Jedro

Uživanje alkohola med delovnim časom predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, še posebej ob dejstvu, da je tožnik opravljal delo strojnika in voznika (spornega dne je vozil valjar). Zato takšna kršitev predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki 4. 11. 2010 ni prenehalo, ampak še traja. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na ustrezno delovno mesto, ga prijaviti v zavarovanja, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za isto obdobje obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2009, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal, plačati predpisane prispevke ter izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovnimi posledicami. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik tako hudo kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi na delu užival alkohol, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tako Pravilnik o notranji kontroli, ki ga je izdala sama tožena stranka, kot tudi 3. člen Navodila o izvajanju notranjih kontrol alkoholiziranosti na delovnem mestu določata, da gre v primeru ugotovljene stopnje alkohola v izdihanem zraku za morebitno disciplinsko odgovornost delavca. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo kljub temu, da je že sama tožena stranka v svojih internih aktih uvedla možnost disciplinskega sankcioniranja delavca v primeru alkoholiziranosti na delovnem mestu. Tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti tekom postopka ni nikjer navajala, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Posledično je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar pa sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo. Tožena stranka v izredni odpovedi ne navaja morebitnih škodnih posledic oz. drugih posledic, ki bi zaradi zatrjevanih kršitev delovnih obveznosti nastale. O tem se je izreklo tudi VDSS opr. št. Pdp 1825/2003 z dne 13. 5. 2004. Sodišče prve stopnje je namreč v tem primeru odločilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, če gre za majhen pomen kršitve in ugodno napoved glede nadaljnjega sodelovanja med strankama. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 30 let, uspešno je sodeloval z delodajalcem, bil je dober delavec, nikoli ni bil v disciplinskem oz. drugem postopku. Kljub večkratnim preizkusom alkoholiziranosti je bil njegov rezultat vedno 0,0 promila alkohola. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni nasprotoval navedbam v zapisniku, ki je bil sestavljen pri delodajalcu. Tožnik je ves čas zatrjeval, da alkohola ni užival, temveč je samo izpiral ustno votlino in užival česen, tega pa K.H. v zapisnik ni vpisala. Tudi zaslišana priča K.H. je izpovedala, da tožnik pri opravljenem preizkusu alkoholiziranosti ni kazal znakov alkoholiziranosti, kljub dokaj visoki koncentraciji vsebnosti alkohola 1,1 promila ni podvomila v resničnost rezultata, niti ni tožniku predlagala odvzem krvi. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo mnenju izvedenke. Do ugotovitev, ki jih je izvedenka podala v mnenju in tudi na zaslišanju, je prišla zgolj na podlagi strokovne študije, brez osebnega pregleda tožnika, zato je tožnik mnenja, da ni mogoče z gotovostjo oz. sploh trditi, da je tožnikova trditev o izpiranju ust z žgano pijačo ovržena. Iz tega razloga je dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uvevljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (in ki jih v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo zatrjuje tožnik) ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, v okviru katerega je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 22. 10. 2010 podala tožena stranka (posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek), ker je ugotovilo, da je tožnik najmanj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti in obveznosti iz varstva pri delu s tem, da je 30. 9. 2010 užival alkohol. Na podlagi izvedenih dokazov, njihove dokazne ocene, glede pravilnosti katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil podan razlog za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo strojnika in voznika (pogodba o zaposlitvi z dne 23. 4. 2009 – A1), dne 30. 9. 2010 pa je bilo pri preizkusu njegove alkoholiziranosti (ta preizkus je opravila delavka K.H., rezultat pa sta potrdila nadrejeni F.L. in A.Z.) ugotovljeno, da je imel tožnik ob 13.45 uri, ko se je preizkus pričel, 1,10 promila alkohola v izdihanem zraku. Pri ponovitvi preizkusa ob 14.00 uri je rezultat pokazal 1,01 promila alkohola v izdihanem zraku. O opravljenem preizkusu je bil izdelan tudi zapisnik (A6), ki so ga podpisali tožnik, L.F., A.Z. in K.H.. Iz vsebine zapisnika izhaja, da se je tožnik z njim strinjal. Z ozirom na ugotovljeno vsebnost alkohola v izdihanem zraku tožnika dne 30. 9. 2010 (A6) in glede na tožnikove trditve, da alkohola spornega dne ni užival (temveč si ga je vnašal le v ustno votlino zaradi bolečega zoba), je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s postavitvijo sodne izvedenke forenzične toksikologije in alkoholometrije. Sodna izvedenka G.K. je podala izvedensko mnenje v pisni obliki, sodišče prve stopnje pa jo je na tožnikov predlog na naroku za glavno obravnavo dne 8. 11. 2011 tudi zaslišalo. Iz njenega izvedenskega mnenja in tudi iz zaslišanja izhaja, da z nekajkratnim izpiranjem ust z žgano pijačo pri tožniku ne bi bilo mogoče izmeriti tako visoke vrednosti alkohola, kot so bile izmerjene spornega dne, torej 30. 9. 2010. Po mnenju imenovane izvedenke je bila izmerjena koncentracija alkohola v tožnikovem izdihanem zraku predvsem posledica njegovega pitja alkoholnih pijač pred preizkusom. Izvedenka je ugotovila, da tudi če bi tožniku odšteli morebitni prispevek rezidualnega alkohola, bi imel tožnik v krvi v času dogodka še vedno okoli 0,8 promila alkohola, vsekakor pa več kot 0,5 promila. Iz tega razloga je sodna izvedenka menila, da je tožnik delo opravljal pod vplivom alkohola. Svoje izvedensko mnenje je dodatno pojasnila tudi na zaslišanju na naroku dne 8. 11. 2011. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik najmanj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (uživanje alkohola med delovnim časom vsekakor predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, še posebej ob dejstvu, da je tožnik opravljal delo strojnika in voznika - v kritičnem času je vozil valjar), ker je bil tožniku omogočen zagovor, ki se ga je tudi udeležil (vabilo na zagovor z dne 11. 10. 2010 – A2, zapisnik o zagovoru z dne 11. 10. 2010 – A5) in ker je na podlagi narave in teže tožnikove kršitve ugotovilo, da je ta privedla do izgube zaupanja s strani tožene stranke in s tem do nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, je utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Posledično je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Pravilnika o notranji kontroli oz. tretjega člena Navodila o izvajanju notranjih kontrol alkoholiziranosti na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe do omenjenega navodila opredelilo in pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka v 4. (in ne 3.) členu tega navodila opredeljeno, da predstavlja med drugim uživanje alkoholnih pijač v delovnem času hudo kršitev delovnega razmerja in je razlog za uvedbo disciplinskega postopka oz. postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na takšno dikcijo se je tožena stranka odločila, da bo zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zakonitost le – te je v sodnem postopku tudi dokazala. To pomeni, da tožnik v pritožbi neutemeljeno zaključuje, da tožena stranka na podlagi citiranega navodila ni imela možnosti tožniku podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da utemeljene razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje 111. člen ZDR in ne navodilo, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi. Toženo stranko pa v zvezi z podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omejeval niti Pravilnik o notranji kontroli (B4), na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v njej ni navedeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zabeleženo, da je prišlo zaradi tožnikove hujše kršitve pogodbene obveznosti do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi porušenega zaupanja, ki je tudi posledica dejstva, da je tožnik izvajal delo na valjarju, kar pomeni povečano stopnjo nevarnosti tako zanj kot tudi za druge delavce v primeru dela pod vplivom alkohola. Ob takšni naravi dela bi moral biti tožnik še posebej zbran in pazljiv. Glede na to, da je tožena stranka tudi tekom postopka zatrjevala, da delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 11. 3. 2011) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi razlog iz člena 110/1 ZDR in to tudi ustrezno obrazložilo (stran 5 in stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo VDSS opr. št. Pdp 1825/2003 z dne 13. 5. 2004, saj je ta odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju. Iz obrazložitve citiranega sklepa (pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je to ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tudi ne izhaja, da bi se v tej odločbi pritožbeno sodišče opredeljevalo do majhnega pomena kršitve in ugodne napovedi nadaljnjega sodelovanja pogodbenih strank, kot to navaja tožnik v pritožbi. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da sicer spornega ravnanja tožnika (vinjenost v delovnem času z ozirom na delo, ki ga je tožnik opravljal) ni mogoče opredeliti kot kršitve majhnega pomena.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena pritožbene navedbe tožnika o tem, da je bil dober in skrben delavec, da v dosedanjih postopkih ni kršil pogodbenih obveznosti oz. da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo navedene morebitne škode in posledic, ki bi zaradi zatrjevane hujše kršitve delovnih obveznosti nastale. Nastanek morebitne škode oz. predhodno obnašanje delavca pri delodajalcu namreč ni razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na ugotovljeno dejansko stanje (vinjenost tožnika v delovnem času) so nebistvene tudi pritožbene navedbe tožnika o tem, da je tožnik ves čas v postopku zatrjeval, da alkohola ni užival, temveč je samo izpiral ustno votlino, da ni nasprotoval navedbam v zapisniku in da je priča K.H. izpovedala, da tožnik pri opravljenem preizkusu alkoholiziranosti ni kazal znakov alkoholiziranosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je verjelo izvedenskemu mnenju in izpovedbi imenovane sodne izvedenke, ker naj bi ta izdelala mnenje brez osebnega pregleda tožnika. Izvedensko mnenje je sodna izvedenka podala v skladu z navodili sodišča, skladno s predlogom tožnika je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 8. 11. 2011, kjer je to mnenje dodatno pojasnila in obrazložila, prav tako pa je odgovarjala tudi na vprašanja tožnika in tožene stranke. Ker po zaključenem zaslišanju sodne izvedenke nobena od strank ni predlagala kakršnihkoli nadaljnjih dokazov oz. podala pripomb k izvedenskemu mnenju in zaslišanju imenovane izvedenke, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na ta dokaz.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.