Jedro

Ko je s tožbo v upravnem sporu izpodbijano posamično dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, teče 30-dnevni rok za vložitev tožbe od dneva storitve posamičnega dejanja. Ob prepozni tožbi ni podlage za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe, zato jo je potrebno zavreči.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. in 2. točko sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 935/2002-3 z dne 22.5.2002 se zavrne in se potrdita 1. in 2. točka izreka navedenega sklepa.

2. Pritožba zoper 3. točko sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 935/2002-3 z dne 22.5.2002 se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožničino tožbo (1. točka izreka), zavrglo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) ter jo oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožnca s tožbo, vloženo 16.5.2002, izpodbija dejanje tožene stranke. Dne 26.2.1992 jo je brez vsake odločbe ali obvestila, po uradni dolžnosti, črtala iz evidence stalnih prebivalcev. Za tako ravnanje ni imela zakonske podlage. Z navedenim nezakonitim ravnanjem naj bi bile kršene tožničine človekove pravice in mednarodne obveze iz konvencije ker je bilo poseženo v njene, z določbami členov 14, 15, 18, 32, 33, 34, 35, 43, 49, 50, 51, 53, 63, 65 in 78 Ustave RS zagotovljene pravice. ZUS v 1. odstavku 26. člena določa, da je potrebno tožbo vložiti v roku 30 dni. Od izvršitve navedenega posamičnega dejanja, s katerim je bilo po tožbenih navedbah poseženo v tožničine ustavne pravice, je tako minilo že več kot 10 let, tožnica pa je zanj ves čas tudi vedela. Zato je bilo potrebno tožbo, vloženo šele 16.5.2002, zavreči kot prepozno vloženo.

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje, glede na njeno vsebino, presojalo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, saj tožnica v zahtevi ni opredelila pravne podlage za njeno izdajo. Na navedeni pravni podlagi se lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Ker tožnica spornega pravnega razmerja, ki je eden izmed pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe, ni izkazala, saj je bila njena tožba zavržena, je sodišče prve stopnje zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) je sodišče tožnico v celoti oprostilo plačila sodnih taks, saj nima sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njen status.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da so bili zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev RS razveljavljeni njeni osebni dokumenti, izničen njen obstoj, onemogočena zaposlitev, pridobitev zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, vozniškega dovoljenja ter odvzeta volilna pravica.

Kršene so bile tudi njene socialne, kulturne in politične pravice. S tem ji je bila prizadejana velika materialna in nematerialna škoda. Ponavlja navedbe, ki se nanašajo na zahtevano izdajo začasne odredbe ter oprostitev plačila taks. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa, da se toženi stranki naloži, da jo ponovno vpiše v register stalnih prebivalcev ter ji izda osebne dokumente, izda predlagano začasno odredbo ter da se jo oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa ni utemeljena, pritožba zoper 3. točko izpodbijanega sklepa pa ni dovoljena.

K 1. točki izreka: Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo v postopku predhodnega preizkusa tožbe. V obravnavanem primeru je tožnica s tožbo, ki jo je po podatkih sodnega spisa vložila 16.5.2002, izpodbijala dejanje tožene stranke (izbris iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije), ki je - bilo po njenih lastnih tožbenih navedbah - izvršeno 26.2.1992. ZUS v določbah 26. člena določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Ko gre za posamična dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, teče 30 dnevni rok od dneva storitve posamičnega dejanja. Ker je bila tožba vložena po preteku zakonitega roka, jo je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila vložena prepozno.

Zahteva za izdajo začasne odredbe (tudi če gre za zahtevo po 2. odstavku 69. člena ZUS) je v tesni povezavi z tožbo, vloženo v upravnem sporu. Glede na presojo pritožbenega sodišča, da je tožba vložena prepozno, zaradi česar je pravilen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, tudi ni podlage, da bi pritožbeno sodišče pri reševanju pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje glede začasne odredbe odločilo drugače. K 2. točki izreka: Sodišče prve stopnje je tožnico z izpodbijanim sklepom na njen predlog v celoti oprostilo plačila taks. Ker je tožnica s svojim predlogom za oprostitev plačila taks v celoti uspela, po presoji pritožbenega sodišča nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, s katero je ponovno uveljavljala oprostitev plačila taks. Zato je njeno pritožbo pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS).