Jedro

Nujna pot se dovoli, če bi bila zveza z javno cesto povezana z nesorazmernimi stroški. Zakon ne določa, kakšni stroški so nesorazmerni. To je stvar sodne presoje, ki ni zgolj matematična. Izračun stroškov izdelave nujne poti na eni strani, in zmanjšanje vrednosti nepremičnine, če bi bila obremenjena z nujno potjo, sta le dva faktorja, ki vplivata na odločitev sodišča o dovolitvi ali pa zavrnitvi dovolitve nujne poti. Ta dva faktorja je mogoče oceniti v denarju. Onemogočanje ali znatno oviranje uporabe obremenjene nepremičnine je merilo, ki izrazito zahteva vrednostno presojo sodišča. Ocene v denarju v tem primeru ni mogoča. Namen postopka za dovolitev nujne poti je v tem, da se preizkusi, ali obstajajo predpostavke za njeno dovolitev. Potrebno je ugotoviti, ali je zvezo z javno cesto sploh mogoče vzpostaviti. Če jo je, je potrebno ugotoviti, ali bi bili stroški vzpostavitve nesorazmerni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. 1. in 2. nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Predlagatelja sta predlagala dovolitev nujne poti za potrebe opravljanje obrtne dejavnosti predlagateljev po trasi že obstoječe poti. Obstoječa pot teče po zemljišču v lasti 1. in 2. nasprotnega udeleženca (parc. št. 659/7, k.o. X). Prvostopenjsko sodišče je takšen predlog zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni sklep sta pritožbo vložila predlagatelja. V pritožbi menita, da je bil izvedenec Ž. K. pri svojem delu pristranski. Podrobno obrazlagata, zakaj naj bi bilo tako. Sodišče prve stopnje se naj ne bi o dopolnitvi izvedenskega mnenja opredelilo, s čimer naj bi storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP(1). Pritožba tudi trdi, da sta predlagatelja v prvostopenjskem postopku podala številne vsebinske pripombe na izvedensko mnenje, na katere pa izvedenec ni zadovoljivo odgovoril. Zlasti naj ne bi pojasnil, kakšen naj bi bil naklon (vzdolžni profil) pri vzhodni varianti. Tudi sodišče se naj do tega ne bi bilo opredelilo. Izvedenec naj bi v svojem mnenju popolnoma napačno opredelil do t.i. vzhodne variante; pritožba potem nadrobno pojasnjuje, zakaj je prišla do takšnega sklepa. Izvedenec naj bi bil nepravilno ocenil razmerje med stroški izdelave vzhodne variante in manjvrednostjo nepremičnine nasprotnih udeležencev zaradi obstoječe variante.

3. Na pritožbo sta 1. in 2. nasprotni udeleženec odgovorila. Predlagala sta njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelja sta v tej zadevi zahtevala dovolitev nujne poti za potrebe opravljanja obrtne dejavnosti (88. člen SPZ(2)). Nujna pot bi tekla po isti poti, na kateri že imata služnost poti. Ta služnost poti pa obstaja le za zasebne potrebe in torej ne vključuje tudi voženj za potrebe opravljanja obrtne dejavnosti.

6. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, predlagata predlagatelja dovolitev nujne poti, ki bi tekla mimo stanovanjske hiše 1. in 2. nasprotnega udeleženca, dalje po njunem dvorišču in ga delila na dva dela (prvostopenjska odločba, rš. 22 – str. 10).

7. Nujna pot se dovoli, če bi bila zveza z javno cesto povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen SPZ). Sodna praksa pri oceni nesorazmernosti primerja hipotetično zmanjšanje vrednosti obremenjene nepremičnine in stroške izdelave nujne poti. Ne dovoli pa se nujna pot, če bi ta onemogočala ali znatneje ovirala uporabo nepremičnine, po kateri naj bi potekal nujna pot (1. odstavek 89. člena SPZ). Praviloma se nujne poti zato sploh ne dovoli preko zagrajenih hišnih dvorišč(3).

8. 88. člen SPZ ne določa, kakšni stroški so nesorazmerni. To je stvar sodne presoje, ki ni zgolj matematična. Izračun stroškov izdelave nujne poti na eni strani, in zmanjšanje vrednosti nepremičnine, če bi bila obremenjena z nujno potjo, sta le dva faktorja, ki vplivata na odločitev sodišča o dovolitvi ali pa zavrnitvi dovolitve nujne poti. Tadva faktorja je mogoče oceniti v denarju. Onemogočanje ali znatno oviranje uporabe obremenjene nepremičnine je merilo, ki izrazito zahteva vrednostno presojo sodišča. Ocena v denarju v tem primeru ni mogoča. Vzhodna varianta

9. Prvostopenjsko sodišče se je predvsem ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo mogoče speljati dovozno pot za potrebe obrtne dejavnosti po zemljišču v lasti predlagateljev in kakšni bi bili stroški zanjo. V ta namen je izvedenec Ž. K. izdelal izvedensko mnenje, na katerem v bistvenem delu temelji prvostopenjska odločba.

10. Pritožba predlagateljev predvsem izpodbija prav izvedensko mnenje, vendar brez uspeha. Očita mu pristranskost in nepopolnost. 11. Izvedenec pri svojem ravnanju ni bil pristranki. V okviru svojega izvedenskega dela je potreboval tudi mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD) o konkretno postavljenem predlogu. ZVKD na konkretno zastavljeno vprašanje ni odgovoril. Izvedenec je nato vložil vlogo, ki jo je sam imenoval „pritožba“ (l. št. 157). Končni učinek izvedenčevega prizadevanja je bilo, da je mnenje ZVKD pridobil. Ni razloga, da bi v izvedenčevem prizadevanju, da pridobi konkreten odgovor ZVKD na povsem konkretno zastavljeno vprašanje videli kakšno pristranskost. Odgovor bi lahko bil za predlagatelja ugoden ali neugoden, v vsakem primeru je bil nenapovedljiv. Pri tem pa se mnenje niti ni nanašalo na obremenitev parcel s par. št. 659/7, k.o. X, za kar si prizadevata predlagatelja, temveč na dve povsem drugi parceli. Tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je izvedenec ravnal nepristransko, ne drži (glej prvostopenjsko odločbo, rš. 19). Vlogo, ki jo je imenoval „pritožba“ bi lahko sestavil tudi tako, da bi bolj izbiral besede. Ne glede na to, kakšen je ton „pritožbe“, pa iz njega še ni mogoče sklepati, da je skušal ravnati v korist kateregakoli od udeležencev postopka.

12. Prvostopenjsko sodišče je dopolnitev izvedenskega mnenja ocenilo kot primerno (glej rš. 19) in je to svoje stališče tudi pojasnilo. Pritožbeni očitek, da tega ni storilo, je očitno neutemeljen. Isto velja za pritožbeni očitek, da je bila predlagateljema odvzeta pravica do kontradiktornega postopka. Zoper izvedensko mnenje sta lahko vložila pripombe in sta to storila. O tem, ali je potrebno postaviti novega izvedenca, pa ne odločata onadva, temveč sodišče. Zgolj zato, ker nista dosegla postavitve novega izvedenca, pa seveda pravica do kontradiktornega postopka seveda še ni bila kršena.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izvedenec ni opredelil do naklona, to je do vzdolžnega profila t. i. vzhodne variante. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da Pravilnik o projektiranju cest(4), ki za lokalne ceste dovoljuje največ 15 % naklon, v ničemer ne zavezuje sodišča. Pravilnik o projektiranju cest velja izključno za projektiranje javnih cest, kar pa dovozna pot do parcele predlagateljev ni. Podaja lahko kvečjemu orientacijske vrednosti tehnične narave, na katere pa sodišče v pravnem smislu ni vezano. Navedeni pravilnik v 21. členu res omejuje višinsko razliko (niveleto) za lokalno cesto na 15 %, vendar pa hkrati – in v istem členu – dodaja „Nagib nivelete ceste v naselju se prilagaja obstoječi urbanistični ureditvi.“ Predvideva torej izjeme. Ključno pa je, da dopolnitev izvedenskega mnenja vsebuje natančen podatek prav o vzdolžnem nagibu (niveleti, vzdolžni višinski razliki). Iz dopolnitve izvedenskega mnenja, konkretno iz priloženih načrtov (npr. risbe 3.2 „Prometno ureditvena situacija“ so vzdolžni nagibi razvidni: pri priključku na javno cesto 3,5 %, potem pa 14 %. V sami risbi so tudi vnesene višinske točke in razdalje (dolžine poti), s katerimi je mogoče preizkusiti pravilnost izračuna brez večjih težav. Zoper takšno risbo, ki je sestavni del dopolnitve izvedenskega mnenja, pa prav predlagatelja nista nikoli imela nobene pripombe. Ne le, da izgradnja dovoza do parcele v lasti predlagateljev mogoča po tej parceli, temveč so njeni parametri celo pod mejo, ki jo je za lokalne ceste postavil navedeni pravilnik.

14. Prvostopenjsko sodišče se je odločilo, da je dovozna pot po vzhodni varianti mogoča. O naklonu se prvostopenjsko sodišče konkretno ni izreklo. Pritožbena graja v to smer je utemeljena. Ker pa je v tem primeru potrebno le presoditi listine, o katerih sta se predlagatelja imela vso možnost izreči v prvostopenjskem postopku (3. alinea 358. člena ZPP), pritožbeno sodišče prvostopenjske sodbe ni razveljavilo, temveč je dopolnilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča. 15. Pritožba napada izvedensko mnenje tudi zato, ker naj bi napačno ocenilo hipotetično zmanjšanje vrednosti parcele, ki naj bi bila obremenjena z nujno potjo. Zlasti izpodbijata njegovo oceno frekvence voženj. Pri oceni obremenjenosti naj bi upošteval previsoko dnevno število voženj. Upošteval naj bi namreč takšno, kot sta jo navedla 1. in 2. nasprotni udeleženec.

16. Predlagatelja pozabljata, da bi bila nujna pot ustanovljena za potrebe obrtne dejavnosti. Tega v pritožbi ne pozabita poudariti, ko grajata izvedenčevo delo v zvezi z vzdolžnimi nakloni (str. 3 pritožbe). Obseg obrtne dejavnosti se lahko spreminja, z njim vred tudi število in še zlasti vrsta vozil. To se je v preteklosti že dogodilo, delavnica se je razširila, kot je izpovedala predlagateljica B. Š. sama (prvostopenjska odločba, rš. 21).

17. Celo če bi sedaj res vozila le osebna vozila, bi lahko po nujni poti, če bi bila dovoljena, za potrebe obrti začeli voziti tudi tovornjaki. Upoštevati je treba tudi to. Sicer pa je bilo ravnanje predlagateljev glede tega protislovno. Predlagateljica B.Š. je trdila, da se naj bi s tovornimi vozili ne odvijal noben promet (prvostopenjska odločba, rš. 21 – str. 9 zgoraj). Predlagatelja sta grajala izvedensko mnenje Ž.K. zato, ker naj bi bila predlagana pot neprimerna za tovorni promet (prvostopenjska odločba, rš. 15), ki pa se po besedah predlagateljice tam sploh ne odvija. Drugače sta trdila 1. in 2. nasprotni udeleženec, namreč da se odvija promet tudi s kombiji in tovornjaki, čeprav v manjšem obsegu (prvostopenjska odločba, rš. 22). Prav takšnim trditvam je mogoče verjeti, saj se na nepremičnini predlagateljev nahaja obrtna delavnica, in je s tovornim prometom vselej treba računati. Tudi število dnevnih voženj, kot ga je upošteval izvedenec, očitno ni nerealistično in je poleg tega oprto tudi na navedbe 1. in 2. nasprotnega udeleženca. Kot že povedano, se lahko hitro spremeni. Sodišče tudi nima razloga, da bi dvomilo v strokovno oceno izvedenca, da se bi vrednost z nujno potjo obremenjene nepremičnine zmanjšala za 30 % (ocenjeno v denarju pa za 90.000,00 EUR). Predlagatelja v pritožbi to oceno izpodbijata, vendar pa sama ne navajata nobenih konkretnih opornih točk, zakaj bi se vrednost nepremičnine ne mogla zmanjšati za 30 %.

18. Predlagatelja sta v pritožbi napadla tudi oceno vrednosti nepremičnine, ki naj bi bila previsoka. Tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v izvedenčevo oceno. Ta za odločitev v tej zadevi tudi sicer ni edina odločujoča iz razlogov, ki so bili podani že prej v tej obrazložitvi. Ocena manjvrednosti znaša, če se dovoli služnost nujne poti tako, kot jo zahtevata predlagatelja, kar 90.000,00 EUR (prvostopenjska odločba, rš. 14 – na str. 6 zgoraj). Ta ocena seveda temelji na ocenjeni vrednosti nepremičnine v lasti 1. in 2. nasprotnega udeleženca. Stroški izdelave nove poti po vzhodni varianti bi znašali le 20.068,80 EUR (glej na navedenem mestu). Korist za parcelo tožeče stranke bi lahko bila v prihranku teh stroškov izdelave poti po vzhodni varianti. Škoda za 1. in 2. nasprotnega udeleženca bi bila za pribl. faktor 4,5 večja kot bi znašala korist za predlagatelja. Celo če bi se izvedenec zmotil pri oceni vrednosti nepremičnine 1. in 2. nasprotnega udeleženca in s tem pri oceni škode za 1. in 2. nasprotnega udeleženca, si je težko predstavljati, da bi se zmotil za faktor 4,5. Česa takšnega pa tudi pritožba konkretno ne trdi, pač pa veliko bolj splošno, da je ocena vrednosti nepremičnine v lasti 1. in 2. nasprotnega udeleženca previsoka.

19. Nesorazmerje med stroški in koristjo je takšno, da nujne poti ni mogoče dovoliti. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pripominja, da še niti ni upoštevalo, da je vožnja čez dvorišče stanovanjske hiše 1. in 2. nasprotnega udeleženca pač bistveno bolj obremenjujoča, kot vožnja čez kakšno drugo nepremičnino, ki ne služi stanovanjskim namenom. To le še dodatno potrjuje, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Vzporedna in druge mogoče variante poti

20. Del pritožbe se nanaša na potek t. i. vzporedne variante in tudi na druge variante poti. Na ta del pritožbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker to ni potrebno. Namen postopka za dovolitev nujne poti je v tem, da se preizkusi, ali obstajajo predpostavke za njeno dovolitev. Potrebno je ugotoviti, ali je zvezo z javno cesto sploh mogoče vzpostaviti. Če jo je, je potrebno ugotoviti, ali bi bili stroški vzpostavitve nesorazmerni.

21. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, s katerimi se je pritožbeno sodišče strinjalo, izhaja, da je zvezo z javnim cestnim omrežje mogoče vzpostaviti po zemljišču v lasti predlagateljev (t. i. vzhodna varianta) in da stroški ne bi bili nesorazmerni. To za odločitev v tej zadevi zadošča. Ali so ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede vzporedne variante in še drugih variant pravilne ali ne, je za samo odločitev pritožbenega sodišča zato nebistveno.

Procesnopravni temelj za odločitev sodišča

22. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena, 1. odstavek 366. člena ZPP in 37. člen ZNP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 37. člen ZNP).

Stroški postopka

23. 1. in 2. nasprotni udeleženec sta zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo je predvsem ponavljal ugotovitve prvostopenjskega sodišča, o večini očitkov predlagateljev pa se ni izrekel. Takšen odgovor na pritožbo ni bil potreben in zato pritožbeno sodišče tega stroška ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP in 37. člen ZNP).

(1)Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).

(2)Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ).

(3)Glej Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana 2003, str. 454, primer št. 7. (4)Ur. l. RS, št. 91/2005 s kasnejšimi spremembami.