Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odprte parkirne površine pred stanovanjskim blokom so dostopne vsakomur. Prvina izkjučujočnosti zato ni podana, prav tako pa tudi ne prvina dostopnosti. Parkiranje je namreč odvisno od tega, ali je na voljo prostor.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja posestno varstvo. Motilno dejanje naj bi bilo storjeno na parkiriščih, ki predstavljajo skupne dele, objekte in naprave stanovanjske hiše B. 7 in 9. Gre za parkirišča. Motilno dejanje naj bi bilo v tem, da so toženci ta parkirišča zamrežili in tako onemogočili izvrševanje posesti tožeči stranki.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da ni sklepčen. S 1. točko izreka pa je ugodilo ugovoru dveh tožencev zoper sklep o začasni odredbi, ta sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrnilo.
Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep glede tretje in šeste tožene stranke spremeni tako, da proti njima izda zamudno sodbo, glede ostalih tožencev pa navedeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb bo povzeto v nadaljevanju, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da soglaša z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je o istem historičnem motilnem dejanju odločilo že v drugi pravdi, v kateri je tožeča stranka ista, tožene stranke pa so drugi sostanovalci B. 7 in 9. Materialnopravno stališče je zgoščeno v evidenčnem stavku te zadeve (1), in se glasi: Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je le dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (70. člen ZTLR (2)). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posamezniku.
Sodišče prve stopnje je tudi v obravnavani zadevi ugotovilo, da prvini izključujočnosti in dostopnosti stvari posestniku, nista podani. Še več, ugotovilo je, da že iz samih trditev v tožbi izhaja drugače. Ker je tako, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Ob odsotnosti obeh navedenih prvin, namreč posestno varstvo materialnopravno ni utemeljeno.
Pritožba navaja, da je bil z zamrežitvijo parkirišča in oblikovanjem posameznih garažnih boksov, katerih ključe so pridobile tožene stranke (ki so za to plačale), dotedanji način izvrševanja posesti na spornem parkirišču prekinjen. Po navedbah pritožbe je bila tožeča stranka od uporabe (posesti) spornega parkirišča na ta način izključena. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ni bistveno, da je bil dotedanji režim spremenjen. Kar je bistveno, je to, da tudi po prejšnjem režimu tožeča stranka ni imela (so)posesti. Sodišče prve stopnje je to jasno obrazložilo. Njuna uporaba ni bila izključujoča, umanjkala pa je tudi nujna prvina dostopnosti.
Pritožba meni, da tudi sodišče prve stopnje ni bilo prepričano o nesklepčnosti tožbe. Če bi bilo, navaja pritožba, potem gotovo ne bi izvajalo dokazov. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da sodišče res ni bilo dolžno izvajati dokazov. Vendar pa zaradi tega (odvečnega) procesnega ravnanja sodišča tožba ni nič bolj in nič manj sklepčna. Na ta pravni zaključek pač nepotrebno izvajanje dokaznega postopka nima nikakršnega vpliva.
Pritožba meni, da je za utrditev sklepčnosti tožbe pomembna tudi navedba tožečih strank, da jima je zaradi zamrežitve onemogočen dostop in ustrezno ukrepanje v primeru požara. Pritožbeno sodišče na to odgovarja: ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da zamrežitev ne onemogoča dostopa do stanovalcev skozi blok v klet, je bistveno nekaj drugega. Predmet zahtevka je namreč posestno varstvo na parkirnih mestih in nič drugega. Te (so)posesti pa tožnika, kot je pravilno materialnopravno sklenilo sodišče prve stopnje, že po lastnih navedbah nista imela. Tožba sicer res govori tudi o „skupnih delih, objektih in napravah stanovanjske hiše“, vendar v tem delu posestnega varstva konkretizirano ne uveljavlja. Tega dela zahtevka zato ni mogoče razumeti preko tega, da je pač sama parkirna površina tak skupni del večstanovanjske hiše. Pritožba se v nadaljevanju nadrobno ukvarja z vprašanjem izdaje zamudne sodbe ter z vprašanjem izdaje sodbe na podlagi izostanka. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa so te navedbe nepomembne. Ob nesklepčni tožbi je namreč odveč sleherno razpravljanje o vprašanju zamudne sodbe. Ugodilne sodbe (oziroma v tem primeru sklepa) ob nesklepčnem zahtevku pač v nobenem primeru ni mogoče izdati.
Pritožba sodišču dalje očita, da je opravilo pretirano materialno procesno vodstvo in s tem kršilo razpravno načelo. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da z materialnim pravdnim vodstvom sodišče skuša dotlej nesklepčno tožbo dopolniti oziroma doseči, da jo bo dopolnila tožeča stranka. Tožba v obravnavani zadevi pa je bila nesklepčna sama po sebi in ni postala sklepčna niti po opravljenem materialnopravdnem vodstvu. V nobenem primeru pa ni postala nesklepčna zaradi opravljenega materialnega pravdnega vodstva.
Pritožba sodišču nadalje očita, da je z neizvajanjem nekaterih dokazov, kršilo pravico tožnikov iz 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je pri nesklepčni tožbi izvajanje dokazov brez pomena. Z dokazi se namreč dokazuje resničnost trditvene podlage (torej v tožbi navedenih dejstev). Če pa trditvena podlaga ne utemeljuje materialnopravnega sklepa, ki je vsebovan v tožbenem predlogu, potem je dokazovanje takšnih dejstev nesmiselno. Bilo bi namreč namen samemu sebi, ne pa odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka. Ob nesklepčni tožbi je namreč že vnaprej znano, da je ta neutemeljen.
Pritožba se v nadaljevanju ukvarja z vprašanjem parkiranja, kakršno je bilo do sporne zamrežitve. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti vsaj to, kolikokrat so tretje osebe lahko pripeljale parkirat na parkirišče. Dalje pravi, da tretje osebe niso imele pravice parkiranja na tem parkirišču. Pritožba še utemeljuje, da je bilo parkiranje namenjeno le določenim osebam. Med stanovalci se je oblikoval posestni režim, ki je omogočal parkiranje vsem stanovalcem. Pritožba dodaja, da zato, ker je bilo parkirnih mest premalo, je bila posest med stanovalce nujno časovno porazdeljena in sicer po načelu prioritete. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prve stopnje, da že same navedbe o možnostih parkiranja, v času, preden je tožena stranka zamrežila parkirne bokse, izključujejo obstoj bistvenih prvin posesti – izključujočnosti in dostopnosti. Tožeča stranka je namreč do zamrežitve lahko parkirala le, če je dobila prostor. Slednje pa je bilo odvisno od naključja in ne od urejene soposestne rabe. To pa je prav enak položaj kot na številnih parkirnih površinah pred stanovanjskimi bloki v mestu (3). Tudi tam velja, da stanovalci na parkirišču ob odprti možnosti parkiranja, posesti nimajo.
Pritožba se nadalje ukvarja z vprašanjem javnega dobra. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so razlogi glede javnega dobra v sklepu sodišča prve stopnje le dodatni, rezervni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se ob tem, da je bilo zahtevek treba zavrniti že zaradi nesklepčnosti, z vprašanjem javnega dobra ni ukvarjalo.
V sklepnem delu pritožbe, se ta sklicuje na svoje navedbe o onemogočenem dostopu do nekaterih skupnih delov in naprav. Navaja, da se je posestno stanje v tem obsegu po zamrežitvi spremenilo. Pritožbeno sodišče je v tem sklepu že pojasnilo, da je predmet te posestne pravde le varstvo posesti parkirišča. Navedbe o dostopu do gasilnih aparatov so zato za ta postopek irelevantne.
Pritožba torej ni utemeljena. Ob tem tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP (4) je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.
(1) Gre za sklep VSL, opr. št. II Cp 816/2009. (2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/1980 – Ur. list RS, št. 87/2002).
(3) Zadeva se v tem pogledu razlikuje od zadeve VSL, opr. št. II Cp 2613/2009, kjer so tožniki parkirni prostor redno uporabljali za dostavo do poslovnih prostorov, zaradi motilnega dejanja pa jim je bila ta možnost onemogočena.
(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008)