Jedro

V sodni praksi je sicer res utrjeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa obstajajo tudi izjeme. Če oškodovancu namreč nastane dodatna škoda, ki se kaže v obliki intenzivnejših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih, lahko sodišče takšni osebi prisodi odškodnino za to obliko škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 4.036,23 EUR pravdnih stroškov tožnice v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakciji račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici ... s sklicem št. ... (koda namena: GOVT; namen plačila: po odločbi Bpp...), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 782,85 EUR pritožbenih stroškov tožnice v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici ... s sklicem št. ... (koda namena: GOVT; namen plačila: po odločbi Bpp...), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine zaradi neupravičenega odvzema prostosti in toženko zavezalo na plačilo 70.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2012 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 4.036,23 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženka. Meni, da je dosojena odškodnina previsoka glede na sodno prakso in se zavzema za odmero enotne odškodnine. Graja izvedeniško mnenje psihiatrinje M. K., saj ni navedenih jasnih razlogov, zakaj je 44 letna tožnica onemogočena za katerokoli pridobitno dejavnost. Izvedenka se ni opredelila do dejstva, da je bila tožnica tudi ob priprtju nezaposlena, pred tem pa je bila zaposlena le tri mesece v letu 1998. Ponovno se je zaposlila 15. 7. 2004 in je delala do 16. 7. 2010. Iz ambulantnega zapisnika ZPKZ X. izhaja, da tožnica nima simptomov duševne bolezni, težje pa obvladuje čustva in nagonske impulze, zaradi česar ji je bila diagnosticirana histrionična motena osebnost s somatskimi reakcijami. Psihične težave tožnice so se začele kasneje, izvedenka pa se ni opredelila, kako nanje vpliva tožničino občasno uživanje alkohola in droge. Toženka je predlagala novega izvedenca, ki ga sodišče ni postavilo, zato je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Zaključki izvedenke tudi ne temeljijo na celotni medicinski dokumentaciji, saj ni pregledala dokumentacije Klinike za psihološko medicino Zagreb od leta 2006 do leta 2012. Njene zaključke je sodišče sprejelo nekritično in dosodilo previsoko odškodnino. Zaključuje, da bi sodišče moralo priznati enotno odškodnino, pri čemer je tudi znesek 50.000 EUR za 615 dni pripora previsok.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago odškodninske odgovornost države zaradi neutemeljenega pripora ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijski predpisi, v konkretnem primeru Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine dosojene odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih. V sodni praksi je sicer res utrjeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa obstajajo tudi izjeme. Če oškodovancu namreč nastane dodatna škoda, ki se kaže v obliki intenzivnejših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih, lahko sodišče takšni osebi prisodi odškodnino za to obliko škode1. 6. Sodišče prve stopnje je toženki za 615 dni neupravičenega pripora prisodilo 50.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar predstavlja 81,30 EUR dnevno. Dosojena odškodnina se giblje na zgornjem robu odškodnin, dosojenih za tovrstno škodo, vendar še vedno znotraj okvirov sodne prakse. To izhaja tudi iz navedb pritožnice, ki kot podoben primer izpostavlja zadevo, v kateri je bila oškodovancu dosojena odškodnina v višini 84,03 EUR za dan pripora2. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odmeri višine odškodnine za neupravičen pripor upoštevalo, da je ta trajal nesorazmerno dolgo, več kot dvajset mesecev, da je tožnica v njem prestajala hude zdravstvene težave, zaradi katerih se je morala zdraviti, tako na psihičnem področju kot tudi zaradi težav s prebavili, da je v zvezi s slednjimi kljub prošnjam in močnim bolečinam kar osem mesecev morala čakati na specialistični gastroenterološki pregled, pa tudi, da je tožnica trpela zaradi prizadete časti in ugleda, saj so o priprtju obširno poročali mediji. Vse navedeno, ob dejstvu, da je tožnica ob priprtju imela komaj 28 let in do takrat še ni bila kazensko obravnavana, po oceni sodišča druge stopnje potrjuje pravilnost odločitve glede prisojene višine odškodnine, česar pavšalne pritožbene navedbe ne morejo ovreči. 7. Zaradi posledic, ki jih je pripor pustil na tožničinem zdravju, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter ji za to vrsto škode prisodilo 20.000 EUR. S tem, kot je že pojasnjeno, ni odstopilo od sodne prakse, ki v tovrstnih primerih takšno odškodnino priznava. Pri odmeri odškodnine se je oprlo predvsem na izvedeniško mnenje psihiatrinje dr. M. K. (in njegovo dopolnitev), iz katerega izhaja, da tožnica po prihodu iz pripora trpi hude posledice zaradi psihičnih težav, zaradi katerih je močno okrnjeno njeno vsakodnevno življenje, povsem onemogočena pa ji je pridobitna delovna aktivnost. Kljub zdravljenju, večkrat tudi hospitalnem, psihičnih težav ni zmožna premagati, ocenjene so kot trajne ter terapevtsko nedostopne, spremlja jo (neupravičena) stigma, proti kateri se ne more boriti, ambulantno zdravljenje pa je namenjeno predvsem izogibanju zdrsov v paranoidno psihozo in v globoko depresijo, kar bi zahtevalo ponovno hospitalno zdravljenje. Dodatno na tožničino zdravje in življenje pomembno vplivajo težave z želodcem in prebavnim traktom, ki so se začele pojavljati po začetku pripora ter še vedno trajajo, kar je sodišče preverilo s sodnim izvedencem za interno medicino in gastroenterologijo dr. I. F. Ta je v svojem mnenju izrecno zapisal, da sta zelo zanesljivo najpomembnejša dejavnika za težave z želodcem psihično stanje in stres, ki sta se začela v priporu, drugi dejavnik pa je verjetno tudi okužba z bakterijo helicobacter pylori, ki lahko povzroča resne želodčne težave. Ob tem je izvedenec dodal, da je s to bakterijo okuženih približno 25 % odrasle populacije v Sloveniji, težave pa ima le majhen odstotek ljudi. Čeprav je izvedenec navedel, da je manjša verjetnost, da bi do okužbe prišlo prav v priporu, kar izpostavlja pritožba, to ne pomeni, da tam prestani stres ni bil sprožilec tovrstnih tožničinih težav. Zato je po oceni pritožbenega sodišča v okviru odmere odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ustrezno upoštevalo tudi tožničine še vedno trajajoče težave s prebavili.

8. Zgolj z izražanjem nestrinjanja z izvedeniškim mnenjem izvedenke psihiatrinje toženka njegovih zaključkov ne more omajati. Sodišče prve stopnje je po prejetih pripombah izvedenki naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja, v katerem je svoje zaključke dodatno obrazložila, na to dopolnitev pa toženka ni reagirala in novih pripomb ni podala. Res je sicer predhodno predlagala postavitev izvedenca s področja medicine dela, vendar na tem dokaznem predlogu ob koncu glavne obravnave ni vztrajala in njegove zavrnitve ni pravočasno grajala. Zato se nanj v pritožbenem postopku ne more sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Poleg tega je po oceni pritožbenega sodišča glede vpliva psihičnega stanja tožnice na njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in v zvezi s tem prestane duševne bolečine odločilno prav izvedeniško mnenje specialista psihiatra, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo in tudi ustrezno ovrednotilo, in ne mnenje izvedencev drugih medicinskih strok. Da bi bila dosojena odškodnina iz omenjenega naslova previsoka, toženka konkretizirano ne zatrjuje, pritožbeno sodišče pa soglaša, da glede na mladost tožnice in vse ugotovljene okoliščine, predvsem povezane s psihičnimi posledicami in osebnostno spremenjenostjo, pa tudi s težavami s prebavili, dosojeni znesek odškodnine v višini 20.000 EUR predstavlja ustrezno zadoščenje.

9. V okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila tožnici v okviru postopka na prvi stopnji odobrena brezplačna pravna pomoč, zato bi moralo sodišče upoštevati določilo 46. člena ZBPP in plačilo stroškov postopka odrediti v korist proračuna RS in ne neposredno v korist tožnice. V tem obsegu je zato izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo od vrednosti v pritožbi spornega predmeta in tožnici priznalo 1.375 točk nagrade za odgovor na pritožbo, povečano za materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 782,85 EUR. Skladno s tretjim odstavkom 146. člena ZBPP mora toženka te stroške povrniti v korist proračuna RS. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala zakonske zamudne obresti od izteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen OZ).

1 Primerjaj odločbe VSRS II Ips 157/2013, II Ips 492/1999, VSL I Cp 925/2016 in II Cp 1954/2014. 2 Toženka ne citira popolne opravilne številke, verjetno gre za zadevo VSRS II Ips 333/2014. Višje odškodnine so bile dosojene v zadevah VSL II Cp 925/2016, VSRS II Ips 181/2007, primerljiva v zadevi II Ips 62/2015.