Jedro

Tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev darila, ki ga je dala tožencu zaradi sklenitve zakonske zveze s svojo hčerjo (četrti odstavek 210. člena ZOR). Vendar pa tožnik od toženca lahko zahteva le vrnitev tistega, kar mu je zaradi sklenitve zakonske zveze s hčerjo podaril.

Izrek

Revizija proti odločitvi o skrčitvi tožbenega zahtevka se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postala darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 27.3.1998, ki se nanaša na parc. št. 2259/3, vl. št. 2005 k.o..., glede darila tožencu, neveljavna. V presežku pa je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na hišo v gradnji, stoječo na tem zemljišču in k hiši pripadajočemu funkcionalnemu zemljišču, zavrnilo. Tožencu je naložilo, naj vrne prejeto darilo, da se bo lahko pri vl. št. 1005 k.o..., razen hiše v gradnji, stoječe na zemljišču v izmeri 192 m2 in funkcionalnega zemljišča te hiše, vknjižila lastninska pravica v celoti na prejšnjega lastnika, tožnika. Tako je odločilo potem, ko je dopustilo uskladitev tožbenega zahtevka s stanjem v zemljiški knjigi in ko skrčitve tožbenega zahtevka ni dopustilo.

Proti takšni odločitvi se je pritožila tožeča stranka, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke, ki pa je vložila le pritožbo proti stroškovni odločitvi v sodbi sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev odločitve nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo z dopustitvijo delnega umika tožbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka v preostalem delu. Ko je bila sklenjena sporna darilna pogodba, je na zemljišču, ki je bilo predmet daritve, že stala stanovanjska hiša, ki pa v zemljiški knjigi ni bila evidentirana. Po načelu, da je lastnik zemljišča tudi lastnik zgradbe, ki stoji na njem, je torej tožnik na toženca prenesel ne le zemljišče, temveč tudi stavbo na njem. Samo tožnik kot lastnik stavbe bi lahko s stavbo razpolagal. Zato je dejanska ugotovitev, po kateri naj bi toženec stanovanjsko stavbo odkupil od tožnikovega sina M., ki naj bi jo zgradil, posledica zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Zato ima tožbeni zahtevek naravo zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sprememba katastrskih podatkov ni pravno relevantna. Končno pa je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek, upoštevajoč opisano manj prepričljivo pravno razlago. Če bi sodišče umik tožbe dopustilo, bi bilo mogoče postopek zaključiti le glede zemljišča in gospodarskega poslopja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena, glede odločitve o delnem umiku tožbe pa ni dovoljena.

Z zahtevkom, kakor ga je tožeča stranka oblikovala dne 8.10.2002, je prišlo do delnega umika tožbe. Ne glede na revidentovo razlago procesnih pravil o umiku tožbe in ne glede na nejasno revizijsko tezo o domnevno drugačnih procesnih in materialnopravnih posledicah prvostopne odločitve, če bi bil delni umik tožbe dopuščen, obvelja, da revizija v tem obsegu ni dovoljena. Odločitev (v obliki sklepa) o umiku tožbe namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, in proti kateremu bi v pogojih iz določbe prvega odstavka 384. člena ZPP bila revizija dovoljena. Zato je revizijsko sodišče postopalo po določbah 377. člena ZPP in revizijo v tem obsegu kot nedovoljeno zavrglo.

Odločitev sodišč nižjih stopenj pa je pravno pravilna. Tožeča stranka zahteva vrnitev darila, ki ga je dala tožencu zaradi sklenitve zakonske zveze s svojo hčerjo (četrti odstavek 210. člena ZOR). O pravni pravilnosti takšnega izhodišča ni mogoče dvomiti, v dosedanjem postopku pa je bilo tudi že večkrat potrjeno. Vendar pa tožnik od toženca lahko zahteva le vrnitev tistega, kar mu je zaradi sklenitve zakonske zveze s hčerjo podaril. Dejanske ugotovitve, ki jih tožeča stranka pravzaprav nikoli ni izpodbijala, pa pripeljejo do sklepanja, da je bilo predmet darila lahko le zemljišče z gospodarskim poslopjem, torej to, kar se sklada z zemljiškoknjižnim stanjem pred kasnejšo spremembo. Ker stanovanjska stavba, zgrajena do podaljšane tretje gradbene faze, ni bila predmet daritve, zadene enaka pravna posledica tudi zemljišče, ki ga stavba pokriva in ustrezno funkcionalno zemljišče. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje v razlogih svoje odločitve pravilno navedlo, in glede na procesno ravnanje pravdnih strank relativiziralo morebitno neizvršljivost tožbenega zahtevka: tožeča stranka je namreč tista, ki mora postaviti izvršljiv tožbeni zahtevek. Ni jasno, kam meri revizija s trditvijo, da je zmotna uporaba materialnega prava (ta naj bi bila v tem, da naj bi kljub dejstvu, da je toženec stanovanjsko stavbo kupil od tožnikovega sina, po načelu, da je lastnik zemljišča tudi lastnik zgradbe na njem, bila v lasti tožnika) imela za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik lahko zahteva samo vrnitev tistega, kar je podaril. Ker je ugotovljeno, da je stanovanjsko hišo tožencu prodal tožnikov sin, v okviru te pravde ni mogoče razpravljati o razmerjih med tožnikom in njegovim sinom, posebej tudi ne o zemljišču, ki ga pokriva hiša in o funkcionalnem zemljišču k njej. Zato je utemeljeno zavrnjen tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zemljišče, ki ga pokriva stavba in k stavbi pripadajoče funkcionalno zemljišče. Izpodbijana sodba je torej pravno pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.