Jedro

Čeprav je zatiranje kaznivih dejanj v javnem interesu, ta ne izključuje interesa oškodovanca, da se spoštujejo njegove pravice po ZKP, ki morajo biti v tem okviru pravno upoštevne, pri čemer sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bilo pri ščitenju teh njegovih pravic njegovo zastopanje po pooblaščencu v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, niti to ne izhaja iz izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1335/2018 z dne 5. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 114,25 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 44143/2017 zoper obdolženega A.A., zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika.

2. Pojasnjuje, da je v skladu z njeno prakso v primeru, ko je prosilec oškodovanec v kazenskem postopku, varstvo njegovih pravic in pravnih koristi v zadostni meri zagotovljeno z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu sestave in vložitve premoženjskopravnega zahtevka. V navedenem obsegu je bila tožniku z odločbo z dne 24. 4. 2018 že dodeljena BPP. Dodelitev v večjem obsegu od navedenega bi bila zato v nasprotju s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) oziroma v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Sicer priznava, da ima oškodovanec v kazenskem postopku poseben položaj, ki je v tem, da sme na glavni obravnavi predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih poizvedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge, vendar pa je pregon storilca kaznivega dejanja oziroma dokazovanja storilčeve kazenske odgovornosti in s tem povzročitve škode oškodovancu v rokah državnega tožilca, ki tako zastopa tudi interese oškodovanca. V zvezi s tožnikovim zaslišanjem pa toženka ugotavlja, da gre za postavljanje dejanskih vprašanj, glede katerih ne more biti zaslišan njegov pooblaščenec, temveč mora na narok pristopiti oškodovanec sam in se izjasniti glede dejanskega stanja, za kar pa strokovne pomoči odvetnika ne potrebuje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da daje Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tožniku kot oškodovancu pravice, ki jih kot laik ne more uveljavljati. Nerealno in neživljenjsko je od tožnika, ki se prvič srečuje s kazenskim postopkom, pričakovati, da bo brez pravne pomoči znal opozoriti na vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi bo zavaroval svoje interese, postavljati obdolžencu, pričam, izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede izpovedbe prič, pregledovati spise, si ogledovati dokazne predmete in izvajati druge pravice in dolžnosti po določbah ZKP. Nerealno in neživljenjsko je od tožnika pričakovati, da sploh ve, da mu te pravice pripadajo, kaj šele, da jih je sposoben razumeti in jih iz obsežnega spisa razbrati ter uporabiti v praksi. Poleg tega lahko državni tožilec na glavni obravnavi obtožni predlog umakne, ob tem pa se tožnik znajde v situaciji, ko mora v skladu z 61. členom ZKP takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati s pregonom. Od tožnika, ki je laik in prava neuka oseba, je nemogoče pričakovati, da bi brez pooblaščenca sploh razumel, kaj pomeni prevzeti pregon in se o tem izjaviti. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-320/14, U-I-5/17, ki se je izreklo o pomembnosti vloge oškodovanca v kazenskem postopku in je kot neustavno ocenilo ureditev, ki oškodovancu ne omogoča pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje. Kot nepravilno in zgrešeno pa ocenjuje tudi stališče toženke, da državni tožilec zastopa interese oškodovanca, s čemer naj bi bila oškodovancu zagotovljena zadostna pravna pomoč. Sklicuje se na določbe od 45. do 51. člena ZKP, iz katerih jasno izhaja, da je glavna pravica in dolžnost tožilca preganjanje storilcev kaznivih dejanj in ne zastopanje ali strokovna pomoč oškodovancu. Takšna dolžnost ni določena niti v drugih določbah ZKP niti v kakšnem drugem zakonu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

7. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V zadevi je sporno, ali je pravilno stališče toženke, da je oškodovancu v kazenskem postopku z dodeljeno BPP v obsegu sestave in vložitve premoženjskopravnega zahtevka po odvetniku ter posrednim zastopanjem prek državnega tožilca (ki zastopa tudi interese oškodovanca) v takšni meri zagotovljeno varstvo njegovih pravic in pravnih koristi v kazenskem postopku, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v obsegu zastopanja v kazenskem postopku v nasprotju s 24. členom ZBPP oz. v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

9. Sodišče pritrjuje tožniku, da takšno pravno naziranje toženke ni pravilno že zato, ker temelji na stališču, da oškodovanec v kazenskem postopku lahko varuje le svoj premoženjskopravni zahtevek.

10. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017, na katero se sklicuje tožnik, pojasnilo, da civilnih pravic in zahtevkov oškodovancev v kazenskem postopku ni mogoče razumeti zgolj v smislu zahtevka za povrnitev premoženjske škode ali pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej v smislu premoženjskopravnega zahtevka. Posledično tudi varstva civilnih pravic oškodovanca v kazenskem postopku ni mogoče razlagati tako, da jih oškodovanec v kazenskem postopku varuje zgolj z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Upoštevati je treba, da vsi oškodovanci v kazenskem postopku ne sodelujejo zgolj z namenom uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, ampak na primer varujejo tudi svoje osebno dostojanstvo, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem. Ne nazadnje dejstvo, da ima oškodovanec širši pravni interes, kot le varstvo premoženjskopravnega zahtevka, izhaja tudi iz opredelitve oškodovanca. Oškodovanec je v slovenskem kazenskem procesnem pravu opredeljen kot oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena osebna ali premoženjska pravica. (šesta alineja 144. člena ZKP). S tega vidika toženka tožnikove zahteve ni presodila.

11. Poleg tega je pravilno stališče tožnika, da daje zakon oškodovancu za zaščito njegovih pravnih interesov temeljna procesna jamstva, na primer pravico oškodovanca na glavni obravnavi predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovi izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge (drugi odstavek 59. člena, prvi odstavek 289. člena, četrti odstavek 329. člena, prvi odstavek 334. člena in tretji odstavek 337. člena ZKP). Pri tem sodišče posebej poudarja, da ne gre zgolj za pravico do zaslišanja oškodovanca, kar izpostavi toženka v izpodbijani odločbi. Smisel temeljnih procesnih jamstev oškodovancev pa ni le njihova formalna zagotovitev, ampak predvsem to, da lahko oškodovanec z njihovim izvrševanjem učinkovito uveljavlja in varuje svoje pravne interese v obliki civilnih zahtevkov, ki izvirajo iz izvršenega kaznivega dejanja.

12. S stališčem, da tudi tožnikove pravne interese v zvezi s postavljenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti ščiti državni tožilec, pri zaslišanju oškodovanca pa gre zgolj za postavljanje dejanskih vprašanj oškodovancu (za kar zastopanje pooblaščenca ni potrebno), se pravica oškodovancev, da samostojno uveljavljajo in varujejo svoje pravne interese, ki jim jo posebej daje zakon, izvotli. Povedano drugače, čeprav je zatiranje kaznivih dejanj v javnem interesu, ta ne izključuje interesa oškodovanca, da se spoštujejo njegove pravice po ZKP, ki morajo biti v tem okviru pravno upoštevne, pri čemer sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bilo pri ščitenju teh njegovih pravic njegovo zastopanje po pooblaščencu v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, niti to ne izhaja iz izpodbijane odločbe.

13. Glede na navedeno je je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

14. Sodišče je tožniku priznalo stroške v priglašeni višini (nagrada za postopek 200 točk; 91, 80 EUR, materialni stroški 2%; 1,85 EUR in 225 DDV; 20,60 EUR) v skupni višini 114,25 EUR.