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto visokošolski učitelj - izredni profesor za krajši delovni čas 4 ure na teden (10 %) na UC. E. (fakulteta E.) in za delovno mesto višji znanstveni sodelavec na UC. B. za krajši delovni čas 36 ur na teden (90 %). Vtoževala je tudi ugotovitev, da je ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji znanstveni sodelavec razvezana (oziroma da se razveže) in je prenehala veljati, posledično pa tudi vse pravice iz delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi oziroma ugotovitev, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na UC. E. na delovnem mestu visokošolski učitelj izredni profesor za krajši delovni čas 4 ure na teden (10 %), na UC. G. na delovnem mestu visokošolski učitelj docent za krajši delovni čas 20 ur na teden (49 %) ter na UC. B. na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 16 ur na teden (41 %). Prvotožeča stranka je podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi (91. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), iz katere izhaja, da se po tej pogodbi delovno razmerje sklepa za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje. To pomeni, da od tega datuma dalje niso več veljale pogodbe o zaposlitvi, ki so bile predmet odpovedi in so predhodno predstavljale podlago za tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki.

9. Prvotožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila dne 13. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 20. 10. 2016), predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je bila predmet odpovedi. Posledično je predlagala zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, nalog toženi stranki, da tožnika obdrži na delu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pod pretnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bo spoštovala.

10. Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati takšno začasno odredbo (za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več možno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več zadevah (Pdp 911/2012, Pdp 559/2012, Pdp 593/2012 ...). Navedene odločbe pritožbenega sodišča so bile sicer sprejete v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu že prenehala pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, vendar pa enaka stališča v zvezi s tem vprašanjem veljajo po uveljavitvi novega ZDR-1. Ko odpovedana pogodba preneha veljati, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več možno, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. 11. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.

12. Ker je pritožba že iz opisanega razloga utemeljena, pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), pri čemer ni upoštevalo pritožbenega predloga tožene stranke (ki niti ni ustrezno obrazložen), naj se nov postopek opravi pred drugim sodnikom, saj za to ni utemeljenih razlogov. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj izpostavljena stališča ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 in nato odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi, upoštevaje 272. člen ZIZ. Glede na dosedanji potek postopka, ki je komaj v začetni fazi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo verjetnost obstoja vtoževane terjatve, s čimer bi bil izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, vprašljiva pa je pravilnost ocene sodišča prve stopnje o tem, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.