Jedro

Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, niso podvržena prekluzijam.

Procesna skrbnost nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele v kolikor bi dolžnik navedel in tudi izkazal, da dokumentacije, ki bi mu omogočala substancirano ugovarjanje, ni mogel pridobiti oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče lahko izvedlo predlagane dokaze. Stališče dolžnika, ko bi zgolj golo zatrjevanje nepoznavanja dejstev zadostovalo za izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi potem črpal svojo trditveno podlago, bi poseglo v temeljni koncept izvršilnega postopka, ki temeljni na povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in razpravnem načelu, ki odločilno vlogo pri zbiranju dejstev in dokazov nalaga strankam.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na II. točko izreka sklepa, zavrže. II. Glede IV. in V. točke izpodbijanega sklepa, se pritožbi delno ugodi in se sklep: - v IV. točki izreka spremeni tako, da je upnik dolžan povrniti drugemu dolžniku stroške ugovornega postopka v višini 211,27 EUR v roku 8. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti; - v V. točki izreka spremeni tako, da je upnik dolžan povrniti drugemu dolžniku stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 17. 2. 2016 v višini 72,50 EUR, v roku 8. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v III. in v nespremenjenem delu IV. in V. točke izreka, potrdi.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 19. 3. 2014, ustavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava dela glavnice v višini 15.283,99 EUR, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas do 31. 1. 2014 ter izvršilnih stroškov v višini 55,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). V II. točki izreka sklepa je ugovoru drugega dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 19. 3. 2014 razveljavilo v delu, v katerem je bila zoper drugega dolžnika dovoljena izvršba za več ali drugače od: - preostanka glavnice v višini 12.639,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2014 dalje do plačila, - stroškov izvršilnega predloga v višini 55,00 EUR ter nadaljnjih izvršilnih stroškov, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu predlog za izvršbo zoper drugega dolžnika zavrnilo, v III. točki izreka sklepa pa v preostalem delu ugovor drugega dolžnika zavrnilo. Odločilo je še, da upnik in drugi dolžnik sama krijeta svoje stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka sklepa) ter da drugi dolžnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 17. 2. 2016 (V. točka izreka sklepa).

2. Drugi dolžnik se je pravočasno pritožil zoper II, III., IV. in V. točko izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je nelogično, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo predlog za izvršbo zgolj zoper njega, ne pa tudi zoper prvega dolžnika, saj odgovarjata za isti dolg. Sodišče prve stopnje je s pozivi za dopolnitev favoriziralo upnico, kljub temu, da je upnica banka, ter zmotno štelo, da ni prekludirana v svojih navedbah. Upnica v dokaz višine dolga ni predložila verodostojnih listin, saj te niso podpisane, žigosane in ne v originalu, na kar je opozoril že v postopku pred sodiščem prve stopnje in zahteval predložitev originalov. Njega sodišče prve stopnje ni pozvalo k dopolnitvi navedb, s čimer je kršilo pravila o materialnoprocesnem vodstvu. Sam ni kreditojemalec in nima dostopa do njegovih podatkov in listin. Upnik je zavestno zamolčal, da je dobil svojo terjatev že delno poplačano pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa mu je sodišče prve stopnje kljub temu poklonilo vero. Podana je kršitev načela enakosti, saj se je fizično osebo brez pooblaščenca procesno zapostavilo in se mu ni zagotovilo pravic, ki jih je imela oziroma so bile nedopustno dane upnici. V svojih vlogah z dne 22. 11. 2016 in 10. 5. 2017 je podal tudi ugovore in dokaze, ki še niso obstajali v času vložitve ugovora, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je s temi ugovori v prekluziji. Jasno je tudi, da prisilna poravnava vpliva na vse terjatve. Podal je ustrezne dokazne predloge po zaslišanju in pribavi listin, ki dokazujejo, da se je upnik strinjal z zmanjšanjem terjatve do prvega dolžnika in v tem delu tudi ne more izterjavati ničesar od njega. Predlaga vpogled v listine, objavljene na spletnih straneh AJPES-a. Prav tako upnica ni izkazala z verodostojno listino, da je od Slovenskega podjetniškega sklada prejela samo dobrih 17.000,00 EUR. V dokaz ponovno predlaga postavitev izvedenca finančne stroške in poizvedbe pri Slovenskem podjetniškem skladu. Sodišče prve stopnje je nedopustno zavrnilo njegov ugovor, da je upnica napačno obračunala že izvedena plačila in jih knjižila v dobro drugega kredita glavnega dolžnika, ki je bil slabše zavarovan. Dokaznemu bremenu, kot ga je postavilo sodišče prve stopnje, in sicer, da bi moral podati izrecne navedbe o višini in datumu plačil, je nemogoče zadostiti. Podal je konkreten ugovor, za katerega je predlagal konkretne dokazne predloge, in sicer je pozval upnico, da predloži obračune in evidence, iz katerih bo razvidno, kaj je bilo plačano iz naslova kakšnega kredita, pa tudi kdo je plačal, kakšen znesek, kdaj in na kateri sklic. V kolikor bi upnica predložila izpise iz svojih knjigovodskih knjig oz. bi jo k temu pozvalo sodišče, bi tudi sodišče lahko preverilo njegov ugovor. Sam ni imel dostopa do upnikovih evidenc niti do evidenc drugih dolžnikov in ni razpolagal s konkretnimi podatki, zato je zahteva po navedbi posameznih datumov in višini posameznih plačil povsem nezakonita, neustavna. S tako visoko postavljenim dokaznim standardom je bila kršena njegova pravica do obrambe, do izvajanja dokazov v njegovo korist in do poštenega postopka. Predlagal je tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje mu je odvzelo vsakršno možnost dokazovanja. Prav tako ni podal izrecnega soglasja, da se v primeru zapadlosti, ki je niti ni podane, dovoli izvršba na njegovo nepremičnino. V notarskem zapisu je zgolj določba, da stranke dovolijo, da se ob zapadlosti terjatve opravi izvršba zaradi njenega poplačila iz kupnine za predmet zavarovanja, pri čemer predmet zavarovanja ni bila njegova nepremičnina. Odločitev sodišče prve stopnje je napačna tudi glede stroškov ugovornega in pritožbenega postopka, saj je v večjem delu z ugovorom in pritožbo uspel. V nadaljevanju svoje vloge ponavlja navedbe podane v vlogah z dne 22. 11. 2016 in dne 10. 5. 2017. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno neutemeljena in delno utemeljena.

5. V skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Pravni interes za pritožbo je podan, kadar lahko pritožnik, če je pritožba utemeljena, doseže zase izboljšanje svojega pravnega položaja oziroma neposredno pravno korist. To pomeni, da ima pritožnik pravni interes za pritožbo le, kadar je zanj izdana neugodna odločba.

6. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru drugega dolžnika ter v tem delu sklep o izvršbi zoper njega razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. V tej točki izreka izpodbijanega sklepa je torej za drugega dolžnika izdana ugodna odločitev, zato zoper njo nima pravnega interesa za pritožbo.

7. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo drugega dolžnika v delu, ki se naša na II. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Drugemu dolžniku se nadalje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bil njegov ugovor utemeljen, zgolj zoper njega. Prvi dolžnik kot zastavitelj in drugi dolžnik kot porok nista enotna, ampak navadna sospornika, kar pomeni, da ugovor drugega dolžnika ne koristi tudi prvemu dolžniku (195. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Izvršilni naslov v predmetni zadevi je notarski zapis SV 000/2010 z dne 21. 7. 2010, v katerem je potrjena Pogodba o dolgoročnem kreditu ter sklenjen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ. Iz notarskega zapisa izhaja, da se je drugi dolžnik zavezal kot porok in plačnik (točka d na prvi strani notarskega zapisa) in priznal tej listini pravno naravo izvršilnega naslova ter, da sta tako Pogodba o dolgoročnem kreditu kot Sporazum o zavarovanju terjatev glede vseh dogovorjenih obveznosti neposredno izvršljiva.

10. Drugi dolžnik kot solidarni porok odgovarja upnici za poplačilo dolga iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu z vsem svojim premoženjem, razen če bi iz dogovora z upnico izhajalo kaj drugega.1 Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tak dogovor iz notarskega zapisa ne izhaja. Določilo v notarskem zapisu, da stranke soglašajo, da se ob zapadlosti terjatve opravi izvršba zaradi njenega poplačila iz kupnine za predmet zavarovanja, se namreč po naravi stvari nanaša le na zastavitelja, ne pomeni pa omejitev obveznosti drugega dolžnika.

11. S soglasjem k neposredni izvršljivosti vseh obveznosti iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu je torej drugi dolžnik dal soglasje, da se te obveznosti izterjajo neposredno v izvršilnem postopku iz kateregakoli njegovega premoženja, zato posebno soglasje k izvršbi na njegovo nepremičnino ni potrebno.2 Sicer pa se višje sodišče glede izvršljivosti notarskega zapisa in zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

12. Prav tako ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da naj bi sodišče prve stopnje s pozivanjem upnice, da ustrezno specificira svojo terjatev, slednji nudilo prekomerno pomoč in s tem kršilo načelo enakopravnega obravnavanja strank. Upnica je namreč v predlogu za izvršbo navedla zgolj končni znesek, za izterjavo katerega je predlagala izvršbo, ki pa se ni ujemal s terjatvijo po izvršilnem naslovu. V takem primeru je preizkus skladnosti izterjevane terjatve z notarskim zapisom kot izvršilnim naslovom, v katerem je opredeljenih več posameznih obveznosti mogoč le, če upnik terjatev strukturira tako, da je jasno, kakšen je znesek glavnice, pogodbenih obresti, že zapadlih zamudnih obresti in stroškov, ter kako je posamezne dele zahtevka v skladu z izvršilnim naslovom obračunal. 13. Predlog za izvršbo torej ni vseboval cel sklop pravno pomembnih dejstev, zato je sodišče prve stopnje s pozivom upnici z dne 13. 9. 2016 opravilo zgolj svojo zakonsko nalogo oziroma to, kar mu v 286.a členu (v zvezi s 15. členom ZIZ) nalaga ZPP, ki pa v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so laiki in tistimi, od katerih se pričakuje večja, profesionalna skrbnost, pri uveljavljanju svojih pravic.

14. Upnica je na poziv sodišča z dne 13. 9. 2016 pravočasno odgovorila v vlogi z dne 5. 10. 2016. V njej je pojasnila, koliko zahteva iz naslova glavnice, pogodbenih in zamudnih obresti, glede obračuna terjatve, iz katerega bi bilo razvidno, katera prejeta plačila so bila upoštevana pri izračunu preostanka obveznosti po izvršilnem naslovu ter način njihovega poračunavanja, ter glede obračuna obresti, pa je prosila za dodaten rok za pripravo in tudi pojasnila, da gre za obsežna pojasnila in obračune, ker dolžniki svojih obveznosti niso redno izpolnjevali.

15. Rok osmih dni za dopolnitev navedb, ki ga je sodišče postavilo upnici v pozivnem sklepu z dne 13. 9. 2016, je sodni in zato podaljšljivi rok. To pomeni, da stranka pred potekom roka lahko prosi za njegovo podaljšanje, če so zato upravičeni razlogi (110. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi po presoji višjega sodišča je upnica v vlogi z dne 5. 10. 2016 navedla upravičene razloge za podaljšanje postavljenega roka,3 zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 2. 2017 pravilno podaljšalo ta rok še za osem dni od vročitve tega sklepa. Ne drži torej pritožbena navedba, da si je upnica samovoljno podaljševala rok za dopolnitev svojih navedb.

16. Upnica je nato v vlogi z dne 7. 3. 2017, ki jo je vložila v roku iz pozivnega sklepa z dne 10. 2. 2017, pojasnila kakšna obveznost za drugega dolžnika izhaja iz izvršilnega naslova v predmetni zadevi. Predložila je izpisek rokovnika za kredit, iz katerega izhaja nastanek in zapadlost posameznih obveznosti iz kreditne pogodbe, prejeta plačila in način njihovega knjiženja (priloga A32, A34), ter obračune pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti (priloga A33), iz katerih je razvidna tako višina obrestne mere kot tudi od katerih zneskov so se obračunavale obresti. Pri tem rokovnik res ni podpisan in žigosan,4 vendar mu zaradi tega ni mogoče odvzeti njegove dokazne vrednosti, kot zmotno meni drugi dolžnik. Zakon o pravdnem postopku (v zvezi s 15. členom ZIZ) namreč ne določa oblike listin, ki lahko služijo kot dokaz. Drugi dolžnik je v vlogi z dne 10. 5. 2017 kot dokaz res zahteval predložitev original listin, vendar je to zahtevo, glede na vsebino njegove vloge, razumeti kot zahtevo po predložitvi žigosanih in podpisanih listin ter eksternih listin in ne kot zahtevo po predložitvi izvirnikov že predloženih listin.

17. Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da upnica navedb in dokazov v vlogah z dne 5. 10. 2016 in 7. 3. 2017 ni podala in predložila prepozno. Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, namreč niso podvržena prekluzijam.5

18. Upnica je torej v svojih vlogah natančno pojasnila obveznost drugega dolžnika, ki jo izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku ter predložil dokazila, iz katerih izhaja obračun te obveznosti. S tem je breme obrazloženega nasprotovanja glede višine izterjevane obveznosti prešlo na drugega dolžnika.

19. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da drugi dolžnik tega trditvenega bremena ni zmogel. V ugovoru in v vlogi z dne 10. 5. 2017 je navedel le, da je upnica plačila, ki jih je kreditojemalec (v nadaljevanju glavni dolžnik) plačal za en kredit, knjižila za drug kredit, ter da je z internimi nalogi iz računov družb glavnega dolžnika, prvega dolžnika in A. d.o.o prenašala denar za poplačilo obveznosti glavnega dolžnika, čemur so sledila usklajevanja, za kateri kredit je bil z določenega računa prenesen denar. Za svoje navedbe je predlagal več dokazov, ki pa jih je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot informativne dokaze6, ki pomanjkljive trditvene podlage ne bi mogli nadomestiti in zato njihovo izvedbo pravilno zavrnilo.

20. Novejši pogledi7 sicer zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar za tako situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Drugi dolžnik je bil v času odplačevanja kredita (do 25. 11. 2013) bodisi zakonit zastopnik ali prokurist glavnega dolžnika ter povezanih družb,8 torej oseba, ki je nedvoumno imela možnost poznati vsa dejstva, vključno s plačili kredita upnici. Prav tako drugi dolžnik ni pojasnil, zakaj sam ni pridobil podatkov od stečajnega upravitelja, saj iz njegovega ugovora izhaja, da ta z njimi razpolaga. Procesna skrbnost namreč nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele v kolikor bi drugi dolžnik navedel in tudi izkazal, da dokumentacije, ki bi mu omogočala substancirano ugovarjanje ni mogel pridobiti oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče lahko izvedlo predlagane dokaze. Stališče drugega dolžnika, ko bi zgolj golo zatrjevanje nepoznavanja dejstev zadostovalo za izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi potem črpal svojo trditveno podlago,9 bi poseglo v temeljni koncept izvršilnega postopka, ki temeljni na povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in razpravnem načelu, ki odločilno vlogo pri zbiranju dejstev in dokazov nalaga strankam. Ob tem se dodaja, da je s predložitvijo obračuna terjatve, iz katerega je razvidno, katera plačila je upnica knjižila v dobro izterjevanega kredita, ob pridobitvi podatkov glavnega dolžnika, katera plačila so bila na račun obeh kreditov izvršena, mogoč tudi preizkus pravilnosti vrstnega reda vračunavanja izpolnitev. S postopanjem sodišča tako ni bila kršena pravica drugega dolžnika do obrambe, izvajanja dokazov v njegovo korist in poštenega postopka.

21. Drugi dolžnik sodišču prve stopnje tudi očita, da ni izvedlo materialno procesnega vodstva, saj mu ni pojasnilo, da bi moral svojo trditveno podlago dopolniti. V zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago zadostuje, da stranko nanjo opozori bodisi sodišče, bodisi nasprotna stranka. Upnica je v odgovoru na ugovoru in nato tudi v vlogi z dne 5. 10. 2016 opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago drugega dolžnika in dejstvo, da drugi dolžnik ni zatrjeval, da dokumentacije ni mogel pridobiti od stečajnega upravitelja. Tudi sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 17. 2. 2016 razkrilo svoje stališče o tem, da je trditvena podlaga drugega dolžnika prešibka. Ta sklep je sicer višje sodišče razveljavilo, vendar zgolj iz razloga, ker je sodišče prve stopnje preuranjeno prevalilo dokazno breme glede izvršenih plačil na drugega dolžnika. Pri tem je v obrazložitvi jasno zapisalo, da bo breme obrazloženega prerekanja upnikove terjatve na drugega dolžnika prešlo, ko bo upnica podala specificiran obračun. Poleg tega je drugi dolžnik skupaj z vlogama upnice prejel tudi poziva, da lahko nanju odgovori v roku 8. dni.

22. Tako se izkaže, da je bil drugi dolžnik s strani sodišča prve stopnje opozorjen na pomanjkljivo trditveno podlago in tudi s splošnimi pozivom pozvan, da pravočasno poda navedbe, na neustrezno konkretizacijo navedb pa ga je opozorila tudi upnica. Zaradi vsega navedenega višje sodišče šteje, da je bil drugi dolžnik v zadostni meri opozorjen na pomanjkljivost svojih navedb ter mu je bila tudi dana možnost, da jih ustrezno konkretizira. Očitek pomanjkljivo opravljenega materialno procesnega vodstva je zato neutemeljen.

23. Soglašati je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da so določila Pogodbe o dolgoročnem kreditu o višini garancije Slovenskega podjetniškega sklada jasna. Ta obsega 60% neplačanega dela glavnice in ne 60% celotne glavnice (5/2. točka Pogodbe o dolgoročnem kreditu). Da te garancije ni opustila, je upnica zatrjevala in tudi izkazala z izpiskom rokovnika za kredit. Pritožbena ugibanja, da je upnica prejela več oziroma, da je bil sklenjen dogovor o večjem obsegu kritja, ostajajo na pavšalni ravni. Dokazno breme tako glede opustitve garancije10 kot delnega poplačila terjatve je namreč na dolžniku in ne na upniku. Upnica torej ni bil dolžna predložiti dokazil, katere je od nje v zvezi z unovčeno garancijo, terjal dolžnik. Dolžnik je bil tisti, ki bi moral konkretno trditi, kakšen znesek je bil na račun garancije upnici plačan in kdaj ter za to predložiti dokaze. Zgolj zahteva po opravi poizvedb pri skladu oziroma zaslišanje direktorice sklada ob odsotnem pojasnilu, zakaj teh podatkov ne more dobiti sam, pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne zadostuje.

24. Dolžnik mora v ugovoru navesti vsa dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo ta dejstva (53. člen ZIZ). Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da je drugi dolžnik navedbe o upničini opustitvi zavarovanja s hipoteko na nepremičninah v lasti M. d.o.o. podal prepozno, šele v vlogi z dne 22. 11. 2016, saj mu je bila s pozivnimi sklepi dana možnost, da se naknadno izjavi zgolj o vlogah upnice, ki so vsebovale navedbe o višini terjatve. Glede na načelo formalne legalitete pa v izvršilnem postopku tudi ni dopustno ugotavljati dejstev, ki se nanašajo na ničnost oziroma izpodbojnost11 poroštvene zaveze. Drugi dolžnik pa utemeljeno opozarja, da je bila nad prvim dolžnikom potrjena poenostavljena prisilna poravnava šele po vložitvi ugovora dne 24. 11. 2015, vendar že sam v pritožbi pravilno ugotavlja, da so to lahko le okoliščine za vložitev ugovora po izteku roka (56. člen ZIZ). Temu je dodati, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz podatkov, ki so na voljo na straneh AJPES ne izhaja, da bi poenostavljena prisilna poravnava učinkovala na terjatev, ki jo ima upnica do prvega dolžnika, saj ta ni navedena v posodobljenem seznamu terjatev. Nad prvim dolžnikom se je namreč vodila poenostavljena prisilna poravnava, za katero velja, da učinkuje zgolj na terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

25. Na preostale pritožbene navedbe, s katerimi drugi dolžnik povzema svoje vloge vložene dne 22. 11. 2016 in dne 10. 5. 2017, je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tako je upoštevalo ugovor drugega dolžnika, da je upnica s plačilom, prejetim od Slovenskega podjetniškega sklada neutemeljeno poplačala tudi stroške, ki ji niso nastali v predmetnem izvršilnem postopku ter samo opravilo izračun terjatve na dan 3. 3. 2014, pri katerem je upoštevalo, da se z zneskom 17.590,63 EUR poračunajo zgolj terjatve, zaradi izterjave katerih je bil vložen predlog za izvršbo. Upnica pa je v vlogi z dne 5. 10. 2016 pojasnila, da pomeni označba ST v stolpcu z oznako TIP stroške v zvezi s sodnim uveljavljanjem poplačila obveznosti, te pa v višini, na katero opozarja drugi dolžnik, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, sodišče prve stopnje pri obračunu terjatve ni upoštevalo. Iz pregleda stanja po komitentu (priloga A35) pa izhaja, da je v njem navedeno stanje za dva različna kredita, ki jih je imel pri upnici glavni dolžnik, kot je to zatrjeval že sam drugi dolžnik.

26. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izpodbijanega sklepa pravilna in zakonita.

27. Utemeljeno pa drugi dolžnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da stranki sami krijeta svoje stroške ugovornega postopka in da sam krije svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 17. 2. 2016. 28. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

29. Dolžnik je z ugovorom uspel v 58% (izterjavana glavnica po predlogu za izvršbo je bila 29.825,97 EUR, po delni ugoditvi ugovora pa 12.639,56 EUR), poleg tega tudi stroški strank niso bili enaki. Stroški drugega dolžnika, ki ga je ob vložitvi ugovora zastopal odvetnik, so bili precej višji od stroškov upnice. Glede na navedeno, je pravilna odločitev, da se glede na dosežen uspeh ugovornega postopka, naloži upnici v plačilo ustrezen del stroškov drugega dolžnika.

30. Pri odmeri stroškov višje sodišče ni v celosti sledilo priglašenim stroškovnikom, saj nastanka materialnih in poštnih stroškov v višini trikrat po 50 EUR, priglašenih v vlogah z dne 9. 6. 2016, 22. 11. 2016 in 10. 5. 2017, drugi dolžnik ni izkazal. 31. Višje sodiščeje je tako za ugovor odmerilo zahtevanih 295,80 EUR (Tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT, ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife), materialne stroške v višini 20 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22% DDV in sodno takso 44 EUR, kar znese 364,20 EUR.

32. Upnica je v ugovornem postopku priglasila zgolj materialne stroške v višini 4 EUR12, katerih nastanka pa ni izkazala. Upnica je tako, upoštevajoč 58% uspeh drugega dolžnika v ugovornem postopku, drugemu dolžniku dolžna povrniti 211,27 EUR stroškov ugovornega postopka.

33. Enako kot za ugovorne stroške velja tudi za pritožbene stroške drugega dolžnika. Višje sodišče mu je priznalo 125 EUR takse za pritožbo, ne pa tudi 50 EUR za materialne in poštne stroške, katerih nastanka ni izkazal. Glede na 58% končni uspeh drugega dolžnika, je tako upnica dolžna drugemu dolžniku povrniti 72,50 EUR pritožbenih stroškov zoper sklep z dne 17. 2. 2016. 34. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi drugega dolžnika delno ugodilo in sklep v IV. in V točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz prve in druge alineje II. odstavka tega sklepa. V preostalem delu pa je, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v III. točki, nespremenjenem delu IV. in V. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

35. Drugi dolžnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (zgolj glede stroškov, ki mu jih je dolžna povrniti upnica) in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato stroške pritožbenega postopka krije sam (prvi odstavek 165. člen ZPP in tretji odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje (drugi odstavek 1017. člena Obligacijskega zakonika). 2 Odločbe višjih sodišči, na katere se sklicuje v pritožbi drugi dolžnik, obravnavajo drugačno dejansko stanje, kot je v predmetni zadevi. Tako odločba VSM I Ip 425/2015 z dne 23. 9. 2015 ne obravnava vprašanja obsega soglasja z neposredno izvršljivostjo. Iz odločba VSL II Ip 5459/2013 izhaja, da je bilo dano soglasje z neposredno izvršljivostjo le v delu pogodbe o zavarovanju obveznosti z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnine, v predmetni zadevi pa je bilo soglasje dano v uvodnih določbah notarskega zapisa. Odločba VSL I Ip 3837/2014 z dne 12. 11. 2014 pa obravnava vprašanje zapadlost terjatve, ko ta ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu. 3 To izkazuje tudi obsežna dokumentacija, ki jo je upnica v vlogi z dne 7. 3. 2017 predložila v spis. 4 Ostale predložene listine, ki vsebujejo obračun terjatve, so žigosane in podpisane. 5 Prim. VSRS sodba II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015, VSL sklep I Cp 1626/2016 z dne 12. 10. 2016. 6 Vključno s predlogom za postavitev izvedenca ekonomske stroke. 7 Tako teorije (dr. Mile Dolenc v "Informativni dokaz v pravdnem postopku", Pravna praksa, št. 31-32/2010 in dr. Mile Dolenc v "O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku", Podjetje in delo, št. 6-7/2011) kot sodne prakse (sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011). 8 Neprerekane navedbe upnice v odgovoru na ugovor. 9 Razen, ko je spoznavni vir izključno pri upniku. 10 Prim. VSRS II ips 257/2005 z dne 26. 4. 2007. 11 Izpodbojnosti tudi ni mogoče uveljavljati zgolj z ugovorom ampak z ustrezno tožbo. 12 Odgovor na ugovor z dne 4. 6. 2014.