Jedro

Uporaba omenjenega določila zveznega predpisa je dovoljena kot uporaba republiškega predpisa, saj ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, niti niso s tem ustavnim zakonom ali ZDR drugače urejeni načini prenehanja delovnega razmerja kot so določeni v 75. do 77. členu ZTPDR.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrne kot neutemeljena.

2. V ostalem se reviziji ugodi in se: a) sodbi sodišča prve in druge stopnje glede datuma prenehanja delovnega razmerja spremenita tako, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 1.9.1998. b) glede ostalih zahtevkov se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 16.5.1996 in 28.6.1996, na podlagi katerih je S.D. prenehalo delovno razmerje, ker nima več zmožnosti za opravljanje del varnostnika. Sodišče je utemeljilo svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnik ni izgubil niti dosedanjih znanj za delo varnostnika, niti zmožnosti za opravljanje del tega delovnega mesta, pač pa ne izpolnjuje več posebnega zakonskega pogoja iz Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list št. 32/94 - ZZVOOSV), saj nima državljanstva Republike Slovenije. Ker je nadaljnje delo tožnika na delovnem mestu nedovoljeno, bi mu lahko, ob nezmožnosti ustrezne razporeditve na drugo delo, prenehalo delovno razmerje le kot trajno presežnemu delavcu. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno sodbo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je sprejelo pravno presojo, da delavcu, ki mu je po zakonu prepovedano opravljanje določenih del in nalog, pa mu ni mogoče zagotoviti drugih del in nalog, preneha delovno razmerje po samem zakonu na podlagi 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in bistvene kršitve določb postopka. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ne bi smelo samo spremeniti pravne podlage glede načina prenehanja delovnega razmerja tožniku. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbo 76. člena ZTPDR, ki je glede na ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne bi smelo uporabiti. Ta določba namreč, po mnenju revizije, nasprotuje določilom republiškega zakona o delovnih razmerjih, ki v določbi 100. člena ne ureja primera prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Pritožbeno sodišče je po stališču revizije tudi bistveno kršilo pravila postopka, ker je brez ustrezne dokazne podlage odločilo, da tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta za tožnika. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne pritožbo in vzdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija je iz naslednjih razlogov delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče druge stopnje v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom odločilo, da tožena stranka za tožnika ni imela drugega ustreznega delovnega mesta, ni utemeljen. Za ugotavljanje ali obstoji možnost delavcu zagotoviti druga ustrezna dela in naloge, ni potrebno voditi posebnega formalnega postopka. Zakon takega postopka in izdajo posebne ugotovitvene odločbe ne zahteva. Iz napadenega sklepa tožene stranke z dne 16.5.1996 izhaja ugotovitev, da v družbi ni ustreznega prostega delovnega mesta, na katerega bi tožnika lahko razporedila. Tej ugotovitvi tožeča stranka med postopkom ni oporekala. Zato ni podana smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Pravna podlaga za razsojo v obravnavani zadevi je vsebovana, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, v 2. točki 1. odstavka 76. člena ZTPDR. Po tem določilu preneha delovno razmerje po samem zakonu delavcu, če mu je po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba. Neutemeljene so revizijske trditve, da določba 76. člena omenjenega zveznega zakona nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in bi je sodišče pri svoji odločitvi skladno določilu 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ne smelo uporabiti. V določbah 75. - 77. člena ZTPDR so urejeni načini prenehanja delovnega razmerja, ki so kot temeljne pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, sodili po ustavi bivše SFRJ v zvezno pristojnost, zato je republiški zakon o delovnih razmerjih v 100. členu ob vsakem načinu prenehanja delovnega razmerja določil le dan prenehanja. Ker pa je bilo v 76. členu, ki ureja način prenehanja po samem zakonu, določeno tudi, s katerim dnem delavcu preneha delovno razmerje, drugačna ureditev v ZDR ni bila potrebna. Uporaba omenjenega določila zveznega predpisa je zato dovoljena kot uporaba republiškega predpisa, saj ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, niti niso s tem ustavnim zakonom ali ZDR drugače urejeni načini prenehanja delovnega razmerja kot so določeni v 75. do 77. členu ZTPDR.

Po določbi prvega odstavka 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja morajo osebe, ki v gospodarski družbi, pri samostojnemu podjetniku posamezniku oziroma pri samostojnem obrtniku iz 8. člena tega zakona neposredno opravljajo fizično varovanje oseb in premoženja, poleg splošnih pogojev, določenih z Zakonom o delovnih razmerjih, izpolnjevati še posebne pogoje, med drugim morajo biti državljani Republike Slovenije (1. alinea 1. odstavka). V prehodnih in končnih določbah navedenega zakona za osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona (25.6.1994) opravljajo dela iz 10. člena tega zakona, pa niso državljani Republike Slovenije, ni urejen poseben status, niti ni predpisano prehodno obdobje za pridobitev državljanstva. Zato je za tožnika, ki po ugotovitvah obeh sodišč, nima državljanstva Republike Slovenije, nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, saj mu je po 10. členu Zakona o zasebnem varovanju prepovedano opravljanje del varnostnika. Zato je sodišče druge stopnje ob presoji zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku, pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri svoji odločitvi pa je prezrlo, da 2. točka 1. odstavka 76. člena ZTPDR izrecno določa, kdaj preneha delavcu iz tega razloga delovno razmerje. Preneha mu šele z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba. To v obravnavanem primeru pomeni z dnem vročitve drugostopne sodbe - to je 1.9.1998. Zato je revizijsko sodišče, ki je ob preizkusu utemeljenosti revizije samo ugotovilo obstoj revizijskega razloga, ki ga revizija ni izrecno uveljavljala, na njega pa mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ustrezno spremenilo sodbi sodišča prve in druge stopnje.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393.člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo kot neutemeljeno, s tem, da je uskladilo datum prenehanja delovnega razmerja z določbo 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR. Posledično pa je glede ostalih tožbenih zahtevkov obe sodbi razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje glede na čas prenehanja delovnega razmerja.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).